OPOMBE K ODLOMKU 2 Mz 12,1-42

12. poglavje

12,1–13,16  Pripoved o izhodu iz Egipta je le del tega besedila; večji del odlomka sestavljajo bogoslužni predpisi, kako slaviti spomin na ta dogodek. Praznovanje obsega pasho (pashalno jagnje) in teden nekvašenega kruha. Povrhu besedilo v rešitvi iz Egipta utemeljuje tudi odkup prvorojencev. Vsak od teh običajev obuja spomin na poseben vidik tega, kar se je zgodilo tisto noč. Dejanska pripoved o pomoru egiptovskih prvorojencev in odhodu Izraelcev je v 12,29–42.

1–20              Odlomek vsebuje navodila za obhajanje pashe in tedna nekvašenega kruha.

2     prvi med meseci: gre za mesec abíb (prim. 5 Mz 16,1) oz. mesec klasja, ki ustreza našemu marcu/aprilu. Pozneje so mu dali babilonsko ime nisán (prim. Neh 2,1; Est 3,7); gl. preglednico koledarja. Prej so Izraelci začenjali leto jeseni (prim. 23,16; 34,22), pod babilonskim vplivom pa so začeli šteti mesece spomladi.

3     očetno hišo tj. družino.

5     eno leto star db. sin leta, kar pomeni tudi rojen tisto leto.

6     proti večeru db. med večeroma; farizeji in Talmud razlagajo to določilo kot čas med začetkom zahajanja in zatonom sonca, Samarijani pa kot čas med zatonom sonca in nastopom teme.

11   pasha hebr. pésah; gr. (po aram.) páscha; izvora za to ime praznika ne poznamo. V. 13 in 27 ga povezujeta z glag. pasáh ›preskočiti, prizanesti‹. O pashi pred Izraelom gl. op. k 5,1. Pri Izraelcih je praznik dobil nov pomen: vsakoletno pastirsko slavje je postalo praznik spominjanja (prim. v. 14) na enkratni zgodovinski dogodek, ko je Izrael spoznal, kako ga je Bog rešil iz suženjstva in povedel v svobodo, iz smrti v življenje. NZ vidi izpolnitev izraelskega upanja v Jezusu Kristusu, ki je naše pashalno jagnje (1 Kor 5,7); prim. Lk 22,15sl.

15   jejte nekvašeni kruh: praznik nekvašenega kruha je verjetno nastal iz poljedelskega slavja ob začetku ječmenove žetve (prim. 5 Mz 16,9). To je bil obred ponovnega začetka ob kruhu iz novega zrnja brez kakega ostanka žetve prejšnjega leta. Izrael je morda ta praznik prevzel in njegov pomen povezal z rešitvijo iz Egipta (prim. v. 39). Pisec združuje obred pashe s praznikom nekvašenega kruha, vendar ju najstarejši bogoslužni koledarji (prim. 23,15; 34,18) obravnavajo ločeno. O krščanskem sprejemanju te pashalne simbolike prim. 1 Kor 5,7sl.

22   hizopa: hizop je dišeča rastlina (Origanum maru) s stebli, ki dosežejo skoraj en meter višine. Ker so njegovi listi in vejice kosmati, so povezani v šop zelo primerni za obredno škropljenje. Uporabljali so ga za škropljenje pri obredih očiščevanja; prim. 4 Mz 19,6; Ps 51,9; Heb 9,19.

23   Pokončevalec: lahko bi prevedli kot uničenje. Toda stari prevodi so Pokončevalca poosebili. 1 Mz 19,13 in 2 Sam 24,16 govorita o angelih, ki so imeli táko nalogo.

25   obred db. služenje; gl. op. k 3,12.

26–27           Vrstici govorita o družinskem verskem pouku, ki je postal del obreda; prim. 13,8.14–15; 5 Mz 6,20–25.

35–36           O temi oplenitve Egipčanov gl. op. k 3,22.

37   Sukót: ni gotovo, kje v Egiptu je bil ta kraj. Edini znani kraj s tem imenom je bil v Transjordaniji blizu reke Jabók; prim. 1 Mz 33,17. – tisoč hebr. ´élep: v nekaterih besedilih (prim. 1 Sam 10,19; Sod 6,15) je ta beseda ohranila svoj stari pomen ›družina, rodbina‹, tj. število vojakov, ki jih lahko da ena razširjena družina (klan). Računajo, da bi sicer število 600.000 mož pomenilo pribl. 3 milijone ljudi.

39   Medtem ko tu pisec opisuje nastanek praznika nekvašenega kruha z dramatičnim dogajanjem ob begu iz Egipta, je ta naglica v v. 15 naslikana kot obredna igra.

40   štiristo trideset let: pisec tu navaja število let bivanja v Egiptu, ki se razlikuje od okroglih 400 let v 1 Mz 15,13.

41   ravno ta dan tj. na dan praznika, ko slavijo izhod iz Egipta.

RAZLAGA ODLOMKA 2 Mz 12,1-42

Pasha in izhod iz Egipta

ZGRADBA:

1.    Bog govori 12,1-20 

2.    Mojzes govori 12,21-26

3.    Ljudstvo izvrši 12,27-28

4.    Pripoved o izhodu 12,29-42

-------------------------------------------------

(5.  Bog ponovno govori 12,43-49

6.    Ljudstvo sprejme, odgovori 12,50

7.    Sklep pripovedi 12,51

8.    Bog govori 13,1-2

9.    Mojzes govori 13,3-16 )

 

Pasha: 2 Mz 12,1-28

Tu gre za besedilo pravil, zakonov, liturgičnih predpisov, zapisano je po rubrikah. Določena so pravna določila in sankcije za tiste, ki se predpisov ne bi držali.

Zanimiva je izrazita dinamika, veliko se je dogajalo z nadlogami, tu pa dobimo vtis, kot bi se vse ustavilo in zdaj Bog govori, zapoveduje.

-      v. 1-14: določilo kraja; poudarek, da je Bog svoje zapovedi vedno dal v puščavi, na Sinaju. Tri (3) točke zakonodaje so sveta izjema. Zdi se, da vse tri segajo še v predizraelski čas. Klanje izhaja iz pradavnega pastirskega običaja. Naravna religija je povezana s kroženjem časa.

-      Tu se določi praznik nekvašenega kruha (opresniki). Za pasho in opresnike se lahko določi datum, za prvorojence pa ne; tu tudi ne gre za praznik.

-      Posvetitev človeških prvorojencev se nadomesti z darovanjem živalskih. Vsak izraelski prvorojenec pripada Bogu v zahvalo za rešitev otrok, ko so pomrli egiptovski otroci. Ko je Bog delal razloček med Egipčani in Izraelci ni potreboval nobenega znamenja. Znamenje s krvjo pa je še ostanek poganskih običajev pot pretvezo, »da bo Bog vedel«.

-      Bog je šel med hišami – kaže na to, da so Egipčani in Izraelci živeli pomešani med seboj; v nadlogah pa je pisano, da so živeli ločeni, da so nadloge šle le nad egiptovski del.

-      v. 2: zanimivo je to, da ni podano o katerem mesecu se govori. Aron in Mojzes sta vedela v katerem mescu sta se nahajala (domneva: spomladi?)

-      v. 3: hiša oz. očetova hiša pomeni družino.

-      v. 4: jagnje mora biti pojedeno, ni pa nujno, da so vsi siti.

-      v. 8: le tu govori o prazniku opresnikov in s tem povezuje praznike med seboj (redakcijski poseg).

-      v. 6-10: po 10. dnevu je žival že ločena od ostalih in je kot daritvena žival. Proti večeru ni točno določen čas; domneva je od trenutka, ko začne sonce zahajati, do trenutka ko zaide ali pa, da je to od 15h do 21h po poročilih (Jezus = daritveno jagnje). Krvi niso smeli uživati. Meso naj se je z grenkimi zelišči, ki imajo simbolični pomen: trpljenje Izraelcev v Egiptu.

-      v. 11: poudarek, da se je hitro pojedlo, tudi v naslednjih letih, ko se ne bo mudilo. To je spomin na ta večer. To je mimohod Gospodov oz. to je pasha Gospodova.

-      v. 12: edino mesto, kjer se omenjajo egiptovski bogovi (glede na eksodus)

-      v. 13: pomen krvi nima drugačnega pomena kot prej; tu je kri v znamenje

-      v. 14: začetek z izrazom »ta dan« je tipičen za liturgično besedilo - aktualizacija

-      v. 15: začetek govora o prazniku opresnikov (nekvašenega kruha). Gre za liturgično zakonodajo o praznovanju. Kaže se napetost med predpisi in med pripravo za odhod. Govor o 7-ih dneh vnese zmedo v mišljenje, da je pasha trajala le en (1) večer. Ni utemeljitve zakaj se mora jesti nekvašen kruh in ne sme jesti kvašenega. Kasneje beremo »dodatno razlago«.

2 Mz 12,21-28

To je Mojzesov govor in reakcija ljudstva. Je kot nekakšno nadaljevanje v.20. V Mojzesovem govoru in zapovedi o jedi je dodan »hizop«.

-      v. 25: ko pridete v deželo – sporočilo za novejše generacije; ne govori za nocoj.

-      v. 27: naše – aktualizacija in kontinuiteta iz roda v rod. Tudi mi smo rešeni, ne gre le za zgodovinsko razlago.

Pripoved o izhodu: 2 Mz 12,29-42

-      v. 29: Ni opisa kaj in kako se je natančno zgodilo. Po vseh pogajanjih faraon brezpogojno in zelo velelno ukazuje naj odidejo.

-      v. 32: faraon je ponižan in ponižen. Egipčani so bili prestrašeni; ne gre za spreobrnitev.

-      v. 34: tu se omenja testo, kajti ni bilo priložnosti, da bi testo vzhajalo, zato se spominjamo na to z nekvašenim kruhom.

-      v. 35-36: pojavi se tretja (3) tema o oplenitvi Egipčanov. Kljub temu, da je izraz opleniti vojaški izraz, pa ne gre za vojsko Izraelcev; gre za znamenje, da Izraelci odhajajo kot zmagovalci, četudi je pravi in edini zmagovalec v bistvu Bog.

-      Izraelci so bili razvrščeni v vojaške formacije. Zgodovinska stalnica je v tem, da se je vedno nekdo pridružil Izraelcem.

--------------------------------------------------

DODATEK:

Posvetitev prvorojencev: 2 Mz 13,1-16

Ob prvorojence da zraven nekvašen kruh z namenom. V obeh primerih je kateheza in opozorilo na ponotranjenje, da je spomin na rešitev iz Egipta. Redaktor je to naredil zelo premišljeno in se mu je to tudi posrečilo, čeprav je zakonodaja o kruhu že v 12. poglavju, zdaj pa je še mesec omenjen.

Praznik kruha je določen datum, daritev prvorojenca pa je pač ko se prvorojenec rodi.

Za prvorojene živali je potrebno darovati Bogu (večjo žival lahko zamenja manjša). Za človeka je potrebno darovat žival. Kako pa darovat osla? Osel je nečista žival, ki ne pride v poštev za daritev, zato moraš namesto njega darovat jagnje ali pa mu zlomit tilnik (ne smeš prelivati krvi nečiste živali), ker se ni smelo imeti koristi od neodkupljene živali. Ampak tu je poudarek na človeku – ga je treba posvetit, ne pa ubit.

 Molitveni jermeni (tefilin; filakterija) – za roko in glavo. Ta podatek izvemo v 2 Mz 13,9. Prve molitvene jermene so našli v Qumranu.

PASHA

Tu smo priča rojevanja pashe – velike noči. Pasha nima svojega izvora na zemlji, ampak v nebesih. Porodi se iz Božjega sočutja, ki sliši vpitje zatiranih, vidi trpljenje in se odloči, da bo posredoval. Pasha je beseda, ki jo v teh dneh pogosto slišimo in ima središčno mesto v krščanski verski govorici. Zato ji je vredno posvetiti nekaj časa, da razložimo njeno zgodovino in pomen.

Zdi se, da ima pashalni obred svoje korenine v navadi, ki je bila že pred Mojzesom in se je sčasoma izgubila. Predhodnik svetopisemske pashe je bil obred, ki so ga nomadska pastirska plemena Bližnjega vzhoda obhajala v začetku pomladi v času selitve za pašo, se pravi ob prehodu z zimskih na poletne pašnike. Ob tej priložnosti so zaklali jagnje in meso pojedli med obedom, pri katerem so obnavljali klansko povezanost.

V nekem določenem času, zdi se, da med letoma 1250 in 1230 pred Kristusom (v to obdobje se postavlja izhod Judov iz Egipta), je človeški obred povzdignjen v Božjo ustanovo. Postane spomin na odločilen Božji poseg v zgodovini njegovega ljudstva. Gre torej za obred, ki ni več vezan na naravni krog letnih časov, ampak na zgodovino odrešenja. To je običajni način Božjega delovanja, ki uporabi naravne danosti, kot je recimo kruh za evharistijo, in jih povzdigne v znamenje nadnaravnih in božanskih resničnosti.

12. poglavje Druge Mojzesove knjige opisuje prvo pasho, ki so jo Judje obhajali v Egiptu. Od tega trenutka dalje praznik spremlja vso zgodovino izraelskega ljudstva do današnjih dni in je odraz njihovega življenja.

V najstarejšem obdobju je pasha tipičen praznik nomadskega pastirskega ljudstva. Žrtev mora biti jagnje ali pa kozliček, se pravi nekaj od drobnice, edino, s čimer razpolagajo pastirji. Tudi način, kako ga jejo – pečeno na ognju, z grenkimi zelišči, stoje, s sandali na nogah in s palico v roki – odraža isto pastirsko okolje. Pashalna večerja se obhaja po hišah. Duhovnik je sam družinski oče; on razlaga otrokom pomen obredov, ki jih opravljajo. Izraz »pasha« gre razumeti kot »mimohod Boga«. Hebrejski izraz pesach je zelo blizu glagolu pasach, ki pomeni »iti čez, prek« v pomenu preskočiti ali prihraniti. Zato besedo pasha razlagamo v pomenu, kot da gre Bog mimo judovskih hiš, ki so zaznamovane z jagnjetovo krvjo, in jih ohrani, medtem ko udari hiše Egipčanov.

Pozneje, po zavzetju kanaanske dežele, na primer v 5. Mojzesovi knjigi, dobi obred nove poteze, lastne ljudstvu, ki že pozna poljedelstvo. Žrtev je že lahko govedo. Obredno žrtvovanje se lahko zgodi le v osrednjem templju, po rokah uradnega duhovništva. Tudi sam izraz pasha je obogaten z novim pomenom. Ne kaže več na mimohod Boga, ampak na »prehod ljudstva« iz sužnosti v svobodo, iz Egipta v obljubljeno deželo in v duhovnem pomenu: od pregreh h krepostim.

V Jezusovem času so praznovali pasho v dveh delih: s klanjem žrtve v jeruzalemskem templju in s pashalno večerjo po hišah. V teku svoje zadnje pashalne večerje je Jezus ustanovil evharistijo, kot spomin novega vseobsegajočega izhoda vsega človeštva iz sužnosti greha v svobodo Božjih otrok, ki se je kmalu dovršila z njegovo smrtjo na križu.

Škof iz 2. stoletja Meliton iz Sarde je recimo trdil, da je bila judovska pasha »osnutek« krščanske velike noči. Osnutek služi kot priprava umetniškega dela in ko je to dovršeno, se osnutek uniči, ker nima več vrednosti. Vendar to ne drži. Stara zaveza ni osnutek, ampak sestavni del celote. Ne služi le pripravi nove zaveze, ampak je njen temelj, kajti Kristus ni prišel odpravit postave, ampak jo je prišel dopolnit. Pred nekaj leti je Vatikan izdal napotke, kako uporabljati staro zavezo, da ne bi prizadeli občutljivosti bratov Judov, hkrati pa bi ostali zvesti našemu krščanskemu prepričanju, po katerem je Kristus dopolnitev postave in zadnji smisel vse zgodovine odrešenja.

Preden sklenemo, si prikličimo v spomin besede, ki jih je Bog rekel Mojzesu: »Videl sem stisko svojega ljudstva, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim.« Kako drugačen okus imajo te besede, ko jih beremo danes s krščanskimi očmi! V Kristusu je Bog stopil dol, da bi resnično rešil svoje ljudstvo. Ni stopil dol le z namenom in dobro mislijo, ampak dejansko, osebno. Ni stopil dol, da bi rešil eno ljudstvo izpod jarma drugega, ampak, da bi odrešil vsa ljudstva skupnega sovražnika, ki je greh in smrt. Kristus je resnično, kot ga imenuje apostol, »naše pashalno jagnje« (1 Kor 5,7).

                                                                      (br. Raniero Cantalamessa)

 

VZPOREDNA MESTA 2 Mz 12,1-42 (Reference)

12. poglavje

2     12,18   13,4   23,15   34,18   40,2   3 Mz 23,5–8   4 Mz 28,16–25

5 Mz 16,1–8   Joz 5,10   Ezk 45,21–24   2 Krn 35,1–18   Mt 26,17

Lk 22,15

3     12,21   Mr 14,2

5     3 Mz 22,18–21   4 Mz 6,14   5 Mz 15,21   17,1   1 Pt 1,19

6     3 Mz 23,5   4 Mz 9,3.5.11   5 Mz 6,6   Joz 5,10

7     12,13.22–23

8     16,19   34,25   3 Mz 7,15   4 Mz 9,11.12   5 Mz 16,7   1 Krn 35,13

10   12,8   29,34   3 Mz 22,30   5 Mz 16,4

11   12,13.21.27.33.43   3 Mz 23,5   4 Mz 9,2.4   28,16   5 Mz 16,1.3

Joz 5,10   Iz 52,12   Lk 12,35   1 Pt 1,13

12   4,23   12,29   13,15   15,11   18,11   4 Mz 33,4   Iz 19,1   Jer 43,12

Ps 97,9   135,5

13   8,19   12,23   Heb 11,28

14   12,17.24

15   13,3–10   23,15   34,18   3 Mz 23,6   4 Mz 28,17   5 Mz 16,3

1 Kor 5,7

17   6,26   12,41   13,3   23,15   34,18   Mt 26,17

18   12,2.6

20   13,6–7

21   12,11   Mr 14,12–16

23   12,7.13   Iz 37,36   Jer 6,26   48,8   1 Kor 10,10   Heb 11,28

24   12,14

26   10,2   5 Mz 6,20   Joz 4,6–21

27   12,11   13,8–14

28   12,50

29   4,23   9,6   11,4–8   Ps 78,51   105,36   135,8   136,10   Mdr 18,5–19

30   11,6  

31   8,8

32   10,9.26

33   6,1   12,11   1 Sam 6,6

34   7,28

35   3,21–22   11,2   1 Mz 24,53

36   3,22   11,2–3

37   13,20   33,1–6   38,26   1 Mz 12,2   47,11   4 Mz 1,46   2,32   11,21

26,51   33,1–5

38   Joz 8,35   Iz 14,1

39   3,20   11,1   12,34   5 Mz 16,3

40   1 Mz 15,13   Apd 7,6   Gal 3,17

41   3,10   6,26

42   4 Mz 9,3   5 Mz 16,6

43   12,48

44   1 Mz 17,12–13

45   3 Mz 22,10

46   4 Mz 9,12   Ps 34,21   Jn 19,36

48   4 Mz 9,14   Ezk 44,7

49   3 Mz 24,22   4 Mz 15,15–16.29

50   12,28

51   3,10   6,26

Dodatne informacije