OPOMBE K ODLOMKU 1Mz 21,1 – 22,19

21. poglavje

6     smeh ... nasmihal: v Sarini izjavi je besedna igra ob Izakovem imenu, katerega pravi pomen je ›naj se smeji‹ (namreč Bog), tj. »naj mu bo (Bog) naklonjen«; prim. 17,17; 18,12.13.15.

14   dal to Hagári na rame in jo z dečkom poslal proč db. položil na njene rame to in dečka ter jo poslal proč. – po beeršébski puščavi gl. op. k v. 31.

21   v paránski puščavi: pokrajina v severnem delu Sinajskega polotoka; prim. 14,6; 4 Mz 10,12.

28   sedem jagnjic je nekakšen davek, s katerim Abraham doseže priznanje svojih pravic do vodnjaka.

31   Beeršéba bi lahko prevedli kot ›vodnjak prisege‹ ali kot ›vodnjak sedmih‹. Sicer je to ime pomembnega mesta v severnem Negebu.

33   večnega Boga hebr. ´el `olám ›Bog večnosti‹.

22. poglavje

1–19              Navadno tej pripovedi pravimo »Izakova daritev«. Starejši smisel je verjetno meril na prenehanje človeških žrtev na nekem svetem kraju, svetopisemsko izročilo pa govori predvsem o Abrahamovi veri, ki se je izkazala v preizkušnji. Izakovo »zvezanje« je imelo veliko vlogo v judovskem izročilu; cerkveni očetje so v zgodbi videli predpodobo Kristusove daritve na križu, Koran omenja ta prizor, ne imenuje pa Abrahamovega sina (prim. suro 37,99–110); po muslimanskem izročilu je Bog zahteval sina Izmaela.

2     edinca: Izak je po Izmaelovem odhodu Abrahamov edini otrok in na njem sloni Božja obljuba. Gr. prevaja edinca kot ljubljenega (prim. Mt 3,17; Mr 12,6). – deželo Moríjo: izročilo je to deželo spremenilo v »goro Moríjo« in jo izenačilo s tempeljskim gričem v Jeruzalemu; prim. 2 Krn 3,1. – daruj v žgalno daritev: pri zahodnih semitih je bilo žrtvovanje prvorojencev običaj, zlasti v veliki stiski. S tem ko je človek žrtvoval svoje najdražje bitje, je od božanstva pričakoval zanesljivo rešitev. Čeprav je postava Izraelcem take daritve strogo prepovedovala (prim. 3 Mz 18,21; 20,2–5; 5 Mz 12,31), so jih včasih pod vplivom okolja opravljali tudi v Izraelu (prim. 2 Kr 16,3; 21,6; 23,10; Jer 7,31; Mih 6,7).

8     Bog si bo preskrbel jagnje: stavek, ki vnaprej razlaga ime svetišča (prim. v. 14). Za preskrbeti ima hebr. slovnično obliko od glag. videti.

15   Z besedo drugič pisec uvaja odlomek o tem, kako je Bog nagradil Abrahama za zvestobo.

17   vrata so najbolj utrjeni del mesta. Pri vratih je zasedala mestna oblast oz. sodišče. Zato so postala metafora za oblast (prim. Mt 16,18).

18   se bodo blagoslavljali gl. op. k 12,3; drugačna glag. oblika upravičuje drugačen prevod, smisel pa je isti.

RAZLAGA ODLOMKA 1Mz 21,1 – 22,19

21. poglavje

Le malokdo v SZ je bil rojen po tako silnem pričakovanju kot Izak. V tem je tip Kristusa, ki je po Božjih obljubah in dolgem pričakovanju svetih prišel na svet. Izak pomeni »smeh«. Ko je Sara prejela obljubo, se je nanjo odzvala s smehom nezaupanja in dvoma. Ko pa ji je Bog naklonil milost, da je postala mati, jo je to napolnilo z veseljem in čudenjem. Bog je neprekosljiv v svoji velikodušnosti do tistih, ki so z njim v zavezi. Nato je podan kratek opis Izakovega otroštva.

Odlomek, ki opisuje, kako je Abraham poslal Hagaro in Izmaela proč, je na začetku malce nerazumljiv. Razlagalci pravijo, da je Izmael v igri zasramoval Izaka in da je bil to razlog, da je Sara zahtevala tako težko kazen zanj in njegovo mater. Abrahamu to ni bilo po godu, a ga pomiri Božje naročilo. Zarod zaveze mora namreč postati samostojen narod in ne mešan z drugim, ki ni iz zaveze. Sara sicer ni mislila na to, a Gospod je obrnil v prav, to kar je rekla.

Hagara in Izmael sta odšla in kmalu zašla v beeršebski puščavi. Ko jima je zmanjkalo vode je Hagara že pomislila na smrt, a je posredoval Božji angel in ju rešil. Ponovno je obljubil, da se bo tudi Izmael razvil v velik narod. In Bog je bil z njim.

Sledi še odlomek o zavezi v Beeršebi, v katerem si filistejski kralj Abimeleh zagotovi Abrahamovo naklonjenost zase in za svoje potomce, kajti videl je, da je Bog z Abrahamom in prepričan je, da se bodo Božje obljube res izpolnile. Skleneta zavezo.

22. poglavje

Nikdar nismo brez preizkušenj. V hebrejščini so pomeni skušati, preizkušati, dokazati izraženi z isto besedo. Vsaka preizkušnja je lahko tudi skušnjava, saj razodeva naravnanost srca. Toda Bog je preizkušal Abrahama ne zato, da bi ga zmamil v greh, kot to dela satan. Močna vera je ponavadi podvržena težkim preizkušnjam.

Božji ukaz Abrahamu, naj daruje sina, je izdan v takem jeziku, da je vse skupaj še težje. Vsaka beseda je kakor meč. »Vzemi sina, sina, ki ga ljubiš.« Sledi tridnevno potovanje, ki je najverjetneje polno notranjih bojev. Abraham mora sina ne samo ubiti, ampak ga slovesno darovati kot daritev Bogu.

Nikoli še zlato ni bilo preizkušano v tako vročem plamenu. Zakaj se Abraham ne prepira z Bogom?! Vera ga je vodila v poslušnost ne v prepir. Prepričan je, da kar Bog ukaže je dobro. Tridnevno potovanje samo še povečuje Abrahamovo bolečino. Tudi Izakovo vprašanje, kje je jagnje za daritev, ga zadane kakor meč v srce – a ostane trden v veri. Njegov odgovor: »Bog sam bo poskrbel za jagnje!«, je kot kaže čudovito delovanje Svetega Duha, ki po njegovih ustih napove ne samo Izakovo rešitev, ampak tudi rešitev vsega sveta po Jezusu Kristusu, Jagnjetu, ki ga je Bog Oče sam preskrbel.

Abraham pripravi oltar in ogenj ter dvigne nož, da bi zaklal Izaka. To je dejanje vere in poslušnosti. Božji namen ni bil, da bi Abraham daroval Izaka, čeprav je res, da mora biti za odkupitev od grehov darovana plemenitejša kri od krvi živali. Kri samega Božjega Sina. Jezus Kristus je bil darovan namesto vseh ljudi, tudi namesto Izaka. Cerkveni očetje v ovnu, ki ga je daroval Abraham že vidijo Božje Jagnje.

Sledi Božja potrditev Abrahamove vere in potrditev zaveze z njim ter ponovitev čudovitih obljub, ki se bodo zaradi Božje zvestobe izpolnile.

NEKAJ POMEMBNIH MISLI OB ROB ODLOMKU

-          Biblična vera je prečiščevalna, vulkanska, ker moraš iti do konca, premostiti vse ovire, da prideš do jasnosti. In pride trenutek, ko imaš 100% spoznanje.

-          Abraham pokaže absolutno in brezpogojno pokorščino skrivnostni Božji zahtevi, čeprav je v nasprotju z njegovim čutom za pravičnost.

-          Trpljenje, težave niso vedno kar avtomatsko posledice greha (Job).

-          Bog ne zahteva človeških daritev (Mih 6,7). Zgodba služi kot ilustracija, da so človeške žrtve v nasprotju z Božjo voljo! Angel prepreči darovanje! (Jeremija graja pogane…)

-          NEZASLIŠANO: lastna, svobodna odločitev darovati otroka na zahtevo, ki govori proti zdravi pameti! Darovanje najdražjega! Saj to je po definiciji greh… ALI TO RES NAROČA BOG? Kaj če je Abraham obseden?

-          Obstajala so poganska darovanja bogovom za pomiritev – perverznost, strah!

-          Abrahamova daritev Izaka je glavna točka vse SZ. Razlaga temeljni princip vere…

-          Abraham ni mogel vedeti, da mu ne bo treba darovati sina. BIL JE ABSOLUTNO VDAN V BOŽJO VOLJO! Za Boga je potrebno biti pripravljen dati vse! Vse je dar, tudi življenje!

-          Mera naše gotovosti je mera naše odgovornosti! ABRAHAM IMA 100% GOTOVOST! On ve, da upreti se Bogu pomeni totalno prekletstvo! To je edina možna razlaga. Abraham se ne upira. Mirno uboga Boga! On ve, da ne ve vsega – zaupa Bogu!

-          Samo pogled z vidika večnosti je Abrahamu omogočil darovanje!

-          POSTULAT MONOTEIZMA: Tisti, ki je alfa in omega, ima pravico zahtevati vse in tudi ima razloge zakaj je to dobro! Absolutni monoteizem: - podarjenost s stvarjenjem - Bog ima pravico nad življenjem  - On ve zakaj…

-          Abrahamov primer je eden in ima svoj smisel: Nam kaže, da je treba biti Bogu pokoren do skrajnosti, ker smo mi omejeni, On pa je večna trdnost!

-          Abraham živi iz obljube in 100% izkustva živega Boga! Njegov odgovor Bogu je mera blagoslova!

-          DOKLER BOG NI NEKAJ REALNEGA, NI MOČ ŽIVETI IZ VERE!

-          Darovati z lastnimi rokami je drugače kot sprejeti smrt ljubljenega.

-          Abraham je popolnoma zrela oseba: njegova psihološka obremenitev je ogromna – zmogel je, ker se je tega učil vse življenje.

-          Abrahamovi razlogi za takšno ravnanje: - izkušnja Božje moči (čudežno rojstvo) - popolno zaupanje v Boga - teološko: Bog je alfa in omega

- Bog ima absolutno pravico - človek mora Boga absolutno ubogati

- ODLOČILNI KRITERIJI: 1) premišljenost  2) čisti nameni (100% pripravljenost) 3) iz obljube in pohvale lahko sklepamo na veličino odločitve 4) kanonični kriterij – nedvomno pozitivno sporočilo, človeštvo je to zgodbo vzelo za svojo: DATI VSE!

ABRAHAMOVA PRIPRAVLJENOST DAROVANJA PRI CERKVENIH OČETIH

Priprava na pot

        'Da bi bolje razumeli Abrahamovo 'izbranost', njegovo pripravljenost darovanja sina Izaka ter izpostavili krepost 'poslušnosti' moramo upoštevati kontekst zgodbe. Cezarij iz Arlesa primerja način Gospodovega prikazanja Abrahamu s tistim, ko se prikaže Lotu. K Abrahamu so prišli trije možje, ki so stali nad njim. K Lotu sta prišla dva moža, ki pa sta stala na ulici. Cezarij se sprašuje, če ni do te razlike prišlo zaradi zasluženja. Izpostavi tudi dejstvo, da so trije možje prišli k Abrahamu opoldne, do čim sta moža prišla k Lotu zvečer. To naj bi se zgodilo zato, ker Lot ni bil zmožen prenesti opoldanske svetlobe, Abraham pa jo je bil. Prav gotovo je to neka posebnost pri Abrahamu. Cezarij izpostavi Abrahamovo sprejetje Božje volje na zanimiv način. Poudari, da so trije možje prišli do Abrahama in so stali nad njim, torej niso prišli proti njemu. Ker se je Abraham 'podredil' Božji volji, so možje stali nad njim zato, da bi ga zavarovali. Iz tega lahko sklepamo, da je bil Abraham deležen posebne Božje zaščite.' (Cezarij iz Arlesa 2002)   

          'Poleg tega Bog Abrahama blagoslavlja tako, da mu obljubi potomstvo: »Poslušaj Saro, kar koli ti poreče! Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je.« (1 Mz 21,12-13) Po  prejeti obljubi se Abraham počuti varnega, njegova ljubezen do sina pa vedno bolj raste. Kako Abraham sprejema Božji ukaz: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morija! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« (1 Mz 22,2)? Odgovor je: s poslušnostjo!' (Janez Zlatousti 1992')

          'Vprašamo se lahko ali je bila Abrahamova vera in poslušnost Bogu tako močna zato, ker je verjel v posmrtno življenje? Origen nam izpostavi tovrsten vidik, saj je po njegovi interpretaciji teksta, Abraham upal, da bo njegov sin Izak ponovno vstal. Abraham predstavlja podobo prihodnje resnice, saj je vedel, da se bo iz njegovega semena rodil Kristus, ki bo nato darovan kot resnična žrtev za ves svet, in bo nato vstal.' (Origen 2002, 225; Itranslate4.eu,)

'Pri temi vstajenja, je Origen tisti, ki sprašuje Abrahama: »Povej mi Abraham, ali resnično govoriš služabnikom, da boš slavil in se vrnil z otrokom ali jih zavajaš? Če govoriš resnico, potem mu ne boš naredil žgalne daritve. Če zavajaš, ni primerno za tako velikega patriarha, da zavaja … Govorim resnico, on pravi, in darujem otroka kot žgalno daritev. Zato nosim s seboj les in z njim se bom vrnil k vam. Kajti jaz verjamem, in to je moja vera da 'ga je Bog zmožen obuditi celo od mrtvih.« ('Origen', stgeorgechurch.org)  

             'Sveti Janez Zlatousti izpelje analizo Božjega ukaza Abrahamu in s tem osvetli Abrahamovo poslušnost Božji volji. Božji ukaz: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka« (1 Mz,2) razloži tako, da bralec močneje občuti Abrahamovo pripravljenost na žrtev. Z navedenimi besedami Bog namreč bolj goreče vžge ogenj in jasnejše namesti afekcijo, ki jo ima Abraham do Izaka. Bog ne uporabi samo imena »Izak« temveč dodaja »svojega sina« - tistega, ki ga je Abraham imel nepričakovano v starosti - ter besedo »ljubljeni - to je tisti, ki ga Abraham neizmerno ljubi, na katerega gleda kot na njegovega naslednika in na nosilca Božje obljube. Preseneča nas lahko Abrahamov odziv na Božji ukaz. Abraham ostaja zbran, ne išče znotraj sebe odgovor na Božjo voljo. Abraham je pustil ob strani vsako človeško premišljevanje o tem kaj bi lahko naročilo pomenilo in se je osredotočil na njegovo izvršitev. Na ta način je presegel človeško naravo in postavil vso svojo očetovsko sočutje ter tudi afekcijo na drugo mesto.' (Janez Zlatousti 1992)

Podobnega mišljenja je Origen, ko izpostavi Abrahamovo trdno vero: » [Abraham] se ni odločal, on ne premišljuje, on se ne posvetuje z nobenim človekom, ampak se nemudoma odpravi na potovanje«. ('Origen', stgeorgechurch.org)

Potovanje

           Janez Zlatousti nas seznani z Abrahamovim potovanjem: »Abraham je vstal zgodaj zjutraj osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govoril Bog.« (1 Mz 22,3) Abrahamova krepost poslušnosti je prisotna že od začetka izvrševanja Božjega ukaza. Cenimo lahko vse kar je moral Abraham preživljati v treh dneh poti, vedoč, da je poklican k darovanju sina. Božjega naročila ni povedal nikomur, ne sinu pa tudi služabnikoma ne. Premočno se je zavedal pomembnosti ukaza. To se kaže tudi v nadaljevanju njegove poti še posebno pred postavitvijo oltarja: »Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil svojemu sinu Izaku, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj.« Kako je moralo biti takrat pri srcu Abrahamu ob pogledu na sina ve on sam in Bog. Še težje mu je moralo biti ob besedah sina: »Moj oče! … Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« (1 Mz 22,7) Kako je Abraham prenesel te besede ne, da bi se notranje zlomil, ne da bi povedal za naročilo? Na to vprašanje naj si skuša odgovoriti vsak sam. Gotovo pa je, da je Abraham ostal pogumen, vdan v izpolnjevanje Božje volje in sinu odgovori: »Bog si bo priskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« (1 Mz 22,8)' (Janez Zlatousti 1992)  

              'V trenutkih pripravljanja oltarja in kasneje je najverjetneje bila prisotna neka umirjenost ter poslušnost očeta in sina. O ključnih dogodkih Sveto pismo poroča: »Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razložil drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga položil na oltar na drva. Potem je Abraham iztegnil svojo roko in vzel nož, da bi zaklal svojega sina.« (1 Mz 22,9-10) Izak ostaja poslušen svojemu očetu tudi v najtežji situaciji. Očetu se ne upira, v sebi ostaja miren in je kot jagnje pripravljeno na zakol. Na nek način Izak postane predpodoba Jezusa Kristusa, nedolžnega jagnjeta.' (Janez Zlatousti 1992)

Božji poseg

          Bog kmalu zatem posreduje: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stori mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« (1 Mz 22,12) Jasno nam postane, da Bog ni imel nikdar namena, da bi bil Izak žrtvovan, temveč, da bi se razodela Abrahamova krepost poslušnosti. Sedaj lahko vsakomur postane jasno, da je Abrahamov strah do Boga resničen. Abrahamova poslušnost postane zgled za vse generacije. Lahko bi se reklo, da je bila v Božji previdnosti, Abrahamova poslušnost razlog za Božjo obljubo potomstva. Bog nagrajuje namene in daje priznanja za odnos.' (Janez Zlatousti 1992)

        'Bog je zmožen celovitega pogleda na človeka, vidi človekove namene in njegovo predanost. Bog človeka nagradi kar nam pričuje nadaljevanje zgodbe: »Abraham je povzdignil oči in pogledal in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina.« (1Mz 22,13) Izkaže se, da Bog poskrbi za žrtev in tedaj na nek način pridejo do izraza Abrahamove besede sinu Izaku: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« (1Mz 22,8) Tu se kaže Božja ljubezen, tu se kaže Abrahamova poslušnost Bogu saj za nagrado prejme sina nazaj ter prejme mnoge časti: »Prisegel sem pri sebi, govori Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.« (1 Mz 22,15-18)' (Janez Zlatousti 1992)

       'Janez Zlatousti konec zgodbe označi kot tip križa. S tem, da zgodbi tipološki pomen, zgodbi prizna njen duhovni smisel.' (Janez Zlatousti 1992) Zlatousti zapiše: »Vse to se je namreč zgodilo kot tip križa. Tudi Kristus je rekel judom, 'Vaš oče Abraham se je razveselil v pričakovanju videnja mojega dne; videl ga je in je bil radosten. Kako ga je videl, če pa je živel že toliko prej? V tipu, v sencah: tako kot je bila v našem tekstu ovca darovana namesto Izaka, tako je bilo tukaj svetu darovano razumsko jagnje … Opazite, vas ljubljeni drago prosim, kako je bilo vse mišljeno v sencah: v tistem primeru edino-rojeni sin, edino rojeni v tem; drago ljubljen v tistem primeru, drago ljubljen v tem. Prejšnji je bil darovan kot očetova žgalna daritev, in kasnejšega je njegov Oče predal. Tudi sveti Pavel glasno vzklika v besedah, 'On, ki dejansko ni prizanesel svojemu lastnemu Sinu, ampak ga je izročil zaradi nas vseh – kako naj nam ne bi z njim tudi podaril vsakega daru?« (Janez Zlatousti, stgeorhechurch.org)

KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE

Upanje

1819 Krščansko upanje povzema in dopolnjuje upanje izvoljenega ljudstva, ki ima svoj izvor in svoj vzor v upanju Abrahama, obdarjenega v Izaku z božjimi obljubami in očiščenega s preizkušnjo žrtve (prim. 1 Mz 17,4-8; 22,1-18). “Upal je proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov” (Rim 4,18).

VZPOREDNA MESTA (Reference)

21. poglavje