OPOMBE K ODLOMKU 1Mz 27 – 28

27. poglavje

Zgodba tega poglavja je zelo realistična – ne prikriva človeških napak – in poudarja pomembno vlogo žensk v Božjem načrtu.

33   ostal bo blagoslovljen: blagoslov očeta, ki se poslavlja od življenja, je bil učinkovit in nepreklicen tako v SZ kakor v drugih spisih starega Vzhoda. Znamenita starčevska blagoslova sta v 1 Mz 49 in 5 Mz 33.

40   boš zlomil njegov jarem: potem ko si ga je podvrgel David, si je Edóm res spet priboril samostojnost; prim. 2 Kr 8,20.22.

43   Harán: najbrž je mišljeno mesto v severni Mezopotamiji ob levem pritoku Evfrata, ki je bilo z Urom povezano versko in gospodarsko; v obeh mestih so posebej častili mesečevega boga. V poznejših poglavjih je Harán domovina Nahórja, Labána in Rebeke; prim. pogl. 24; 27–29.

45   oba izgubila isti dan: morilec svojega brata je moral zapustiti rodbino, zato bi mati hkrati izgubila dva sina.

46   Nadaljevanje pripovedi iz 26,34sl. Vzrok za Jakobov odhod od doma ni bila le bratova jeza, ampak tudi dolžnost, da ne poroči tujke kakor Ezav (gl. op. k 26,35).

28. poglavje

9     Tako pisec pojasnjuje, zakaj so med Abrahamovimi potomci edómski in arabski rodovi.

12   stopnice ali lestev spominjajo na mezopotamska stopničasta svetišča in na egiptovska besedila iz piramid. Pomenijo povezavo med zemljo in nebom, obenem pa ohranjajo Božjo presežnost. – angeli: SP ta duhovna bitja (v nekaterih primerih tudi poosebljene kozmične sile) podreja pravemu Bogu. S temi poslanci izpričuje Božjo navzočnost med tistimi, ki so mu zvesti.

14   Blagoslov povzema obljube Abrahamu v pogl. 12 in 13 in Izaku v pogl. 26.

18   spomenik tu najbrž pomeni stelo, tj. pokonci postavljeno kamnito ploščo, kakršne so bile zelo razširjene v verstvih starega Vzhoda.

19   Betel pomeni ›Božja hiša‹ oz. ›hiša (boga) Ela‹ (prim. v. 22). Bil je pomembno svetišče severno od Jeruzalema; prim. 12,8.

22   desetino: Kánaanci so jo darovali bogovom. Na starem Vzhodu je bila tudi davek kralju (prim. 14,20; 1 Sam 8,15). Pozneje jo SP prisoja levitski duhovščini (prim. 4 Mz 18,21.24).

RAZLAGA ODLOMKA 1 Mz 27 – 28

Za Izrael so pripovedi o Jakobu (1 Mz 25sl.) znamenje za njegovo lastno izvolitev. Že ime tega očaka pove, da je Bog sredi med njimi in kljub človeški zvijači in krivdi ohrani svoje odrešenjsko delovanje v zgodovini ter iz čiste milosti in svobode izbira in deluje. Jakob pomeni »Bog naj varuje«, v 1 Mz 25,26 in 36 je prosto spremenjeno v »ki drži pete« in »zvijačnež«. Na protisloven način postane ta drugorojenec, ki si prisvoji od zakonskopravnega dediča Ezava prvenstveno pravico, izbrani nosilec obljube in blagoslova. Kasneje je kljub svoji krivdi v tem potrjen. V Jakobu vernik vidi, da Bog vzame človeka v službo ne glede na primernost, ga pokliče in vodi, blagoslavlja in prečiščuje, zvesto drži svojo besedo in s svojo obljubo odpira novo bodočnost.

Čeprav je bil Božji načrt, da Jakob nasledi Izaka, pa sta Rebeka in Jakob uporabila prevaro, da bi pridobila Izakov blagoslov. S tem sta spravila celotno družino v veliko stisko. Krivično ravnanje v odnosu do moža (očeta) ter sina (brata) z namenom zagotoviti si blagoslovljeno prihodnost, je povzročilo dolgo trajajočo odtujitev v družinskih odnosih.

Božji zavezni blagoslovi so bili dar, ki so ga lahko posamezniki prejeli, ne pa nekaj, česar bi se lahko sami polastili. S seboj so blagoslovi nosili odgovornost, da so bili uporabljeni v korist drugih in ne samo osebe, ki jih je prejela. Tega pri Jakobu ni bilo. Čeprav je imel vero – za razliko od njegovega brata Ezava – pa se je zanašal na svoje lastne moči, da si je priskrbel stvari, ki jih je cenil. Tako je izkoristil Ezavovo lakoto, da si je kupil pravico prvorojenstva. Dobro je bilo, da je Jakob cenil prvorojenstvo, a njegovo dejanje kljub temu nikakor ni bilo v skladu z vero. Po nasvetu svoje matere Rebeke – ki je ravno tako hotela doseči pravi cilj z napačnimi sredstvi - je prevaral svojega očeta Izaka. Njegovo dolgotrajno izgnanstvo je bilo posledica tega sprevrženega dejanja.

 27. poglavje

vrstice 1-5: Božje obljube o Mesiju in kanaanska dežela pripadajo Izaku. Izak se je postaral in ne ozirajoč se na Božjo napoved ob rojstvu sinov – da bo starejši sin služil mlajšemu - se je odločil, da z blagoslovom vso čast in moč prenese na prvorojenca Ezava. (Tudi mi smo pogosto nagnjeni k temu, da ukrepamo po svoji pameti in ne po Božji besedi.)

vrstice 6-17: Rebeka je vedela, da je blagoslov namenjen Jakobu in je pričakovala, da ga bo tudi dobil. A je ravnala krivično, ko je prevarala Izaka in v svojo prevaro vključila tudi Jakoba. Na ta način je dala Ezavu povod za sovraštvo do Jakoba in vere v Gospoda. Vsi nosijo svoj del krivde… Uresničenja Božjih obljub se ne da izsiliti in cilj nikdar ne sme posvečevati napačnih sredstev. (Mnogi so ravnali napačno v prepričanju, da delujejo za rast Božjega kraljestva.)

vrstice 18-29: Jakob je, ob nekaterih težavah, dosegel svoje in dobil blagoslov. Blagoslov je bil precej splošen in morda je temu vzrok tudi opešana Izakova vera (nespoštovanje Božje besede) in prevelika navezanost na Ezava.

vrstice 30-40: Ko je Ezav spoznal, da je Jakob prejel očetov blagoslov, je bridko jokal. Tudi Izak je bil globoko pretresen. Tisti, ki ne cenijo Božjih stvari (Ezav) in tisti, ki ne sledijo Božji besedi (Izak) so na koncu vedno razočarani. Nad Ezavom Izak izreče preprost blagoslov, a v tem blagoslovu ni nič, kar bi kazalo na razsežnost obljube odrešenja.

vrstice 41-46:  

Ezav je sklenil ubiti Jakoba, zaradi prevare, s katero je ta pridobil očetov blagoslov. S tem je stopil na pot Kajna, ki je ubil svojega brata zaradi zavisti nad milostmi, ki jih je Abel prejel. Ezav je poskušal preprečiti Jakobovo gospodovanje nad seboj s tem, da mu je hotel vzeti življenje.

Toda ljudje se lahko borijo proti Božjim sklepom, ne morejo pa jih spremeniti. Da bi preprečila umor, Rebeka svetuje Jakobu naj se umakne.

Vsebina tega poglavja jasno kaže, da ne smemo delati zla zato, da bi prišlo dobro. In čeprav je Bog prevladal nad slabimi dejanji udeležencev zgodbe v tem poglavju in nadaljeval s izpolnjevanjem obljub, pa lahko vidimo njegovo sodbo nad njimi v bolečih posledicah, ki so jih zadele.

Vsekakor je bil blagoslov, ki ga je za vse narode prejel Jakob, nezaslužen privilegij in prednost. Kristus, odrešenik sveta, naj bi se rodil iz ene izmed družin in Bog je izbral Jakoba pred Ezavom. Gospod je edini, ki zares vidi, kaj je prav in dobro ter razdeljuje svoje milosti povsem svobodno v skladu s svojo neizmerno modrostjo in ljubeznijo.

28. poglavje

vrstice 1-5: Jakob je sicer deležen blagoslova, a kljub temu mora v tujino na težko služenje. To je neke vrste zadoščevanje zaradi prevare, ki jo je storil. Izak odpusti svojega sina s slovesnimi besedami blagoslova. Jakob si ne sme vzeti žene izmed kanaanskih žensk: tisti, ki verujejo, naj se ne mešajo s tistimi, ki ne verujejo. Izak je Jakoba prvič blagoslovil nehote, sedaj ga blagoslovi zavestno. Ta blagoslov je polnejši od prejšnjega, saj so v njem povzete obljube Abrahamu, ki sežejo vse do Mesija.

vrstice 6-9: Dobri zgledi nagovorijo celo posvetne in slabe ljudi. Toda  Ezav misli, da bo s tem, ko bo ugodil staršem v eni stvari (vzel si je ženo iz Abrahamovega potomstva), zadostil tudi za vse ostalo, kar je storil

vrstice 10-15: Jakob ni vedno ravnal tako kot bi moral v skladu z vero in zaupanjem v Boga. Toda sedaj, ko je primoran bežati in spati na odprtem s kamnom pod glavo, se zanese na Boga, da bo on njegovo varstvo. Prav v času, ko je bil Jakob brez vse ostalih tolažb, ga v videnju obišče Bog sam in ga potolaži. Bog največkrat tolaži prav takrat, ko smo prikrajšani za vsako drugo tolažbo. Lestev oz. stopnice, ki so segale do neba, predstavljajo: 1) Božjo previdnost, po kateri se neprestano pretakajo dobrine med nebesi in zemljo. Jakob je tako spoznal, da ima dobrega varuha in voditelja, ki skrbi zanj. 2) Kristusovo posredništvo. On je stopnišče, lestev. Zemlja predstavlja njegovo človeško naravo, nebo njegovo Božjo naravo. Jezus je Pot – vse nebeške dobrine prihajajo k nam po njem in vse človeško se dviga v nebo po njem. Mesija bo prišel po Jakobu. Kristus je veliki blagoslov za ves svet in vse čase.

vrstice 16-19: Ko se je Jakob zbudil, je vztrepetal v svetem strahu. Postavil je spomenik in ga mazilil, kajti ta kraj je bil kraj Božjega obiskanja. Sicer je res, da nas Bog obiskuje na vseh krajih in v vseh časih – če smo le odprti za njegov obisk – a so nekateri kraji, ki so še posebej zaznamovani z Božjo navzočnostjo.

vrstice 20-22: Jakob se je slovesno zaobljubil, da bo Gospod njegov Bog. Tu opazimo: 1) Jakobovo vero – zaupal je, da bo Bog z njim, da ga bo spremljal.

2) Spremembo Jakobovih želja. Ne prosi za izobilje, ampak je zadovoljen z malim. 3) Jakobovo pobožnost – pripravljen je dajati desetino vsega, kar mu bo Bog naklonil.

MISLI OB ODLOMKU V ŠIRŠEM KONTEKSTU

Izakova sinova dvojčka Jakob in Ezav predstavljata osupljivo nasprotje tako v značaju kakor tudi v življenju. To različnost je napovedal Božji angel, še preden sta se rodila. V odgovor na Rebekino žalostno molitev je izjavil, da bo rodila dva sinova, in ji predočil njuno prihodnjo zgodovino. Vsak od njiju bo postal načelnik mogočnega naroda, vendar bo eden večji od drugega, mlajši pa bo prevladal.

Ezav je zrasel in ljubil užitke ter vsa svoja zanimanja vlagal v sedanjost. Ker ni maral omejitev, je užival v divji svobodi lova, zato je zgodaj izbral lovčevo življenje. Bil je očetov ljubljenček. Tihega in miroljubnega pastirja sta privlačila smelost in živahnost njegovega starejšega sina, ki se je neustrašno podil čez hribe in puščavo ter se vračal domov z ulovom za očeta in vznemirljivimi poročili o svojih pustolovščinah. Jakob pa je bil resen, marljiv in skrben. Vedno je bolj mislil na prihodnost kakor pa sedanjost. Zadovoljen je bil, če je bil doma, zaposlen s skrbjo za črede in obdelovanjem zemlje. Njegovo potrpežljivo vztrajnost, varčnost in previdnost pa je cenila mati. Njegova čustva so bila globoka in močna, njegova neprestana pozornost jo je veliko bolj osrečevala kakor priložnostna, bučna Ezavova prijaznost. Rebeka je bolj ljubila Jakoba.

Izak in Rebeka sta imela obljube, dane Abrahamu in potrjene njegovemu sinu, za velik cilj svojih želja in upov. Jakob in Ezav sta dobro poznala te obljube. Bila sta poučena, da sta imela pravico po dediščini za stvar velike pomembnosti, saj ni zajemala samo dediščine posvetne blaginje, temveč tudi duhovno premoč. Kdor jo je prejel, je postal duhovnik svoje družine in po njegovem potomstvu bo prišel Odrešenik sveta. Po drugi strani pa so na imetniku pravice do dediščine ležale obveznosti. Kdor bo podedoval njene blagoslove, mora svoje življenje posvetiti službi Bogu. Biti mora poslušen božanskim zahtevam kakor Abraham. V zakonu, v družinskih zvezah in v javnem življenju se mora posvetovati z Božjo voljo.

Izak je sinovoma pojasnil te prednosti in pogoje ter jasno navedel, da ima Ezav kot najstarejši pravico do prvorojenstva. Toda Ezav ni ljubil posvetitve, ni bil nagnjen k verskemu življenju. Zahteve, ki so spremljale rojstno pravico do dediščine, so bile zanj nedobrodošla in celo osovražena omejitev. Božji zakon, ki je bil pogoj božanske zaveze z Abrahamom, se je Ezavu zdel kakor suženjski jarem. Nagnjen k popuščanju samemu sebi si ni ničesar želel bolj kakor svobodo, da lahko počne, kar mu je všeč. Srečo so mu pomenili moč in bogastvo, zabava in bučno veseljačenje. Žarel je v neomejeni svobodi svojega divjega, klateškega življenja. Rebeka si je zapomnila angelove besede in je jasneje videla značaj svojih sinov kakor pa njen mož. Prepričana je bila, da je dediščina božanske obljube namenjena Jakobu. Izaku je ponovila angelove besede, ampak očetova čustva so bila osredotočena na starejšega sina, zato je bil v svojem namenu neomajen.

Jakob je od svoje matere zvedel za božansko napoved, da naj bi prvorojenska pravica pripadla njemu. Zato je neubesedljivo hrepenel po prednostih, ki bi se prenesle nanj. Ni hrepenel po očetovem bogastvu, cilj njegovega hrepenenja je bila duhovna prvorojenska pravica. Da bi bil v občestvu z Bogom kakor pravični Abraham, daroval spravno daritev za svojo družino, bil duhovni oče izvoljenega ljudstva in obljubljenega Mesija ter podedoval nesmrtne posesti, ki so zajete v zaveznem blagoslovu - to so bile prednosti in časti, ki so zanetile njegove najbolj goreče želje. Njegov um je segal v prihodnost in posegal po nevidnih blagoslovih.

S skritim hrepenenjem je prisluhnil vsemu, kar je oče povedal o duhovni prvorojenski pravici. Previdno je hranil, česar se je naučil od matere. Stvar je dan in noč zaposlovala njegove misli, dokler ni to postalo to, kar ga je najbolj zanimalo v življenju. Ampak čeprav je Jakob tako cenil večne blagoslove nad začasnimi, ni imel praktičnega spoznanja o Bogu, ki ga je častil. Božanska milost še ni obnovila njegovega srca. Veroval je, da se obljuba glede njega ne more izpolniti, dokler ima Ezav pravico prvorojenca. Zato je nenehno premišljal, kako bi si izmislil način, da bi si zagotovil blagoslov, ki ga je brat jemal tako površno, njemu samemu pa je bil tako dragocen.

Nekega dne pa se je Ezav vrnil domov utrujen in izčrpan zaradi lova ter prosil za hrano, ki jo je pripravil Jakob. Ta, ki mu je bila glavna samo ena misel, je segel po priložnosti in bil pripravljen potolažiti bratovo lakoto za ceno pravice prvorojenstva. Nespameten in popustljiv lovec je zavpil: "Glej, proti smrti hitim, čemu mi tisto prvorojenstvo?" (1 Mz 25,32) Za krožnik rjave jedi se je odpovedal prvorojenstvu in potrdil prenos s prisego. V kratkem času bi mu večina zagotovila hrano v očetovem šotoru, ampak da bi zadovoljil trenutno željo, je brezskrbno prodal slavno dediščino, ki jo je sam Bog obljubil njegovim očetom. Zanimala ga je samo sedanjost. Bil je pripravljen žrtvovati nebeško za pozemsko, zamenjati prihodnjo blaginjo za trenutni užitek.

"Tako je Ezav zaničeval prvorojenstvo." (1 Mz 25,34) Ko se ga je znebil, je čutil olajšanje. Zdaj je bila njegova pot prosta, lahko je počel, kar je hotel. Koliko jih še vedno proda svoje prvorojenstvo čiste in neomadeževane večne dediščine v nebesih za divje zadovoljstvo, ki ga imenujejo svoboda!

Ezav je bil vedno podložen samo zunanjim in zemeljskim privlačnostim, zato si je vzel dve ženi izmed Hetovih hčera. Bili sta častilki lažnih bogov, njuno malikovalstvo pa je grenko žalostilo Izaka in Rebeko. Ezav je prekršil enega od pogojev zaveze, ki je prepovedovala poroko med izvoljenim ljudstvom in pogani, Izak pa kljub temu ni odstopil od namena, da mu podeli prvorojenstvo. Rebekino prepričevanje, Jakobova močna želja po blagoslovu in Ezavova brezbrižnost do njenih dolžnosti niso vplivali na spremembo očetovega namena.

Leta so minevala. Izak je ostarel in oslepel ter pričakoval skorajšnjo smrt. Tedaj se je odločil, da ne bo več odlašal podelitve blagoslova starejšemu sinu. Ker pa je vedel za Rebekino in Jakobovo nasprotovanje, se je odločil na skrivaj izpeljati svečan obred. V skladnosti z običajem, da se ob taki priložnosti naredi slavje, je očak naročil Ezavu: "Pojdi na polje ter ulovi mi lov; in pripravi mi okusno jed, ... da te blagoslovi moja duša, preden umrem." (1 Mz 27,3.4)

Rebeka je sprevidela njegov namen. Bila je prepričana, da je to v nasprotju s tem, kar je Bog razodel kot svojo voljo. Izak je bil v nevarnosti, da si bo nakopal Božje nezadovoljstvo in prikrajšal svojega mlajšega sina za položaj, h kateremu ga je poklical Bog. Zaman je poskušala pregovoriti Izaka, zato se je odločila zateči k zvijači.

Ezav se ni nič prej odpravil po svojem opravku, kakor se je Rebeka odločila za izpeljavo svojega načrta. Jakobu je povedala, kaj se je zgodilo, in poudarila, da je potrebno nemudno ukrepati, da bi dokončno in nepreklicno preprečila podelitev blagoslova Ezavu. Sinu je zagotovila, da ga lahko dobi, kakor je obljubil Bog, če bo ubogal njena navodila. Jakob ni rade volje privolil v načrt, ki ga je predlagala. Misel, da bo prevaral očeta, ga je zelo vznemirila. Čutil je, da bi tak greh prej prinesel prekletstvo kakor pa blagoslov. Toda njegovi pomisleki so bili premagani in izvršil je materine predloge. Ni imel namena naravnost izgovoriti laž, ampak po prihodu v očetovo navzočnost se mu je zdelo, da je šel že predaleč in da se ne more več umakniti. Tako je s prevaro dobil želeni blagoslov.

Jakobu in Rebeki je uspel načrt, toda s prevaro sta si nakopala le težave in žalost. Bog je izjavil, da bo Jakob prejel prvorojenstvo, in njegova beseda bi se izpolnila ob njegovem času, če bi v veri čakala, da dela za njiju. Toda kakor mnogi, ki danes trdijo, da so Božji otroci, nista bila pripravljena stvari prepustiti njegovim rokam. Rebeka se je bridko spokorila zaradi napačnega nasveta, ki ga je dala sinu. To je bilo sredstvo, ki ju je ločilo, in nikoli več ni videla njegovega obličja. Od ure, ko je prejel prvorojenstvo, je Jakoba težilo samoobtoževanje. Grešil je zoper očeta, brata, sebe in Boga. V kratki uri je zakrivil delo, ki je vse življenje zahtevalo spokorjenje. V poznejših letih mu je bil ta prizor živ pred očmi, ko je njegovo dušo tiščalo hudobno ravnanje njegovih lastnih sinov.

Jakob je zapustil očetov šotor, šele ko je vstopil Ezav. Čeprav je Ezav prodal svoje prvorojenstvo in potrdil prenos s svečano prisego, je bil zdaj odločen, da si zagotovi blagoslov, ne glede na bratovo sklicevanje. Z duhovnim prvorojenstvom je bilo povezano tudi posvetno. Z njim bi postal vodja družine in dobil v posest dvojni delež očetovega premoženja. To so bili blagoslovi, ki jih je cenil. Rekel je: "Vstani, moj oče, ter jej od lova svojega sina, da me blagoslovi tvoja duša." (1 Mz 27,31)

Trepetajoč od začudenja in žalosti je slepi, ostareli oče spoznal prevaro, ki so mu jo podtaknili. Njegovi dolgo in ljubeče gojeni upi so bili preprečeni in močno je čutil razočaranje, ki je moralo doleteti njegovega starejšega sina. Skozenj je šinilo prepričanje, da je Božja previdnost preprečila njegov namen in izvršila stvar, ki jo je želel preprečiti. Spomnil se je angelovih besed Rebeki in kljub grehu, katerega je bil zdaj kriv Jakob, je videl v njem tega, ki je najbolj usposobljen doseči Božje namene. Ko je še izgovarjal blagoslov, je čutil nad sabo Duha navdihnjenja, in zdaj, ko je poznal okoliščine, je potrdil blagoslov, ki ga je nevede izgovoril nad Jakobom: "In sem ga blagoslovil. Tudi ostane blagoslovljen." (1 Mz 27,33)

Ezav je malo cenil blagoslov, dokler mu je bil dosegljiv, zdaj, ko ga je za vedno izgubil, pa ga je želel imeti. Zbudile so se vse sile njegove vzkipljive, strastne narave. Njegova žalost in jeza sta bili strašni. S skrajno bridkim vzklikom je zaklical: "Blagoslovi me, tudi mene, moj oče! Ali imaš le edin blagoslov, moj oče?" (1 Mz 27,38) Vendar se dana obljuba ni mogla preklicati. Prvorojenstva, ki ga je tako brezskrbno prodal, ne more dobiti nazaj. Za krožnik leče, za trenutno zadovoljitev teka, ki ga ni nikoli brzdal, je Ezav prodal svojo dediščino; ko pa je spoznal svojo neumnost, je bilo prepozno, da bi povrnil blagoslov. "Ko je hotel pozneje zadobiti blagoslov, (je bil) zavržen, (ni dosegel namreč izpremene misli), dasi ga je želel s solzami." (Heb 12,17) Ezav ni bil prikrajšan za prednost iskanja Božje naklonjenosti s spokorjenjem, ni pa mogel povrniti prvorojenstva. Njegova žalost ni izvirala iz prepričanja o grehu, ni se želel spraviti z Bogom. Obžaloval je posledice svojega greha, ne pa njega samega.

Ezav je zaradi svoje brezbrižnosti do božanskih blagoslovov in zahtev v Svetem pismu imenovan "nečistnik". (Heb 12,16) Predstavlja tiste, ki ne cenijo dovolj odrešenja, ki jim ga je pripravil Kristus, ter so pripravljeni žrtvovati svojo dediščino do nebes za minljive pozemske stvari. Množice živijo za sedanjost, ne da bi pomislile ali skrbele za prihodnost. Kakor Ezav vpijejo: "Jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!" (1 Kor 15,32) Nad njimi vladajo nagnjenja in raje se bodo odpovedali najvrednejšim stvarem, kakor pa da bi vadili samoodpoved. Če mora kdo opustiti ali zadovoljitev pokvarjenega teka ali nebeške blagoslove, obljubljene samo nesebičnim in bogaboječim, prevladajo zahteve teka, Bog in nebesa pa so resnično prezirani. Koliko celo dozdevnih kristjanov se oklepa zadovoljstev, ki so škodljiva za zdravje in hromijo rahločutnost duše. Ko jim je predstavljena dolžnost, da se očistijo vse umazanije mesenosti in duha ter izboljšajo svetost v Božjem strahu, so užaljeni. Vidijo, da ne morejo pridobiti teh škodljivih užitkov in si zagotoviti nebes. Zato sklenejo, da ne bodo več hodili po poti v večno življenje, ker je tako ozka.

Množice prodajajo prvorojenstvo za čutna zadovoljstva. Žrtvujejo zdravje, duševne sposobnosti oslabijo in zapravijo nebesa. Vse to le za začasni užitek - za zadovoljitev, ki slabi in ponižuje. Kakor se je Ezav prebudil in videl norost svoje prenagljene zamenjave, ko je bilo prepozno za povrnitev izgubljenega, tako bo tudi na dan Božje sodbe s tistimi, ki so svojo nebeško dediščino zamenjali za sebične užitke.

VZPOREDNA MESTA (Reference)

 

Rim 9, 10-18

27. poglavje

1     25,23–26     26,34–35

6     25,28

11   25,25

28   5 Mz 33,13     Heb 11,20

29   12,3        25,23     Sir 44,23

35   Jer 9,3–4     Oz 12,4

36   25,26.29–34

38   Heb 11,20     Heb 12,17

39   Joz 24,4

41   28,5

42   Mdr 10,10

43   24,29


28. poglavje

1             26,35     2 Mz 34,15–16    5 Mz 7,3–4     Ezr 10     Neh 13,23–30

2     27,41–45

3     17,4–5

9     25,12

10   Oz 12,5     Mdr 10,10

12   Jn 1,51

14   12,3     13,14–15     14,5–6     18,18     2,17–18     26,4

15   26,3     31,3–5

17   2 Mz 3,5     19,12

18   35,14     2 Sam 18,18

19   35,6     48,3     Sod 1,23

20   31,13

22   14,20     Am 4,4

Dodatne informacije