OPOMBE K ODLOMKU 1Mz 32,2 – 33,20

32. poglavje

2    poslanci ali angeli.

3    To je Božji tabor: v SP pogosta misel, da tam, kjer se človek sreča z angelom, vidi pravzaprav Boga (prim. 2 Mz 3). – Mahanájim je dvojinska oblika hebr. mahanéh ›(vojaški) tabor‹. Dvojino v krajevnem imenu razlagajo v. 8–11.

8    bilo ga je strah prim. 27,41–45.

12  mater z otroki: izraz pomeni popolno iztrebljenje rodbine ali rodu; prim. Oz 10,14.

21  Pomirim ga db. Otrem mu obraz. – me ... prijazno sprejme db. mi vzdigne obraz; spravna kretnja je v tem, da vzdigne brata, ki se je vrgel predenj na tla.

23–33        Znamenita pripoved o Jakobovem nočnem boju z angelom oz. Bogom je precej nejasna.

23  Jabóka: gre za enega od glavnih pritokov reke Jordan.

25  neki mož: prerok pravi, da je to bil angel (prim. Oz 12,5), v. 29.31 pa govorita o Bogu.

27  Spusti me: iz nadaljnjega besedila se vidi, da je Jakob močnejši in zahteva blagoslov od premaganega nasprotnika.

29  Izrael verjetno pomeni ›naj se Bog pokaže močnega‹. V zgodbi je novo ime povezano z močjo, ki jo je pokazal Jakob nasproti nadnaravnemu bitju. Novo ime pomeni novo vlogo v Božjem načrtu (prim. 17,5.15). Razlaga o bojevanju »z Bogom in z ljudmi« namiguje na razburkano zgodovino izraelskega naroda.

30  Bitje noče povedati svojega imena, saj bi to pomenilo, da bi se podredilo Jakobu.

31  Krajevno ime Penuél pomeni ›Božji obraz‹; prim. Sod 8,8; 1 Kr 12,26. – ostal živ: po pravilu je bilo nemogoče videti Boga in ostati živ; prim. 2 Mz 33,20.23.

33  ne jedo: ta prehranjevalni tabu je omenjen samo tu. – udaril je namreč Bog.

33. poglavje

3    se sedemkrat priklonil: táko dejanje izpričujejo uradna pisma tistega časa.

15  S tem previdnim pogajanjem hoče Jakob med seboj in Ezavom vzpostaviti primerno razdaljo, kakor jo je vzpostavil do Labána.

17  Sukót pomeni ›kolibe, spletene iz vej‹.

20  El, Izraelov Bog: izraelsko izročilo je povezalo ime najvišjega kánaanskega boga s svojim Bogom; gl. op. k 16,13; prim. 32,29.

RAZLAGA ODLOMKA 1 Mz 32,2 – 33,20

Čeprav je Jakob zapustil Haran poslušen Božjemu ukazu, je bil kljub temu zaskrbljen, ko se je vrnil na pot, po kateri je pred dvajsetimi leti bežal kot ubežnik. Greh, da je prevaral svojega očeta, mu je bil vedno pred očmi. Vedel je, da je dolgoletno izgnanstvo neposredna posledica tega greha. O teh stvareh je razmišljal dan in noč, očitki obtožujoče vesti pa so storili, da je bilo njegovo potovanje zelo žalostno. Ko so se v daljavi pred njim prikazali hribi rodne dežele, je bilo očakovo srce globoko vznemirjeno. Vsa preteklost se mu je živo prikazala pred očmi. S spominom na greh se je pojavila tudi misel, da mu je Bog naklonjen ter mu je obljubil svojo pomoč in vodstvo.

Bolj ko se je približeval cilju svojega potovanja, bolj ga je skrbela misel na Ezava. Ko je Jakob ušel, se je imel Ezav za edinega dediča očetovega imetja. Novice o Jakobovi vrnitvi bodo prebudile strah, da je prišel zahtevat dediščino. Ezav bi lahko zdaj bratu prizadejal veliko škodo, če bi hotel. Lahko da bo nasilno razpoložen do njega ne samo zaradi želje po maščevanju, temveč da zaščiti neskaljeno bogastvo, katero je imel tako dolgo zase.

Gospod je Jakobu ponovno podal znak o božanski skrbi. Ko je potoval južno od gore Gilead, sta ga dve četi nebeških angelov obdajali spredaj in zadaj, z njim sta napredovali in ga ščitili. Jakob se je spomnil davno minule prikazni pri Betelu. Njegovo obteženo srce se je olajšalo ob dokazu, da ga pri vrnitvi ščitijo božanski poslanci, ki so mu vlili upanje in pogum ob begu iz Kanaana. Rekel je: "Tabor Božje vojske je to; zato je imenoval tisti kraj Mahanaim" - dvojni tabor. (1 Moj 32,2)

Jakob pa je vendar čutil, da mora storiti nekaj za svojo varnost. Zato je k bratu poslal poslance s spravnim pozdravom. Poučil jih je, s katerimi besedami naj pozdravijo Ezava. Pred rojstvom je bilo o dveh bratih napovedano, da bo starejši služil mlajšemu. Če pa bi spomin na to povzročal zagrenjenost, je Jakob naročil služabnikom, da jih pošilja k "mojemu gospodu Ezavu". Ko pa bodo pripeljani predenj, se morajo o svojem gospodarju izražati kot o "njegovem hlapcu Jakobu". Želel je odstraniti strah, da se vrača kot obubožan popotnik, ki želi očetovo dediščino. Zato je bil previden in izjavil v sporočilu: "Imam pa volov in oslov, čred, hlapcev in dekel, zato sem poslal poročat to svojemu gospodu, da najdem milost v tvojih očeh." (1 Moj 32,4.5)

Hlapci so se vrnili z novico, da se Ezav približuje s štiristo možmi in ni odgovoril na prijateljsko sporočilo. Zdelo se je gotovo, da se prihaja maščevat. Tabor je prežela groza: "In Jakob se silno zboji, in bil je zbegan." (1 Moj 32,7) Ni mogel nazaj, naprej pa se je bal. Njegovo spremstvo je bilo neoboroženo in nemočno, popolnoma nepripravljeno na sovražni spopad. Zatorej jih je razdelil v dve skupini, če bo ena napadena, bo imela druga priložnost ubežati. Iz svojih obsežnih čred je poslal Ezavu radodarno darilo s prijateljskim sporočilom. Storil je vse, kar je mogel, da bi se odkupil za napako, ki jo je storil bratu, in preprečil grozečo nevarnost. Potem pa je ponižno in v spokorjenosti prosil za božansko zaščito. "Velel si mi: Vrni se v svojo deželo in k svoji rodovini, in obsujem te z dobrim. Nevreden sem vseh milosti in vse zvestobe, ki si jo izkazal svojemu hlapcu; kajti samo s svojo palico sem prekoračil ta Jordan, sedaj pa sem gospodar dveh krdel. Otmi me, prosim, iz roke mojega brata, iz roke Ezava, zakaj bojim se ga, da ne pride in me pobije, matere z otroki." (1 Moj 32,9-11)

Tako so prispeli do reke Jabok. Ko se je znočilo, je Jakob poslal svojo družino po plitvini čez reko, sam pa je ostal zadaj. Odločil se je noč preživeti v molitvi, želel je biti sam z Bogom. Bog lahko omehča Ezavovo srce. V njem je bilo očakovo edino upanje.

Bilo je v samotnem gorskem predelu, shajališču divjih zveri in skrivališču roparjev in morilcev. Osamljen in nezaščiten Jakob je bil žalosten sklonjen nad zemljo. Bila je polnoč. Vsi, ki so mu bili v življenju ljubi, so bili daleč, izpostavljeni nevarnosti in smrti. Najgrenkejša pa je bila misel, da je njegov greh spravil v nevarnost tudi nedolžne. Z iskrenimi vzkliki in solzami je molil pred Bogom. Nenadoma se je nanj spustila močna roka. Pomislil je, da ga hoče sovražnik umoriti, zato se je prizadeval osvoboditi prijema svojega napadalca. V temi sta se dva borila za prevlado. Niti beseda ni bila izgovorjena, Jakob se je z vso močjo trudil in ni niti za trenutek popustil. Ko se je tako boril za življenje, je nanj pritiskal občutek njegove krivde. Pred njim so se pojavili njegovi grehi, da bi ga ločili od Boga. Toda v svoji skrajni sili se je spomnil Božjih obljub in z vsem srcem ga je rotil za milost. Boj se je nadaljeval skoraj do svita, ko je tujec udaril Jakoba v kolk. V hipu je bil pohabljen. Očak je sedaj razpoznal značaj svojega nasprotnika. Vedel je, da se je spopadal z nebeškim poslancem, zato tudi s skoraj nadnaravno močjo ni mogel zmagati. Očak je bil zdaj nemočen in je trpel predirno bolečino, vendar ni popustil svojega prijema. Ves skesan in potrt se je oprijel angela: "Jokal je in ga milo prosil," rotil za blagoslov. (Oz 12,5) Moral je dobiti zagotovilo, da mu je greh odpuščen. Telesna bolečina ni zadoščala, da bi ločila njegov um od tega cilja. Njegova odločnost se je še okrepila, njegova vera je postala še bolj goreča in stanovitna do samega konca. Angel se je poskušal osvoboditi, prosil je: "Pusti me, kajti zarja že vzhaja." Jakob pa je odgovoril: "Ne pustim te, razen če me blagosloviš." (1 Moj 32,26) Če bi bila to bahaška, domišljava predrznost, bi bil Jakob v trenutku uničen. Vendar je šlo za gotovost tega, ki priznava svojo nevrednost, pa vseeno zaupa zvestobi Boga, ki drži zavezo.

Jakob se je "boril z angelom in ga premagal". (Oz 12,5) Po ponižnosti, spokorjenju in samoizročitvi je ta grešni in napak poln smrtnik premagal Veličastvo nebes. Hitro se je tresoče oprijel Božjih obljub in srce Neskončne ljubezni ni moglo zavrniti grešnikove prošnje.

Napaka, ki je vodila Jakoba v greh, da si je pridobil prvorojenstvo s prevaro, je bila zdaj jasno pred njim. Ni zaupal Božjim obljubam, temveč je sam poskušal izpeljati to, kar bi Bog dovršil ob svojem času in na svoj način. Za dokaz, da mu je odpuščeno, je bilo njegovo ime spremenjeno iz tistega, ki ga je spominjalo na greh, v takšno, ki je spominjalo na njegovo zmago. Angel je rekel: "Ne Jakob (goljuf) se bo imenovalo tvoje ime, ampak Izrael: zakaj boril si se z Bogom in z ljudmi, in si zmagal." (1 Moj 32,28)

Jakob je prejel blagoslov, po katerem je tako hrepenel. Njegov greh »spodrivača« in zapeljivca je bil odpuščen. Kriza v njegovem življenju je minila. Dvom, zmedenost in očitanje so mu grenili obstoj, zdaj pa se je vse spremenilo. Nastopil je sladek mir sprave z Bogom. Jakob se ni več bal srečanja z bratom. Bog, kateri mu je odpustil greh, lahko gane Ezavovo srce, da bo sprejel njegovo ponižanje in spokorjenje.

Dve skupini sta se nazadnje približali druga drugi, puščavski poveljnik je vodil svoje vojščake, Jakob pa je bil s svojima ženama in otroki, skupaj s pastirji in deklami, ki so jim sledile dolge vrste čred ovac in govedi. Opirajoč se na palico, je šel očak naprej, da bi se srečal s skupino vojakov. Bil je bled in nemočen zaradi nedavnega boja. Hodil je počasi in šepal pri vsakem koraku. Toda njegovo obličje sta razsvetljevala veselje in mir.

Ob pogledu na šepavega trpina mu "Ezav priteče naproti, ga objame, se mu oklene vratu in ga poljubi; in oba jočeta". (1 Moj 33,4)

V noči tesnobe poleg Jaboka, ko se je zdelo, da je pred njim uničenje, je bil Jakob poučen o tem, kako ničeva je človeška pomoč, kako neosnovano je vse zaupanje v človeško moč. Spoznal je, da mora vsa moč priti od njega, zoper kogar je tako žalostno grešil. Nemočen in nevreden se je potegoval za Božjo obljubo o milosti do spokorjenega grešnika. Ta obljuba je bila njegovo zagotovilo, da mu bo Bog odpustil in ga sprejel. Prej bosta prešla nebo in zemlja kakor pa njegova beseda; to ga je držalo pokonci v tistem strašnem boju.

1. Sprava iz ljubezni- zakonska ali partnerska sprava

Jakob kot zakonski mož spozna, da je sposoben sprave. Iz ljubezni do svoje žene Rahele je sposoben sprejeti tudi Leo. Odkrije, da sprava uči, osrečuje.

2. Sprava na racionalni oz. pogodbeni ravni

Pomeni ureditev razmerja s tastom, saj je odnos formalno urejen in vsak pozna svoje pravice in dolžnosti. Strpnost je uporabna oblika življenja.

3. Vizualizacija sprave

Ko gre za reševanje emocionalno intenzivnega konflikta. Pri konfliktu s svojo ženo si Jakob ne more privoščiti čakanja na rešitev. Pri Ezavu pa gre za znan in za oba brata boleč konflikt, ki zahteva pravilno strategijo. Vizualizacija nam pomaga, da v pravem trenutku najdemo pravo besedo ali reakcijo.

4. Sprava s seboj

Najzahtevnejša stopnja. Ključni element sprave. Brez sprave s seboj Jakob ne bi bil sposoben sprememb. V pomoč pri tem koraku mu je bila prva stopnja, ko je brezpogojno sprejel in vzljubil svojo ženo tudi v podobi Lee. Tu je namreč prvič pogledal resnici v oči ter svojo novo realnost sprejel in vzljubil.

5. Transparentnost sprave s seboj

Potrebna je zlasti zato, da smo v osebnih spremembah samozavestni. Jakob je tako senzibiliziral svojo družino, da je postala z njim popolnoma solidarna, saj je njegov konflikt sprejela ter Jakoba brezpogojno podpirala pri vseh spravnih korakih.

6. Osebna sprava na emocionalni ravni

Drugi ključni element sprave. Sprava potrebuje znamenja, ki so osebna in emocionalna. Potrebno je znamenje, ki nas prevzame in poglablja iskreno osebno komunikacijo.

7. Kolektivna ali občestvena sprava

S sedemkratnim priklonom je priznal greh in prosil odpuščanja - Jakob skupaj z družino. Kolektivna sprava izraža visoko raven spremenjene komunikacije grešnika.

8. Obdarovanje

Tretji ključni element sprave. Varuje nas pred ponavljanjem preteklosti in nepotrebnim obremenjevanjem z njo.

9. Suverenost in samostojnost

Je znamenje preseganja emocionalne ravni. Je prvi občutek, ki pove, kako uspešna je bila sprava in kaj smo se iz nje naučili.

10. Pošteno, odgovorno in z Bogom povezano življenje

Je najvišja stopnja sprave pod vidikom učenja za vse življenje. Sprava, ki smo jo vzeli resno nas rani, a tudi ozdravi ter tako usposobi za nov začetek, ki temelji na urejenem odnosu med ljudmi in Bogom.

Jakob ugotovi, da sprava z Bogom ni mogoča brez sprave z bratom.

PRIPADNOST IN SAMOSTOJNOST

Jakob že pri vizualizaciji spravnega srečanja z Ezavom misli na prihodnost njunega odnosa in življenja.

Zato se ne zadovolji s spravo na emocionalni ravni oz. s spravo, ki ureja preteklost, marveč na podlagi novih dejstev, a upoštevajoč dosedanja spoznanja in izkušnje, trezno in racionalno zre v prihodnost ter temu primerno sprejema tudi svoje odločitve.

Potem je Ezav rekel: »Odpraviva se in pojdiva naprej! Potoval bom ob tebi.« Pa mu je rekel: »Moj gospod ve, da so otroci nežni in da imam na skrbi doječe živali pri drobnici in pri govedu; če jih preveč ženemo le en dan, bo poginila vsa drobnica. Naj gre, prosim, moj gospod pred svojim služabnikom, jaz pa bom šel počasi, kakor bo hodila živina, ki je pred menoj, in kakor bodo hodili otroci, dokler ne pridem k svojemu gospodu v Seír« (1 Mz 33,12–14).

Medsebojne bližine, ki jo prinaša sprava, se Ezav kar ne more naučiti. Zato želi s svojim bratom oblikovati skupno prihodnost in končno zaživeti kot ena skupnost, pravzaprav kot ena družina. Tako je vesel in prevzet od sprave, da se v predajanju občutkom bližine kar ne more ustaviti. Kot da mu je žal, ker sta tako dolgo živela vsak sebi, gojila sovraštvo drug do drugega in sedaj skuša nadoknaditi ves izgubljeni čas.

Hkrati pa se Ezav v odnosu do brata še vedno obnaša zaščitniško. Spremljati ga želi s svojimi ljudmi, s svojo “vojsko”. Toda Jakobov korak ni več vojaški, temveč počasnejši, družinski in pastirski. V notranjih bojih in pripravah na življenjsko spravo je postal integrirana osebnost, ki se je v odgovornosti do soljudi sposobna prilagajati svoji družini in skrbeti zanjo. Lik pastirja že sam po sebi predstavlja integrirano osebnost, ki vsebuje tako ženske (skrbnost) kot moške (zaščita, varnost) karakteristike.

Prevelika bližina ogroža

Jakob je treznejši in racionalnejši od brata, zaveda se nevarnosti novih konfliktov. Kot odrasel mož in oče ima že veliko izkušenj in ve, da prevelika in nedorečena bližina ogroža samostojnost in suverenost ter skorajda nujno vodi v nove napetosti. Morda Ezav zopet pada v vlogo prvorojenca oz. starejšega brata in se preveč vtika v njegovo družino. Jakob se je s težavo iztrgal iz tastovega vpliva in že ga zasleduje nova nevarnost konfliktne odvisnosti. Svobodo, družinsko intimnost in samostojnost si je s trudom priboril, zato je previden in ne želi izgubiti priborjenih vrednot.

Ezav je rekel: »Potem pa mi dovôli, da pustim pri tebi nekaj svojih ljudi!« Jakob je rekel: »Le čemu? Samó da sem našel naklonjenost v očeh svojega gospoda.« In Ezav se je tisti dan vrnil po svoji poti v Seír. Jakob pa se je odpravil v Sukót (1 Mz 33,15–17).

Ezav ne razume diplomatskega jezika. Ko se morda zave, da ima tudi on svojo družino in ni dobro, da jo zanemarja, želi Jakobu podtakniti vsaj “nekaj svojih ljudi”, nekaj “vohunov” torej, ki bodo po eni strani bremenili družinske odnose, po drugi pa s prenašanjem morebiti celo potvorjenih in na podlagi drugačnih izkušenj interpretiranih novic vztrajno relativirali in ogrožali občutek družinske intimnosti, varnosti in suverenosti.

Jakob se šele ob drugem poskusu vsiljenega nadzora in ogrožanja samostojnosti zave, kako pomembni vrednoti sta družinska suverenost in varna družinska intima. Zato poleg sicer še vedno vljudne, a odločne zavrnitve bratove vsiljivosti spremeni tudi smer potovanja, saj ne potuje v Seir, kamor je bil sprva namenjen in kakor je najprej tudi Ezavu obljubil, marveč se odpravi v Sukot. Pastir in lovec pač ne moreta živeti skupaj.

Jakob ima veliko življenjskih izkušenj in dobro ve, da bosta z Ezavom kot brata uživala sadove sprave le, če bo vsak izmed njiju hodil po “svoji poti” skozi življenje ter primarno pripadal svoji družini. Končno je Jakob dovolj samostojen in suveren, da si upa pripadati le svoji družini. Z Ezavom ne želi komunicirati ločeno od družine, zgolj kot “brat”, marveč izključno kot odgovoren, samostojen in suveren mož in oče, ki je sposoben skrbeti za svojo družino.

Pripadnost in samostojnost sta postali kompatibilni in dopolnjujoči si kategoriji, ki ju Jakob zna hitro in suvereno institucionalizirati.

Nov in pošten začetek

...

in si postavil hišo, za svojo živino pa je naredil kolibe; zato se kraj imenuje Sukót. Jakob je iz Mezopotamije zdrav prišel do mesta Sihema v kánaanski deželi in se ušotoril pred mestom. Od sinov Hamórja, Sihemovega očeta, je za sto cekinov kupil kos polja in si tam razpel šotor. Tam je postavil tudi oltar in ga imenoval El, Izraelov Bog (1 Mz 33,18–20).

Ko pride Jakob v Sukót, svoj novi, a iz otroštva domač življenjski prostor, najprej poskrbi za družino ter ji uredi varen dom. Na tem mestu Sveto pismo prvič omenja denar. Glede na Jakobovo osebno zgodovino in

njegovo razvojno pot je to pomemben podatek, ki izpostavlja, da je Jakob po spravi dejansko “novi človek”, ki ne vara in ne goljufa, si ne izposoja in ne izsiljuje, marveč ravna samostojno, svobodno, suvereno in pošteno. Prigaral si  je dovolj “denarja” oz. izkušenj in modrosti, da se počuti sposobnega začeti novo življenjsko obdobje na trdnih in poštenih temeljih.

Ne nazadnje Sveto pismo igrivo in izzivalno pripomni, da je Jakob zdrav prišel v novi življenjski prostor. S tem nas nehote spomni, da je bil nekoč bolan. Popelje nas v čas njegovih bojev z Bogom oz. s senčno preteklostjo, pravzaprav s samim seboj. Vse to ga je tako prizadelo in ranilo, da je bil prisiljen šepati skozi življenje. Sposobnost odpuščanja, ki ga je pripeljala do

sprave in integracije s seboj, z bratom in okoljem, pa ga je zopet postavila na noge. Ob tem nam strategija celotne pripovedi o spravi nedvoumno

sporoča, da je sprava s seboj in z Bogom pogoj za spravo z bližnjim. Sprava z Bogom nas pravzaprav sama po sebi vodi v spravo z bližnjim.

Tako je vsaka sprava odrešenjsko dejanje.

 (prof. dr. Stanko Gerjolj)

VZPOREDNA MESTA (Reference)