KRALJ DAVID– 2 Sam 5 – 7
OPOMBE K ODLOMKU
5. poglavje
1–3 Te vrstice se ponovijo v 1 Krn 11,1–3.
2 na vojsko dodano.
3 David je postal kralj Izraelcev na osnovi zaveze. Med Judom (prim. 2,4) in Izraelom je torej obstajala osebna zveza, ki je bila v času krize krhka (prim. kako se Absalom in Ševá opirata na Izraela v 15,2–6.10; 20,1–2). Končno bo pod Roboámom prišlo do razcepa (prim. 1 Kr 12).
6–10 Te vrstice se skoraj dobesedno ponovijo v 1 Krn 11,4–9, z nekaterimi novimi poudarki; gl. op. k 1 Krn 11,4–9.
6 Jeruzalem je moral David najprej osvojiti, kajti mesto je pripadalo Jebuséjcem. Benjaminov rod, na katerega ozemlju je bil Jeruzalem, jih ni mogel pregnati (prim. Joz 15,63; Sod 1,21). Bili so tako dobro zavarovani, da je nastal pregovor o pohabljenih, ki bi ga mogli obraniti.
7 utrdbo Sion na gori Sion, med dolinama Cedron in Tiropeon, južno od vrha, na katerem bo David pozneje postavil oltar (prim. 24,18–25) in Salomon tempelj (prim. 1 Kr 6). – Ime Davidovo mesto kaže na Davidovo namero, da iz utrdbe naredi svojo prestolnico. Zemljepisni položaj Jeruzalema med Izraelom in Judom je za to idealen.
8 jašek: nejasen pomen hebr. besede (prim. Ps 42,8); lat. mlade hraste; Akvila vodnjak; Simah ograjo. To je najverjetneje naravni predor, ki je iz mesta vodil do izvira Gihona. Kdor bi zavzel ta podzemeljski prehod, bi lahko nepričakovano vdrl v mesto (prim. Sod 1,24–25). Drug prevod (lat., aram., sir.) Kdor koli bo udaril Jebuséjca in prišel do ... , bo dobil nagrado (prim. 1 Krn 11,6); gr. Naj pride sem z bodalom, kdor hoče udariti Jebuséjca, hrome, slepe in tiste, ki sovražijo Davida. – Hrome in slepe sovraži Davidova duša tj. do bojevnikov, ki jih hočejo obleganci na hitrico zbrati, čuti David prezir. – slepi in hromi ne moreta opravljati duhovniške službe (prim. 3 Mz 21,18). Po tem izreku naj bi bili izključeni celo iz templja (nasprotno Mt 21,14).
9 od Milója tj. dela utrdbe, ki jo je predstavljal nasip, a to je zgradil šele kralj Salomon; prim. 1 Kr 9,15.24; 11,27.
13–16 Prim. 1 Krn 14,3–7, kjer se te vrstice z nekaterimi spremembami ponovijo (podobno v 1 Krn 3,5–8).
17–25 V 1 Krn 14,8–16 se te vrstice z nekaterimi spremembami ponovijo.
17 Če so se Filistejci uprli Davidovi posvetitvi za kralja še pred zavzetjem Jeruzalema, potem trdnjava ni Sion, ampak votlina Adulám v dolini Rafájevcev jugozahodno od Jeruzalema; prim. 23,13–14; 1 Sam 22,1.
20 Báal Peracím ›Báal (ali gospodar) predorov‹; vendar »predora« ni naredil Báal, temveč Izraelov Bog.
21 Gl. op. k 1 Krn 14,12.
23 Gl. op. k 1 Krn 14,14.
25 od Gebe 1 Krn 14,16, gr. od Gibeóna. Vrstica je značilen sklep poročila o zmagi (prim. Joz 10,10; Sod 4,16; 7,22; 11,33; 20,45; 1 Sam 7,11 itd.): sovražnika so potisnili prav do doma.
6. poglavje
1 trideset tisoč gr. kakih sedemdeset tisoč.
2 iz Baále Judove ali Kirját Jearíma (prim. Joz 15,9; 1 Krn 13,5–6) ali Kirját Báala (prim. Joz 15,60; 18,14). Tu se nadaljuje pripoved o skrinji zaveze (gl. op. k 1 Sam 4,1), a z drugačnimi lastnimi imeni (Ahjó in Uzá v v. 3, Eleazar v 1 Sam 7,1). S tem da se je David navezal na izročilo Šila, je Sion napravil za dediča starodavnega svetišča in versko prestolnico Izraela in Juda. – se imenuje po imenu ali nad katero je priklicano ime je pravno dejanje in pomeni vzeti za svojo lastnino (prim. 5,9; 12,28; Iz 4,1 itd.). Skrinja zaveze je torej last Izraelovega Boga.
6 Nahónovemu gr. Nadábovemu; 1 Krn 13,9 Kidónovemu.
7 zaradi nepremišljenega dejanja tako lat.; hebr. izraz nejasen; aram. zaradi zmote; Akvila zaradi brezumnosti; sir. ker je iztegnil roko, tako tudi 1 Krn 13,10. Stroga kazen hoče poudariti resnost stika z Bogom, ki prinaša tudi smrtno nevarnost (prim. 2 Mz 19,21–24; 20,19; 3 Mz 16,2; 4 Mz 4,15 itd.). Po 1 Krn 15,12–15 bi jo morali nositi leviti, z drogovi na ramenih (prim. 2 Mz 25,13–16; 4 Mz 4,5–6).
8 Perec Uzá ›Predrtje Uzája‹: ime nakazuje, da je morda vanj udarila strela.
14 s platnenim efódom gl. op. k 1 Sam 2,18.
17 sredi šotora tj. šotora v spomin na shodni šotor iz potovanja po puščavi (prim. 2 Mz 33,7; 4 Mz 11,24.26 itd.). Pod tem šotorom bo ostala skrinja zaveze, dokler je ne bo Salomon prenesel v tempelj (prim. 1 Kr 8). – David je daroval po stari kraljevski pravici; prim. 24,25; 1 Kr 3,4.15; 8,63–64; 9,25; 2 Kr 16,12–13.
20–23 Mihálino očitanje in Davidov odgovor (1 Krn 15,29 ga ne navaja) je del zgodovine Davidovega nasledstva: Savlova hči zaradi svojega odnosa do čaščenja skrinje zaveze ne bo dala Davidu dediča, ostala bo brez blagoslova (prim. v. 11–12) in bo ponižana pred drugimi ženskami (prim. v. 22–23).
22 v svojih očeh gr., lat. v tvojih očeh.
7. poglavje
To poglavje se z manjšimi spremembami ponovi v 1 Krn 17 (gl. tamkajšnjo op.). Natánova prerokba v 7,1–17 je zgrajena na dvojni antitezi: 1. Ne bo David tisti, ki bo Bogu sezidal hišo (tempelj) (v. 5–7), ampak bo Bog Davidu zgradil hišo (dinastijo) (v. 11b–12). 2. Ne bo David tisti, ki bo sezidal tempelj, ampak njegov sin Salomon (v. 13). Da je Bog Davida postavil za začetnika kraljevega rodu, ki bo trajal »na veke«, predstavlja višek Božjih dobrih del do njega, »Natánova prerokba« pa je višek pripovedi v Samuelovih knjigah in eden od virov mesijanskega upanja.
5 hišo za (moje) stanovanje: nastaniti se, stanovati je ena ključnih besed v poglavju (prim. v. 1.2.6).
7 rodovnih poglavarjev db. žezel ali rodov; 1 Krn 17,6 sodnikov. V hebr. sta si besedi zelo podobni.
8 vladar gl. op. k 1 Sam 9,16.
12 utrdil: še ena od ključnih besed v poglavju (prim. v. 13.16.24.26; v našem prevodu v. 24. določil).
14 Bog kralja priznava za svojega posvojenega sina. Obrazec je uporabljen v NZ pri mesijanskem ustoličenju Jezusa (prim. Lk 3,22; Apd 13,33; Heb 1,5; 5,5). Sledi pomembna obljuba, da Davidova dinastija ne bo prenehala obstajati. Ta obljuba se je vendarle uresničila drugače, kot so pričakovali (izgnanstvo, propad Judovega kraljestva, tuji vladarji, Jezus kot Mesija).
16 Gl. op. k 1 Krn 17,14.
19 Je to človeški zakon?: nezanesljiv prevod.
23 zanje db. za vas; stavek se v hebr. nejasno konča.
27 GOSPOD nad vojskami, Bog Izraelov: takšen Božji naziv najdemo v Jer dvaintridesetkrat; drugje še v Iz 21,10; 37,15; Sof 2,9; 1 Krn 17,24. – si razodel db. si odprl uho; prim. 1 Sam 20,2.12.13; 22,8.17; Job 33,16 itd.
NEKAJ MISLI OB ODLOMKU
Kakor hitro je bil David postavljen na Izraelov prestol, je začel iskati primernejši kraj za prestolnico svojega kraljestva. Za glavno mesto kraljestva so izbrali kraj, oddaljen iz Hebrona dvaintrideset kilometrov. Preden je Jozue peljal Izraelove vojske čez Jordan, se je imenoval Salem. Nedaleč od tod je Abraham dokazal svojo zvestobo Bogu. Osemsto let pred kronanjem Davida je bil to dom Melkizedeka, duhovnika najvišjega Boga. Stalo je v središču dežele in na višini, zavarovano pa je bilo s hribovitim okolišem. Ker je stalo na meji med Benjaminom in Judo, je bilo v neposredni bližini Efraima in od tam se je zlahka dalo priti do drugih rodov.
Da bi si Hebrejci zagotovili ta kraj, so morali pregnati ostanek Kanaancev, ki so zadržali utrjen položaj na gorah Sion in Morija. To trdnjavo so imenovali Jebus, prebivalci pa so bili znani kot Jebusejci. Stoletja so nanjo gledali kot na nepremagljivo, vendar so jo Hebrejci pod vodstvom Joaba naskočili in zavzeli, Joab pa je za nagrado za svoj pogum postal glavni poveljnik Izraelovih vojsk. Zdaj je Jebus postal ljudska prestolnica, njegovo pogansko ime pa so spremenili v Jeruzalem.
Naraščajoča Izraelova moč zaradi združenja pod Davidovim vodstvom, pridobitev trdnjave v Jebusu in zavezništvo s Hiramom, tirskim kraljem, so izzvali sovraštvo Filistejcev, da so ponovno z vso silo napadli deželo in se utrdili v Refaimski dolini, le malo proč od Jeruzalema. David se je s svojimi vojaki umaknil v sionsko trdnjavo in počakal na Božji ukaz. "In David je vprašal Gospoda, rekoč: Ali naj grem gor zoper Filistejce? In ali jih hočeš dati v mojo roko? Gospod pa veli Davidu: Pojdi gor, kajti gotovo ti dam Filistejce v roko!" (2 Sam 5,19)
David se je brž podal nad sovražnike, jih porazil in uničil ter jim vzel bogove, ki so jih prinesli s seboj, da bi jim zagotovili zmago. Filistejci so razkačeni zaradi ponižanja ob porazu zbrali še večjo vojsko in se vrnili v spopad. Spet so se razpostavili "v dolini Refaimov". David je znova povprašal Gospoda in veliki JAZ SEM je prevzel vodstvo Izraelovih vojsk.
David se je zdaj, ko je bil utrjen na prestolu in ni bilo več vdorov tujih nasprotnikov, lotil izvršitve priljubljenega namena - pripeljati Božjo skrinjo zaveze v Jeruzalem. Veliko let je bila v Kirjat-Jearimu, štirinajst kilometrov stran, vendar bi bilo primerno, da bi ljudsko prestolnico počastila z znamenjem Božje navzočnosti.
David je sklical trideset tisoč Izraelovih izbranih mož, saj je želel priložnost narediti za prizor velikega veselja in občudovanja vreden prikaz. Ljudje so se z veseljem odzvali vabilu. Veliki duhovnik in njegovi bratje v sveti službi ter knezi in vodilni možje rodov so se zbrali v Kirjat-Jearimu. David je žarel od svete gorečnosti. Skrinjo so prinesli iz Abinadabove hiše in jo položili na nov voz. Vlekli so ga voli, spremljala pa sta jo dva izmed Abinadabovih sinov.
Izraelci so šli za njo z radostnimi vzkliki in veselimi pesmimi, množica glasov se je pridružila melodiji z glasbili: "A David in ves Izraelov rod je igral pred Gospodom na vsakovrstna godala iz cipresovine in na harfe in na strune s petjem in na bobne in zvončke in cimbale." (2 Sam 6,5) Izrael že dolgo ni bil priča takemu zmagoslavnemu prizoru. S svečanim veseljem je dolgi sprevod nadaljeval svojo pot med griči in dolinami proti svetemu mestu.
"In ko so prišli k Nahonovemu gumnu, je Uza iztegnil roko po Božji skrinji in jo pridržal, zakaj volom je spodrsnilo. In vname se Gospodova jeza zoper Uza, in Bog ga je udaril tam za njegov pregrešek; in umrl je tam pri Božji skrinji." (2 Sam 6,6.7) Veselečo se množico je nenadoma obšla groza. David je bil začuden in zelo prestrašen, v svojem srcu je podvomil o Božji pravičnosti. Skrinjo je hotel počastiti kot simbol Božje navzočnosti. Zakaj je bila potem poslana strašna sodba, da bi sprevrgla čas veselja v bridkost in žalovanje? Ker je David čutil, da bi bilo nevarno imeti skrinjo ob sebi, se je odločil, da jo pusti, kjer je bila. Poiskali so prostor tam blizu, v hiši Gačana Obed Edoma.
Uzova usoda je bila božanska kazen za kršitev izrecnega ukaza. Po Mojzesu je dal Gospod posebno navodilo glede prenašanja skrinje. Nobeden od duhovnikov, Aronovih potomcev, se je ni smel dotakniti ali jo celo pogledati, ko ni bila zakrita. Božanski ukaz se je glasil: "Naj pristopijo Kahatovi sinovi, da poneso svetišče, ali naj se ga ne dotaknejo, da ne umro." (4 Mz 4,15) Duhovniki so morali skrinjo pokriti, potem pa so jo Kahatovci dvignili z drogovoma, ki sta bila vdeta v obročke na vsaki strani skrinje in se ju nikoli ni odstranilo. Geršonovcem in Merarijevcem, ki so skrbeli za zavese, deske in svetiščne stebre, je dal Mojzes vozove in vole za prevoz tega, kar jim je bilo zaupano. "Kehátovim sinovom ni izročil ničesar, ker je bila njihova služba v tem, da so na ramah nosili svete reči. " (4 Mz 7,9) Tako je bil prenos skrinje iz Kirjat-Jearima neposredno in neopravičljivo neupoštevanje Gospodovih navodil.
David in njegovi možje so se zbrali, da bi opravili sveto delo, lotili so se ga z veselim in voljnim srcem. Ampak Gospod ni mogel sprejeti službe, ker ni bila opravljena skladno z njegovimi navodili. Filistejci, ki niso poznali Božjega zakona, so postavili skrinjo na voz, ko so jo vrnili v Izrael, in Gospod je sprejel njihov trud. Izraelci pa so imeli v rokah jasno izjavo Božje volje o vseh teh stvareh in njihovo zanemarjanje navodil je bilo sramotenje Boga. Na Uzu pa je počivala še večja krivda predrznosti. Prestopanje Božjega zakona je zmanjšalo Uzov občutek za njegovo svetost, in s svojimi nepriznanimi grehi si je, kljub božanski prepovedi, drznil dotakniti simbola Božje navzočnosti. Bog ne more sprejeti delne poslušnosti, niti površnosti pri izpolnjevanju svojih zapovedi. S kaznovanjem Uza je Bog nameraval vtisniti Izraelu pomembnost stroge poslušnosti njegovim zahtevam. Tako je smrt enega moža, ki je vodila ljudstvo k spokorjenju, lahko preprečila potrebo po kaznovanju tisočev.
Ker je David čutil, da njegovo srce ni popolnoma uravnano z Bogom, se je ob pogledu na udarec Uza zbal skrinje, da ne bi kakšen njegov greh pripeljal sodbe še nadenj. Obed Edom je s plašnim veseljem pozdravil sveti simbol kot jamstvo Božje naklonjenosti poslušnemu. Pozornost vsega Izraela se je zdaj obrnila nanj in njegovo družino. Vsi so opazovali, da bi videli, kako bo uspelo pri njih. "Gospod pa je blagoslovil Obed Edoma in vso njegovo hišo." (2 Sam 6,11)
Božanska graja je opravila svoje delo na Davidu. Spoznal je kakor nikoli prej svetost Božjega zakona in potrebo po strogi poslušnosti. Naklonjenost, ki je bila izkazana Obed Edomovi hiši, je vodila Davida k ponovnemu upanju, da bo skrinja prinesla blagoslov njemu in ljudstvu.
Po treh mesecih se je odločil, da poskusi znova prenesti skrinjo. Zdaj se je iskreno potrudil izvršiti vsako posebno Gospodovo navodilo. Znova so sklicali ljudske poveljnike. Okoli Obed Edomovega bivališča se je zbrala množica. Skrinjo so spoštljivo položili na ramena mož, ki so bili božansko določeni, množica se je zlila v vrsto, nato se je obsežen sprevod s trepetajočimi srci odpravil naprej. Po šestih korakih je trobenta zatrobentala premor. Po Davidovem ukazu so darovali vola in pitanca. Strah in grozo je zdaj zamenjalo veselje. Kralj je odložil kraljevsko oblačilo in se ovil v platnen naramnik, kakršnega so nosili duhovniki. S tem dejanjem ni označil, da opravlja duhovniške dejavnosti, saj so naramnik včasih nosili tudi drugi poleg duhovnikov. Ob tej sveti službi se je pred Bogom po položaju izenačil s svojimi podložniki. Na ta dan je bilo treba častiti Jahveja. On je moral biti edini cilj češčenja.
Dolg sprevod se je pomikal, glasba harf in rogov, trobent in cimbal pa je plavala proti nebu, spojena z mnogimi glasovi. "In David je plesal z vso močjo pred Gospodom," (2 Sam 6,14) v svojem veselju je vztrajal v pesmi.
Zmagoslavni sprevod se je približal prestolnici; sledili so svetemu simbolu svojega nevidnega Kralja. Potem je izbruh pesmi zahteval, da straža na obzidju na stežaj odpre vrata Svetega mesta.
Potem so se na stežaj odprla vrata in sprevod je vstopil ter z globokim spoštovanjem položil skrinjo v šotor, ki je bil pripravljen za njen sprejem. Prej so postavili svete oltarje za darovanje, zdaj pa se je dim mirovnih in žgalnih daritev mešal z vonjem kadila ter se skupaj s hvalnicami in prošnjami za Izraela dvigal v nebesa. Služba se je končala, sam kralj pa je razglasil blagoslov nad ljudstvom. Nato je s kraljevsko oblastjo naročil, naj za osvežitev raznosijo darove hrane in pijače.
Tako zamišljen se je David obrnil proti svoji palači in blagoslovil svojo hišo. Nekdo pa se je prizora veselja udeležil z duhom, ki se je zelo razlikoval od tistega, ki je ganil Davidovo srce. "In ko je prišla Gospodova skrinja v Davidovo mesto, je gledala Mihala, Savlova hči, skozi okno in je videla kralja Davida, da poskakuje in pleše pred Gospodom, in ga je zaničevala v svojem srcu." (2 Sam 6,16) V zagrenjenosti svoje jeze ni mogla pričakati, da bi se David vrnil v palačo, temveč mu je šla naproti. Na njegov prijazni pozdrav je odgovorila s ploho grenkih besed. Žalostna in ostra je bila ironija njenega govora: "Kako častit je bil danes Izraelov kralj, ki se je danes razodeval pred deklami svojih hlapcev, kakor se nesramno razodevajo lahkomiselneži!"(2 Sam 6,20)
David je čutil, da Mihala pravzaprav prezira in sramoti bogoslužje, zato je strogo odvrnil: "Igral sem pred Gospodom, ki me je izvolil mimo tvojega očeta in mimo vse njegove hiše, da me postavi za vojvodo Gospodovemu ljudstvu, Izraelu, in še bom igral pred Gospodom. In še bolj se hočem ponižati in nizek biti v svojih očeh, a pri deklah, ki si o njih govorila, si s tem pridobim čast!" (2 Sam 6,21.22) Davidovi graji je bila dodana še Gospodova: Mihala zaradi svoje ošabnosti in nadutosti "ni dobila zaroda do dne svoje smrti". (2 Sam 6,23)
David je nameraval Jeruzalem narediti za ljudsko versko središče. Zase je dal postaviti palačo in menil je, da ni primerno, da Božja skrinja počiva v šotoru. Odločil se je zanjo postaviti svetišče take veličastnosti, ki bo izražala, koliko Izrael ceni čast, ki je bila zagotovljena narodu z nenehno navzočnostjo Jahveja, njihovega Kralja. Ko je svoj namen sporočil preroku Natanu, je prejel spodbuden odgovor: "Pojdi, stori vse, kar ti je v srcu, zakaj Gospod je s teboj." (2 Sam 7,3)
Isto noč pa je prišla Natanu Gospodova beseda in mu prenesla sporočilo za kralja. David bo prikrajšan za prednost, da zgradi Božjo hišo, dobil pa je zagotovilo božanske naklonjenosti njemu, njegovemu potomstvu in Izraelovemu kraljestvu: "Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori GOSPOD nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil vladar mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji. Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga zasadil vanj, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga krivičneži ne bodo več stiskali kakor nekdaj,." (2 Sam 7,8-10)
Ker je David želel postaviti hišo za Boga, mu je bila dana obljuba. "GOSPOD ti oznanja, da ti bo GOSPOD naredil hišo. Ko se ti dopolnijo dnevi in boš legel k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca, ki bo izšel iz tvojega telesa, in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. " (2 Sam 7,11-13)
Objavljen je bil tudi razlog, zakaj naj David ne postavi svetišča: "Veliko krvi si prelil in vojeval velike vojne; ne boš zidal hiše mojemu imenu, ker si veliko krvi prelil na zemljo pred menoj. Glej, rodil se ti bo sin; mož miru bo in jaz mu bom naklonil mir pred vsemi njegovimi sovražniki naokrog. Kajti imenoval se bo Salomon in v njegovih dneh bom delil mir in pokoj Izraelu. On bo zidal hišo mojemu imenu; on mi bo sin in jaz mu bom oče. Prestol njegovega kraljevanja nad Izraelom bom utrdil na veke.« (1 Krn 22,8-10).
David je hvaležno prejel sporočilo, čeprav je bil ljubljeni srčni načrt zavrnjen. Vzkliknil je: "Kdo sem jaz, o Gospod Jahve, in kaj je moja hiša, da si me privedel tako daleč? In to se je še premalo videlo tvojim očem, o Gospod Jahve, kajti govoril si tudi o hiši svojega hlapca za daljno prihodnost." (2 Sam 7,18.19) Potem pa je obnovil svojo zavezo z Bogom.
David je vedel, da bo njegovemu imenu v čast in v slavo njegovi vladavini, če opravi delo, ki se ga je v svojem srcu namenil opraviti, vendar je bil pripravljen svojo voljo podrediti Božji. Tako razodeto vdanost je redko videti celo med kristjani. Kako pogosto se oni, ki so že prerasli moč odrasle dobe, oklepajo upanja, da bodo dovršili kako veliko delo, ki se ga je oprijelo njihovo srce, pa ga niso sposobni opraviti! Lahko jim spregovori Božja previdnost, kakor je Božji prerok spregovoril Davidu, in naznani, da jim ni zaupano delo, ki si ga tako želijo opraviti. Pripraviti pa morajo pot drugemu, ki ga bo opravil. Namesto da bi se hvaležno pokorili Božjemu navodilu, se mnogi umaknejo, kakor da bi bili užaljeni in zavrnjeni, ter čutijo, da ne bodo naredili ničesar, če ne morejo opraviti tiste stvari, ki si jo želijo izvršiti. Mnogi se z obupno močjo oklepajo odgovornosti, ki jih niso sposobni prenesti, ter si zaman prizadevajo dokončati delo, ki so ga nesposobni opraviti, medtem ko ostaja zanemarjeno tisto, kar bi lahko opravili. Zaradi njihovega nesodelovanja je večje delo ovirano ali onemogočeno.
VZPOREDNA MESTA (Reference)
5. poglavje
1–3 1 Krn 11,1–3
1 19,13 1 Krn 11,1
2 1 Sam 16,1.12 18,13.16 25,30
3 3,21
4–5 2,11 1 Kr 2,11 1 Krn 3,4 29,27
6–10 1 Krn 11,4–9
6 Joz 15,63 Sod 1,8.21
9 6,12.16 1 Kr 2,10 3,1
10 3,1 11–12 1 Kr 5,15–26 1 Krn 14,1–2
13–16 3,2–5 1 Krn 3,1–9 14,3–7
17–25 1 Krn 14,8–16
17 23,13–14 1 Sam 22,1–5
18 5,22 23,13 Joz 15,8
19 2,1 5,23 1 Sam 14,10 23,2–4.10–13
20 Iz 28,21 1 Krn 14,11
21 1 Krn 14,12
23 5,19
24 Sod 4,14 Ps 68,8
25 Joz 15,57 16,3
6. poglavje
1–25 1 Krn 13,1–14 15,25–29 16,1–3
2 1 Sam 4,4 7,1 1 Kr 8,1
3 1 Sam 6,7 7,1
5 Ps 68,26 150,3–5
6–8 4 Mz 4,15 1 Sam 6,19
9 1 Sam 5,7.10–11
10 1 Sam 7,1
12 1 Kr 8,1 1 Krn 15,25
13 1 Kr 8,5
14 1 Sam 2,18 Ps 149,3 150,4
15 1 Krn 15,28 Ps 47,6
17 1 Kr 8,5.62–63 1 Krn 15,1.3 16,1 2 Krn 1,4
18 1 Kr 8,14–15
19 1 Krn 16,3.43
20 6,14.16
21 1 Sam 13,14 15,28 25,30 28,16–17
23 21,8
7. poglavje
1–17 1 Krn 17,1–15
2 12,1.5.7.13.15 1 Kr 1,8.10.11 1 Krn 29,29
3 5,10 7,9 2 Mz 3,12 Joz 1,5 Sod 6,12 1 Sam 10,7
4 Jer 1,4 34,1.8 Ezk 3,16 6,1 Sof 1,1
5 4 Mz 12,7 5 Mz 9,27 Joz 24,29 1 Kr 8,17–19 Iz 42,1 1 Krn 22,7
28,2 Apd 7,46
6 1 Kr 8,16.27 Iz 66,1 Apd 7,48
7 2 Mz 40,34–38 3 Mz 26,11–12
8 5,2 6,21 Ps 78,70–72 1 Krn 28,4
10 2 Mz 15,17 1 Sam 12,8 2 Kr 21,8 Jer 24,6
11 1 Sam 25,28 23,5 1 Kr 11,38 Ps 89,30–38
12 1 Kr 8,20 Ps 89,5.30.37 132,11–12 Jn 7,42 Apd 2,29–31
3,32–34 Rim 1,3 2 Tim 2,8
13 1 Kr 2,24 5,19 8,19 1 Krn 22,10 28,6–7 Lk 1,32
14 1 Krn 22,10 28,6 Ps 2,7 89,27–38 Lk 1,32 Heb 1,5
15 1 Sam 15,23.28 1 Kr 11,13.34
16 1 Sam 25,28 1 Kr 2,45 Ps 89,36–38 Lk 1,33
18–29 1 Krn 17,16–27
18 2 Mz 3,11 Sod 6,15 1 Sam 9,21
22 2 Mz 15,11 1 Kr 8,23 Jer 10,6–7 Ps 48,1 86,10 104,1
23 5 Mz 4,7.32–38
24 5 Mz 26,18–19 29,12 1 Sam 12,22
27 7,13 1 Kr 8,24
28 1 Kr 8,26
29 Ps 89,29–30
DAVIDOVA MOLITEV
2 Sam 7,18-29
Komentar k molitvi
Verjetno ta molitev izvira iz liturgičnega besedila, ki se je uporabljalo na prazničnih praznovanjih, kot na primer za praznik ustoličenja kralja. Gre za liturgični dialog med kraljem in duhovnikom. V tematiki molitve prevladuje zaskrbljenost za dinastijo-hišo.
Struktura molitve je razdeljena na tri dele. Na začetku David kaže ponižen odnos do Gospoda, nato se zahvali Gospodu, da je Izraela izbral za svoje ljudstvo, in na koncu prosi za blagoslov svoje dinastije-hiše.
David začenja svojo molitev z formulo vljudnosti, ki se običajno uporablja pri nagovoru nadrejenih: »Kdo sem jaz, o Gospod Bog …«, in tako tudi ponižno nadaljuje molitev. David sam sebe naslavlja z služabnikom, ponižnim kraljem. K Bogu se štirikrat obrne z zvezo »Gospod Bog«.
David prepoznava, da se prijete milosti ne nanašajo samo na njega, ampak tudi na njegov celotno dinastijo-hišo. Vse, kar je David prejel, čeprav brez zasluženja, je zastonjsko, zaradi božje besede in božje volje.
Vv. 22-24 so popolnoma posvečene slavljenju in hvali Boga. Tako govori o veličini Boga: »Nihče ni, kot si ti, in poleg tebe ni drugega Boga«. Tako se kaže privilegiranost Izraela nad drugimi narodi. Te vrstice se zaključijo s starodavno formulo zaveze, s katero je Izrael postal ljudstvo Gospodovo in Gospod je postal Bog Izraela: »Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo« (2 Mz 6,7). Na ta način hvalnica Bogu ostaja tesno povezana s prihodnostjo Davidove dinastije.
Zadnji del molitve (vv. 25-29) je označen z izrazom »in zdaj«. Ta prislov je pogost v zavezah, navadno ga je uporabljal močnejši partner, ki se je konkretno zavzel za šibkejšega. V našem besedilu se ta prislov pojavi trikrat (vv. 25. 28. 29) na Davidovih ustnicah, ki daje molitvi izredno drzen ton: kralj zahteva, da je Bog zvest dani zavezi.
Vv. 26 omenja poveličevanje Božjega imena in v vrstici 27 ponavlja in potrjuje osrednjo obljubo Boga, da mu bo gradil hišo. Davidu ta obljuba, ki se je spominja, daje pogum, da se obrača k Bogu. David prepoznava-spoznava, da je Gospod Bog in da so njegove besede resnica. David sklene to molitev s prošnjo za Gospodov blagoslov. (Parole di vita, 2001)