OPOMBE K ODLOMKU 1 Mz 43 - 44

43. poglavje

1–14 Namesto Rubena (prim. 42,37) zdaj Juda posreduje pri očetu, in to uspešno.

11  Gl. op. k 37,25.

14  Bog Mogočni gl. op. k 17,1.

21  Bratje tu opisujejo dogodek nekoliko drugače, kakor je zapisano v 42,27–28.35.

23  Bog vašega očeta: za polnomade starega Vzhoda je značilno, da se vsako pleme sklicuje na skupnega prednika, začetnika rodu. K temu mišljenju spada tudi češčenje »očetovega boga«. Zato Egipčan tu kot samoumevno predpostavlja táko vero Jožefovih bratov; prim. 31,53.

32  ne smejo jesti skupaj: pisec kaže svoje poznanje egiptovskih običajev.

44. poglavje

1–13          Tu pisec poudarja Jožefovo zvijačnost, s katero je hotel obdržati pri sebi svojega brata po materi Raheli. Hkrati je bil to za druge brate preizkus njihove solidarnosti z Benjaminom.

5    tisto, ... s čimer vedežuje: šele v v. 12 je omenjen predmet: čaša. Ta je bila posebno dragocena, ker naj bi jo podkralj uporabljal za vedeževanje.

14–34        Z mojstrsko sestavljenim govorom Juda kot nesebičen zagovornik družinske skupnosti rešuje položaj; prim. 43,9.

27  žena: Jakob v Judovem govoru omenja le eno ženo, in sicer Rahelo, Jožefovo in Benjaminovo mater.

31  oče dodano zaradi jasnosti.

32  Prim. 43,9.

 

RAZLAGA ODLOMKA 1 Mz 43 - 44

Ko se mogočni mož Jožef sreča s svojimi obubožanimi brati, ki so ga prodali za sužnja, ga čustveno pretrese srečanje z najmlajšim bratom Benjaminom. Ko zagleda Benjamina, »sina svoje matere«, Jožef izda svojo »šibkost« pred brati. »Potem je hitro odšel, kajti milo se mu je storilo pred bratom in bil je na tem, da zajoče. Šel je v sobo in se tam razjokal. Potem si je umil obraz in prišel ven. Ko se je obvladal, je rekel: ›Prinesite jedi!‹« (1 Mz 43,30–41) Na tej točki se Jožef odloči za preizkus sočutja, solidarnosti in vesti s krivdo obteženih bratov. Nedolžnemu Benjaminu podtakne zlato kupo, da bi ga lahko zadržal kot jetnika. Takrat Jožefa preseneti brat Juda, ker se ponudi za talca namesto Benjamina in se pri tem sklicuje na čustveno navezanost očeta Jakoba na Benjamina (44,18–34). Judov nagovor in njegova velikodušna ponudba, da vzame nase krivdo, ki je padla na Benjamina, Jožefa prepričata.

 

Odlomek iz BRATE IŠČEM (Marko I. Rupnik)

Preden nadaljujemo, naj potegnemo nekaj duhovnih sklepov. Bratje so še drugič šli v Egipt zaradi žita, vendar se vse skupaj s tem še ne more končati. Če je Jožefovo poslanstvo, da najde brate, se še ne more dati spoznati, saj se ti še niso sposobni odkriti kot bratje. Njihovo gibalo je še vedno lakota, ne očetova ljubezen. Vse dokler ne bodo odkrili, da morajo biti skupaj zaradi očetove ljubezni, se Jožef ne bo dal razodeti. To je za nas zelo pomemben nauk. Ko preživljamo težave, trpljenje, napetosti, skušamo kar najhitreje urediti stvari, v splošnem s tem, da vse uredimo s površinskim premazom. Jožef pa, nasprotno, pod navidezno trdoto izvaja vzgojo, ki jih vodi k pravim predpostavkam, zaradi katerih se morejo prepoznati.

Jožef ne more biti zadovoljen s preprostim dejstvom, da je videl brate. Joče, ganjen je, odpusti, vendar se še ne more dati spoznati, ker še vedno razmišljajo izhajajoč iz napačnega vzgiba, iz vzgiba nuje, medtem ko ljubezen razmišlja po nagibu svobodne pripadnosti.

Jožef uresničuje zahtevno, trdo vzgojo. Toda vse dokler Juda ne predlaga sebe za Benjaminovega poroka, se stvari ne morejo spremeniti. Zgodba se more obrniti šele tedaj, ko bratje začnejo dojemati, da je v igri oče. Enotnost, družina, družbena skupnost, redovna družina se ne more znova vzpostaviti, če delamo samo na družbeno-psihološki, etični ravni medsebojnega kesanja, priznanja zla, ki smo ga storili drug drugemu. To ne zadošča. To je še vedno »žito«, ki ga narekuje nuja, da bi prišli iz krize, da ne bi bili ljudem na jeziku, da ne bi povzročali škandalov, da bi nam šlo bolje… Egiptovsko žito ne zadošča. Gibalo mora postati eno samo: Oče. Ne moremo biti zares bratje, če ne odkrijemo, da smo sinovi enega samega očeta in da je v igri prav njegova ljubezen…

Bratje živijo prehod ponižanja: tudi do brata se pride do tega, da si mu služabnik. Iti morajo prek te poti ponižanja. Razglasijo se za Jožefove služabnike: človek se sam obsodi, sam si ustvari položaj, v katerem se obsodi. Dejansko ni Jožef tisti, ki vzame Benjamina, sami ga izročijo, tako kot se tudi sami naredijo za sužnje.

Tukaj se zares konča Jožefova zgodba, tu je vrhunec, ko Juda nastopi s svojim govorom in razumejo, da se ne morejo v miru vrniti k Jakobu, če niso vsi. Pot enega je vezana na pot drugega in ne moremo se vrniti pred očetovo obličje, če nismo skupaj; nikakor se namreč ne moremo vrniti sami. Eno življenje kliče drugo. Tukaj se zdaj razodene velika skrivnost pripovedi: ne glede na ljubosumje, zavist in sum so navsezadnje bratje. Svoje življenje morejo uresničiti samo, če so skupaj, če upoštevajo drug drugega. Poklicanost je mogoče dovršiti samo z drugimi in skupaj z drugimi. Nekdo lahko stori v svojem življenju veliko stvari, vendar ne odgovori iskreno na svojo življenjsko poklicanost, če ne upošteva drugih kot bratov v eni sami Očetovi ljubezni. Na ravni duhovnega življenja se to zgodi, ko se ta zgodba dovrši v Kristusu, pravem obzorju, v katerem se moramo gibati in misliti. Pod številnimi predsodki, tako na osebni ravni kot na etični, religiozni, družbeni itd. nam naša vera kaže, da se bo človekova poklicanost dovršila, če se bomo vrnili pred obličje našega očeta in bomo upoštevali drug drugega. Ni se mogoče vrniti brez bratov.

 

VZPOREDNA MESTA (Reference)

43. poglavje

1                41,57

3                42,15–20

5                44,23

9                42,37

11              37,25               Prg 18,16

14              42,24

21              42,27–28

24              18,4

25              43,11

29              35,24               4 Mz 6,25

30              42,24

32              46,34

 

44. poglavje

1                42,25

4                Prg 17,13

8                22,8

10              2 Mz 20,15

23              43,5

28              37,33

32              43,9

Dodatne informacije