Sod 2,6 – 3,8

 IZRAELOVA NEPOSLUŠNOST

 

OPOMBE K ODLOMKU Sod 2,6 – 3,6

2. poglavje

10 Ta vrstica je nekakšna povezava z nadaljevanjem pripovedovanja. – ni poznal: hebr. izraz ima zelo močan poudarek in pomeni ›spoznati v veri‹ (prim. 5 Mz 11,2).

11  Báalom: Báal je ime poganskega boga viharja, ki prinaša dež. Izraelce je verjetno to božanstvo še posebej pritegnilo kot simbol moške moči in rodovitnosti. Preroki (Elija, Ozej in Jeremija) so se bojevali proti Báalu in njegovemu kultu, ker je po svojem bistvu nezdružljiv z Izraelovim Bogom (JHVH) in vero vanj.

13  Astartam: Astarta je ime zahodnosemitske boginje ljubezni in plodnosti. Skupaj z Báalom je bil Astartin kult zelo priljubljen tudi pri Izraelcih. Povezan je bil z bogoslužjem na višinah in obredno prostitucijo.

16  sodnike: izraz ne pomeni le človeka s sodno funkcijo, ampak od Boga poslano osebo, ki rešuje ljudstvo iz stiske.

 

KNJIGA SODNIKOV

Knjiga sodnikov je eden tistih delov Stare zaveze, ki jih pogosto prezremo. Govori o tem kaj se je dogajalo z Božjim ljudstvom med dobo očakov in časom kraljev. Izraelci se končno ustalijo v obljubljeni deželi in tam začnejo rasti ter se širiti v velik narod. Težava – vsaj zdi se jim tako – je le v tem, da nimajo kralja.

Težava, ki jo vidi Bog, pa je v tem, da se Izraelci neprestano obračajo proč od njega in častijo malike. Le zakaj bi namesto edinega resničnega Boga, ki jih je rešil iz Egipta in jim tolikokrat izkazal svojo ljubezen in moč, častili kanaanske bogove plodnosti – denimo Baala in Astarto? Zakaj ljudje tudi danes obračajo hrbet Bogu? To je eno temeljnih vprašanj, o katerem bomo premišljevali v naslednjih petih odlomkih.

Bog malikovalstvo svojega ljudstva kaznuje tako, da dovoli okoliškim narodom – Midjancem in Filistejcem – da jih napadajo in dalj časa zatirajo. Skoraj lahko slišimo Boga, kako pravi: »Kolikokrat bom moral to še ponoviti, preden se boste naučili?« Kadar se Izraelci spametujejo in se po pomoč zatečejo k Bogu, jih reši posledic njihovih zablod in jim pošlje posebej nadarjenega voditelja – sodnika. Najbolj žalostno pa je, da že čez nekaj let spet pozabijo na Boga in ponovno začnejo malikovati.

Toda knjiga Sodnikov ni la nekakšna obupna pripoved o propadu. V njej najdemo zgodbe o nekaterih najbolj zanimivih svetopisemskih osebnostih: o Debori, Gideonu in Samsonu.

Včasih nas lahko ravno najmanj znani deli Svetega pisma pripeljejo do največjih spoznanj. O teh besedilih namreč nimamo vnaprej oblikovanih mnenj in zato lahko na novo slišimo, kaj nam Bog z njimi sporoča. Tako bi morali brati vsak svetopisemski odlomek.

 

Knjiga Sodnikov govori o obdobju izraelske zgodovine od Jozuetove smrti do Samuelovega nastopa – nekako od 1220 do 1050 pr.Kr. To je bil prehoden čas, ko je razkropljene rodove povezovala samo skupna vera.

Zvestoba   Bogu   je   zagotavljala   obstoj   močnega   združenega   naroda. Obračanje k okoliškim bogovom, pa je narod slabilo in ločevalo. Knjiga obsega 21. poglavij.

Osebe   o   katerih   poroča   knjiga   nasplošno   imenujemo   sodniki (hebrejsko šopetim). Beseda pomeni soditi, deliti pravičnost, pa tudi varovati ali braniti, kar je v nekem smislu isto kot odreševati. Tako je bil sodnik tisti, ki je spet utrdil položaj enega ali več rodov, kadar je bil ta položaj iz kateregakoli vzroka ogrožen. Soditi, končno lahko pomeni tudi vladati. V Svetem Pismu so sodniki prikazani kot Izraelovi karizmatični voditelji ali rešitelji in so delovali v Izraelu pred obdobjem Kraljev. Kot rešitelju ljudstva so zato sodniki na neki način pralice »odrešenika«. Knjiga obsega uvod, zgodovino nekaterih sodnikov, ter dva dodatka. Dodatka, ki nista v zvezi z glavnim delom knjige in časovno ne spadata na konec knjige nam popisujeta malikovanje Danovega rodu in vojsko z Benjaminovim rodom.

Knjiga ima namen pokazati resnico. Izrael je srečen, če je Bogu zvest; nesrečen,   če   Gospoda   zapusti;   pot   do   sreče   je   pokora.   To   resnico ponazarja knjiga z zgledi pri posameznih sodnikih. Kadar so Izraelci zapustili svojega Boga, so postali plen svojih sovražnikov. Kadar pa so spokorno »vpili k Gospodu«, jim je poslal rešitelja – sodnika, in »dežela je imela mir«.

Knjiga Sodnikov je nastala v začetku dobe kraljev. V dodatkih je štirikrat rečeno: »tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsakdo je delal, kar se mu je prav zdelo«. Iz tega sledi, da je pisatelj občutil dobroto kraljestva in narodnosti, pripisoval po manjkanju te kraljevske oblasti. Torej še ni videl slabih strani kraljestva v poznejših časih. Soditi smemo, da je knjiga nastala pred sedmim letom Davidovega kraljevanja. Mnogi mislijo, da je knjigo spisal Samuel.

Za zgodovinski značaj in verodostojnost Knjige Sodnikov pričajo druge knjige Svetega Pisma, v kateri se omenjajo osebe in dogodki iz te knjige. Verodostojnost   potrjuje   tudi   to,   da   knjiga   dobre   in   slabe   strani nepristransko opisuje. Po judovskem in krščanskem izročilu je bila Knjiga Sodnikov vedno v kanonu (seznamu) svetopisemskih knjig.

Junaki Knjige Sodnikov so ljudje svojega časa. Vezani so na miselnost, ki je drugačna od naše. Bog je tisti, ki vodi svoje ljudstvo s tem, da jim pošilja voditelje, ki jih navdihuje njegov duh. Ti voditelji so na neki način predpodoba kralja, ki bo prejel Gospodovega duha, ki bo pravično in prav vodil svoje ljudstvo.

 

KNJIGA SODNIKOV

Matjaž Črnivec

 

Nek drug čas – nekoč davno. Knjiga o deželi. Vojne, spori, nesmiselni prepiri. In tista zgodba o oslovski čeljusti. Ali pa tista o gorečih lisicah. Ali pa tista o junaku, ki s svojim samomorom pobije množico sovražnikov. (Kje že smo nazadnje brali o tem?) Zdi se, da smo pred eno izmed knjig, ki težko nagovori sodobnega človeka.

Vendar se pod površino skriva marsikaj. »Dežela« je kraj bivališča, vir naše varnosti in preživetja. Dežela, okrog katere se vse vrti, je dar, je predmet Božje obljube, otipljiv izraz (zakrament?) Božje dobrote. To je zgodba o nekem odnosu – odnosu med Bogom in njegovimi ljudmi, ki se neprestano krha zaradi človeške nezvestobe, a se tudi obnavlja zaradi Božje ljubezni in zaveze. Tudi ta milost prihaja otipljivo: v osebah voditeljev/rešiteljev (»sodnikov«), ki jih pošlje Bog in ki (začasno) zacelijo razpoko. Zdi se, da je največji Božji dar ljudem človek, ki ga pošlje Bog, ki je zvest Bogu in ki deluje v Njegovi moči.

Lahko bi rekli, da je Knjiga sodnikov zgodba o nenehnem obračanju, vračanju k Bogu. O nujnosti neprestanega spokorjenja. »Tedaj so Izraelovi sinovi klicali h Gospodu in rekli: ‘Grešili smo proti tebi. Zapustili smo svojega Boga in služili Báalom.’ Gospod pa je rekel Izraelovim sinovom: ‘Mar nisem jaz premagal Egipčanov, Amoréjcev, Amónovih sinov, Filistejcev, Sidóncev, Amalečanov in Maóncev, ko so vas stiskali? Klicali ste k meni in rešil sem vas iz njihovih rok. Ker pa ste me zapustili in služili drugim bogovom, vas odslej ne bom več reševal. Pojdite in kličite k bogovom, ki ste si jih izvolili! Ti naj vas rešujejo v času vaše stiske.’ Izraelovi sinovi pa so rekli Gospodu: ‘Grešili smo. Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh! Toda prosimo te, reši nas ta dan!’ In odpravili so iz svoje srede tuje bogove in služili Gospodu. In njegovo srce ni moglo več odlašati zaradi Izraelove bede.« (10,10–16)

Podreditev, brez izmikanja, iskreno. »Stori z nami povsem, kakor je dobro v tvojih očeh!« Priznanje in sprejetje krivde ter njenih posledic. Bog ne zdrži več – mora jim pomagati. Torej zgodba o Božjem usmiljenju – o zmagoslavju usmiljenja.

V drugem delu knjige se kot nekakšen refren začne ponavljati stavek: »V tistih dneh ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor se je zdelo prav v njegovih očeh« (17,6 idr.). Zgodba o kaosu, anarhiji, moralnem in duhovnem razkroju? Za zadnjih pet poglavij to nedvomno drži. Vendar – pomenljivo! – v teh poglavjih ni nobenega »sodnika«. Znak, da jih je Bog zapustil. Brezglavi, malikovalski voditelji. Nesramnost brez primere in pobesnelo, brezumno maščevanje. Eden izmed dvanajstih rodov skorajda izgine. In ljudstvo si želi kralja – trdno, stalno oblastno strukturo, ki jih bo povezovala, ustvarjala občutek pripadnosti in dajala identiteto; ki bo delala red doma in jih branila pred tujimi narodi. »Zdaj nam postavi kralja, da nam bo sodil, kakor je pri vseh narodih!« (1 Sam 8,5) Tako verjetno misli tudi pisec Knjige sodnikov. Poslednji in največji sodnik, Samuel, doživi to kot bolečo osebno zavrnitev in se pritožuje Bogu. Vendar mu Bog takoj pove, kdo je bil tukaj v resnici zavrnjen: »Poslušaj glas ljudstva v vsem, kar ti porečejo, saj niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, naj ne bom kralj nad njimi« (1 Sam 8,7).

»Anarhija« časa sodnikov z vsemi svojimi problemi, zastranitvami, zmedami in negotovostjo je bila v Božjih očeh vseeno boljša od urejene kraljevine! Še več: v tem času je bil v resnici kralj Bog sam, brez posrednikov. »Sodniki« so bili njegovi poslanci, ki so udejanjali njegovo vladavino. Zgodba o Božjem kraljestvu! Brez vseh zunanjih zagotovil, na katera bi se lahko človeško oprli – toda z obljubo, da bo Bog z nami, nam dajal vsakdanji kruh (»deželo«!) in nas sproti reševal iz težav. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,33–34) Toda nam je to težko – rajši bi kaj bolj oprijemljivega, od česar ne bi bili tako odvisni, nekaj, kar bi bilo zares v naših rokah.

Knjiga sodnikov navsezadnje ni tako zastarela in nerelevantna. Nasprotno – kaže nam, kako lahko danes od Boga prejemamo svojo »deželo« (svoje bivanje, varstvo, vir preživljanja in tudi kraj srečevanja z Njim) in kako pomembna je pri tem drža spokorjenja. Kaže nam Božje kraljestvo v praksi in nas usmerja v zaupno poslušnost Kralju.

V tej luči lahko tudi zaključek pripovedi o sodnikih v tej knjigi (16. poglavje) beremo nekoliko drugače. Samson ni samomorilski terorist, ampak predpodoba njega, ki je svojo daritveno smrtjo uničil vse naše sovražnike in vzpostavil Božje kraljestvo.

 

MISLI OB ODLOMKU Sod 2,6 – 3,6

Lahko si ustvarimo kar dobro podobo o tem, kako so stvari stale v času Sodnikov. Izvoljeno ljudstvo se je spridilo in postalo bedno zaradi nezvestobe Bogu, bilo pa bi velik in srečen narod, če bi mu sledili v zvestobi. Kazen, ki so jo bili deležni, je bila posledica zla, ki so ga delali. Služili so bogovom narodov sredi katerih so bivali in Gospod je storil, da so morali služiti tudi vladarjem teh istih narodov.

Tisti, ki so se prepričali o Božji zvestobi obljubam, ki jih daje, so spoznali, da je resničen tudi v grožnjah, ki jih izreka. V pravičnosti bi jih Bog lahko zavrgel, a v usmiljenju tega ni storil.

Bil je s sodniki, ki jih je obudil, in tako so ti postali rešitelji ljudstva.

Vendar pa se Izraelci niso popolnoma spreobrnili: tako zmešani so bili od svojih malikov, da so vedno znova zapadali v malikovalstvo. Tako se dogaja tistim, ki so spoznali Gospodove poti in nekaj časa po njih hodili, potem pa odpadli od pravega Boga: navadno vedno globlje padajo v greh in njihova srca zakrknejo.

Gospod tudi nas neprestano opozarja, kako so naša srca nestanovitna in nagnjena k odpadu, a mu mnogokrat ne verjamemo, dokler nas ne prepusti skušnjavi in se o dejstvu sami prepričamo na osnovi žalostnega izkustva padca v greh. Moramo neprestano bedeti nad seboj in neprenehoma moliti, da ne pademo v skušnjavo. Ukoreninjeni v ljubezni dopustimo, da Kristus po veri prebiva v naših srcih. Napovejmo vojno vsakemu grehu in hodimo v svetosti vse dni življenja.

 

 

VZPOREDNA MESTA Sod 2,6 – 3,6 (Reference)

2. poglavje

9   Joz 19,49

10 Gal 4,8

11 3,7   3,12   4,1   6,1   8,33   10,6   1 Kr 16,31   22,53–54

12 4 Mz 11,33   5 Mz 4,25   Ps 78,58   106,40

14 5 Mz 31,17   Neh 9,27

15 5 Mz 28,15–46

16 Ps 106,43   Apd 13,20

17 Oz 1,2   Ps 106,36   Neh 10,28

18 1 Sam 7,3   2 Kr 13,5

20 Joz 7,11   2 Kr 17,15

 

3. poglavje

1   2,22

3   Joz 13,3–6

6   2 Mz 34,16   5 Mz 7,3–4   7,16

 

 

 

 

 

 

MALIKOVANJE

 

V svetopisemskem okolju malikovanje preprosto pomeni, da častiš mnoge bogove (malike). Da jim prinašaš darove, jih moliš, jih kličeš na pomoč. Če to dela pogan, malikovanje ni pohujšljivo, ker je pač pogan in je taka njegova vera – četudi bo monoteist do te vere zelo kritičen. Če pa malikuje Jud ali kristjan, gre za globoko neskladje z vero v enega Boga. Gre za stranpotje, primerljivo z varanjem v zakonskem stanu – to primerjavo je uporabil prerok Ozej. Kakor mož vara ženo, ko je z drugo, tako vernik vara Boga, ko počasti poganskega malika. Kakor zaradi varanja lahko razpadeta zakon in družina, tako zaradi malikovanja lahko razpade vera posameznika. Če se malikovanje razširi, lahko razpadeta religija in širši družbeni sistem, o čemer nas pouči Stara zaveza v več stoletij trajajoči zgodbi, ki se konča s porušenim templjem in babilonskim suženjstvom.

 

Skušnjav v tej smeri ni nikoli manjkalo. Judje in kristjani svetopisemskega časa so bili podvrženi precejšnjim pritiskom s strani poganskih verstev. Pomislite, ves svet, vsi veliki imperiji in njih oblastniki, celo veliki filozofi in pesniki verujejo v mnogo bogov in se jim klanjajo. Ti, jud ali kristjan, pa vztrajaš v veri v enega in edinega Boga. Imajo te za čudaka, ne zaupajo ti, morda celo ne moreš do določene službe, do določenega položaja v družbi. Pritisk narašča in počasi začenjaš popuščati. Misliš: »No, saj ni nič narobe, če se pokažem na kakšnem poganskem prazniku. Kaj zato, če malo počastim njihove bogove! Se bom s pogani vsaj bolj razumel in zbližal.«

 

Danes kristjan malikuje predvsem, ko paktira z vrednotami novega poganskega sveta. Ena takih je porabništvo, katerega skrajne oblike so na moč podobne malikovanju. Poglejmo samo tiste televizijske reklame, ki izdelke fetišizirajo. S tem pritiskajo na kripto-religiozne vzvode v gledalcih, da bi slednji dodali reklamiranemu izdelku rahlo presežno vrednost. Kdor naseda, malikuje. Coca Cola namreč le odžeja (in še to je vprašljivo), nikakor pa ne odrešuje strahov in tesnob.

 

Druga, bolj razvidna oblika malikovanja je, ko kristjane popade novodobno vražarstvo (ki spet le obnavlja stare poganske prakse). Ko se namesto k zakramentom zatekajo k vedeževalcem, horoskopu, vedenju o aurah, amuletom in podobno. Sicer se ne klanjajo nekemu pred njih postavljenemu maliku, nekemu kipu Baala, vendar so svojega Boga močno prevarali z drugoverstvom, kar gotovo ne bo ostalo brez posledic za njihovo duhovno življenje.

 

 

III. "Ne imej drugih bogov poleg mene!" (KKC)

 

2110 Prva zapoved prepoveduje češčenje drugih bogov poleg edinega Gospoda, ki se je razodel svojemu ljudstvu. Ta zapoved prepoveduje praznoverje in brezvernost. Praznoverje je nekakšno izprijeno pretiravanje bogovdanosti, brezvernost pa je pregreha, ki na podlagi pomanjkanja nasprotuje kreposti bogovdanosti.

 

Praznoverje

 

2111 Praznoverje je zabloda religiozega čustva in dejanj, ki jih to čustvo nalaga. Prizadeti mora tudi češčenje, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, kadar kdo pripisuje nekakšno magično pomembnost nekaterim sicer upravičenm ali potrebnim dejanjem (vajam). Pripisovati njihovo učinkovitost sámi materialnosti molitev ali zakramentalnih znamenj, zunaj notranjih razpoloženj, ki jih zahtevajo, pomeni zapasti v praznoverje (prim. Mt 23,16-22).

 

Malikovanje

 

2112 Prva zapoved obsoja mnogoboštvo. Od človeka terja, da ne veruje v druge bogove razen Boga, da ne časti drugih božanstev razen enega samega. Sveto pismo stalno opozarja na to zametanje “malikov, zlata in srebra, dela človeških rok”, njih, ki “imajo usta, pa ne govore, imajo oči, pa ne vidijo …“Ti nični maliki naredijo človeka praznega: “Njim bodo podobni, ki jih delajo, vsak, ki vanje zaupa” (Ps 115,4-5.8; prim. Iz 44,9-20; jer 10,1-16; 5 Mz 14,1-30; Bar 6; Mdr13,1-15.19). Bog pa je nasprotno “živi Bog” (Joz 3,10; Ps 42,3; itd.), ki oživlja in posega v zgodovino.

 

2113 Malikovanje se ne tiče samo zgrešenih poganskih kultov. Malikovalstvo ostaja stalna skušnjava vere. Malikovalstvo obstaja v tem, da človek poboži to, kar ni Bog. Malikovanje obstaja, odkar človek izkazuje spoštovanje in čast kakemu ustvarjenemu bitju namesto Boga, pa naj gre za bogove ali zle duhove (na primer satanizem), za oblast, naslado, raso, prednike, državo, denar, itd. “Ne morete služiti Bogu in mamonu”, pravi Jezus (Mt 6,24). Številni mučenci so rajši umrli, kakor pa da bi molili “zver” (Apd 13 – 14), pri čemer so odklonili celo hlinjenje takšnega češčenja. Malikovanje je odklanjanje edinega gospostva Boga. Nezdružljivo je torej z občestvom z Bogom (prim. Gal 5,20; Ef 5,5).

 

2114 Človeško življenje se v češčenju Edinega poenoti. Zapoved, da naj moli edinole Gospoda, človeka poenostavi, naredi človeka enovitega in ga reši neskončne razpršenosti. Malikovanje je sprevrženost človekovega prirojenega verskega čuta. Malikovalec je tisti, ki “svoj neuničljiv pojem o Bogu nanaša rajši na karkoli, kakor na Boga (Origen, Cels. 2,40).

 

Vedeževanje in čarovanje (magija)

 

2115 Bog more razodeti prihodnost svojim prerokom in drugim svetim ljudem. Toda pravilna krščanska drža obstaja v tem, da se z zaupanjem prepuščaš rokam božje previdnosti, kar se tiče prihodnosti, in opustiš sleherno nezdravo razovednost glede tega. Iz nepredvidevanja more nastati pomanjkanje odgovornosti.

 

2116 Zametati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge tovrstne dejavnosti,o katerih zgrešeno domnevajo, da “odgrinjajo” prihodnost (prim. 5 Mz 18,10; Jer 29,8). Iskanje sveta pri horoskopih, astrologija, hiromantija, razlaga napovedujočih znamenj in kockanja, pojavi jasnovidnosti, zatekanje k medijem – vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobili skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, prepojenim z ljubečim strahom, ki ga dolgujemo samo Bogu.

 

2117 Vsako izvajanje čarovanja (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim – tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje – je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. Takšna ravnanja so še bolj obsodbe vredna, kadar jih spremlja namen škodovati drugemu, pa naj se zatekajo k posredovanju zlih duhov ali ne. Tudi nošnja amuletov (vražnih obeskov) je graje vredna. Spiritizem (klicanje duhov) pogosto vključuje vedeževalske ali čarovniške posege. Zato Cerkev vernike opozarja, naj se ga varujejo. Zatekanje k načinom zdravljenja, podedovanih iz roda v rod, ne daje pravice niti do klicanja zlih moči, niti do izrabljanja lahkovernosti drugih.

 

Nebogovdanost

 

2118 Prva božja zapoved zameta glavne grehe nebogovdanosti (irreligio): skušanje Boga z besedami ali dejanji, bogoskrunstvo in simonijo.

 

2119 Skušanje Boga je v tem, da v besedi ali v dejanju postavljamo na preizkušnjo njegovo dobroto in njegovo vsemogočnost. Tako je satan hotel od Jezusa doseči, da bi se vrgel s templja in s tem dejanjem prisilil Boga, da bi posegel vmes (prim. Lk 4,9). Jezus mu postavi nasproti božjo besedo: “Ne skušajte Gospoda, svojega Boga” (5 Mz 6,16). Izziv, ki ga vsebuje takšno skušanje Boga, rani spoštovanje in zaupanje, ki ju dolgujemo svojemu Stvarniku in Gospodu. Takšno skušanje vedno vključuje dvom glede njegove ljubezni, njegovo previdnost in mogočnosti (prim. 1 Kor 10,9; 2 Mz 17,2-7; Ps 95,9).

 

2120 Bogoskrunstvo je onečaščanje ali sramotno ravnanje z zakramenti in drugimi bogoslužnimi dejanji, pa tudi z osebami, rečmi in Bogu posvečenimi kraji. Bogoskrunstvo je velik greh, posebno če ga zagrešimo zoper evharistijo, kajti v tem zakramentu nam Kristusovo telo postane bistveno navzoče (prim. ZCP kan. 1367; 1376).

 

2121 Simonijo (prim. Apd 8,9-24) opredeljujemo kot kupovanje ali prodajanje duhovnih stvarnosti. Čarovniku Simonu, ki je hotel kupiti duhovno oblast, katero je videl, kako je delovala v apostolih, odgovarja Peter: “Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si božji dar lahko kupiš z denarjem!” (Apd 8,20). S tem se je ravnal po Jezusovi besedi: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte” (Mt 10,8; prim. že Iz 55,1). Nemogoče je, da bi si prilastili duhovne dobrine in se glede njih vedli kot kak lastnik ali gospodar, kajti svoj izvir imajo v Bogu. Le prejeti jih moremo od njega kot dar.

 

2122 “Razen darov, ki jih določi pristojna oblast, ne sme služabnik za delitev zakramentov ničesar zahtevati; vedno je treba skrbeti, da ubogi zaradi revščine ne bodo ostali brez pomoči zakramentov (ZCP kan.848). Pristojna oblast določi te “darove” v moči načela, da mora krščansko ljudstvo prispevati k vzdrževanju služabnikov Cerkve. “Delavec je vreden svoje hrane” (Mt 10,10; prim. Lk 10,7; 1 Kor 9,5-18; 1 Tim 5,17-18).

 

Ateizem

 

2123 “Mnogi naši sodobniki te najbolj notranje in življenjske povezanosti z Bogom nikakor ne dojemajo ali jo celo izrecno zametajo, tako da moramo ateizem prištevati med najresnobnejša dejstva sedanjega časa” (CS 19,1)

 

2124 Izraz ateizem zajema zelo raznolične pojave. Pogostna oblika ateizma je praktični materializem, ki omejuje svoje potrebe in prizadevnosti na prostor in čas. Ateistični humanizem napačno razumeva, da je človek “sam sebi cilj, edini oblikovalec in ustvarjalec svoje lastne zgodovine” (CS 20, 1). Druga oblika današnjega ateizma pričakuje osvoboditev človeka od gospodarske in socialne osvoboditve, kateri – kakor pravijo – “religija nasprotuje po svoji naravi, češ da v človeku prebuja upanje na varljivo prihodnje življenje in ga s tem odvrača od graditve zemeljske družbe” (CS 19, 3).

 

2125 Kolikor zametava ali zavrača obstoj Boga, je ateizem greh proti kreposti vere (prim. Rim 1,18). Odgovornost te krivde bi v veliki meri lahko zmanjšali prav zaradi namena in okoliščin. V nastanku in širjenju ateizma morejo “imeti nemajhen delež verni ljudje, kolikor je treba o njih reči, da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja nauka, ki vzbuja nesporazume ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo” (CS 19, 3).

 

2126 Pogosto se ateizem opira na napačno pojmovanje človekove samostojnosti, pritirane prav do zanikanja vsake odvisnosti od Boga (prim. CS 20, 3). Toda “priznavanje Boga nikakor ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu, saj ravno v Bogu dobiva to dostojanstvo svoj temelj in svojo dovršitev” (CS 21, 3). Cerkev ve, “da se njeno oznanilo sklada z najglobljimi željami človeškega srca” (CS 21, 7).

 

Agnosticizem

 

2127 Agnosticizem se pojavlja v več oblikah. V nekaterih primerih agnostik noče zanikati Boga. Agnostik nasprotno postulira (predpostavlja) obstoj nekega transcendentnega bitja, ki pa da se ne more razodeti in o katerem nihče ne more ničesar povedati. V drugih primerih se agnostik ne izrazi glede obstoja Boga in izjavlja, da je ta obstoj nemogoče dokazati (probare), in celo da ga ni mogoče potrditi ali zanikati.

 

2128 Agnosticizem more včasih vsebovati neko iskanje Boga, a more prav tako biti brezbrižnost, beg pred poslednjim bivanjskim vprašanjem in lenoba nravne vesti. Vse preveč pogosto je agnosticizem enakovreden praktičnemu ateizmu.

Dodatne informacije