Molitev za dar vere
Gospod, z vsem srcem te prosim,
da bi bila moja vera celovita in brez pridržkov,
tista, ki jo oznanja in iz roda v rod predaja Cerkev,
da prodira v moje misli, v moj način presojanja Božje in
človeške resničnosti.
Gospod, daj, da bo moja vera svobodna;
da sprejema odpovedovanje in dolžnosti, ki jih nosi s seboj
in da izpove bistvo moje biti:
verujem vate, Gospod.
Gospod, podari mi trdno vero,
svetlobo, ki se v preizkušnjah krepi, pa tudi pomirja in nudi počitek.
Prosim te za veselo vero, ki razveseljuje srce in usmerja v molitev,
ki posvečuje vsak trenutek življenja,
vero, ki popolnoma zaupa tebi in tvoji besedi.
Gospod, daj, da bo moja vera polna dobrih del,
da bo prijateljstvo s teboj sad ljubezni v vsem, kar delam,
v sreči in v trpljenju.
Naj bo moja vera trajno pričevanje tvoje prisotnosti
in stalna hrana za življenje v upanju.
Gospod, daj, da bo moja vera ponižna,
taka, ki ne išče temeljev v človeški modrosti,
ampak v tvoji milosti in lepoti križa,
naslonjena na moč Svetega Duha, ki deluje v tvoji Cerkvi,
ki si ji podaril materinsko priprošnjo Marije, Žene globoke vere.
Pomnoži nam vsem vero ti, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
OPOMBE K ODLOMKU 1Mz 15,1-21
Zgradba tega poglavja je zelo zapletena. Vsebuje dve glavni temi: obljubo potomstva (v. 1–6) in obljubo dežele (v. 7–21).
2 hiše: beseda ima v SP širok pomen. Tu ne pomeni materialne stavbe, temveč družino in imetje, ki zajema tudi služabnike. – Damaščan Eliézer je sicer neznana oseba. Lahko bi bil Abrahamov oskrbnik. Verjetno je prvotno besedilo pokvarjeno.
6 Veroval je: Abraham je zaupal, da bo Bog izpolnil obljubo, čeprav po človeški sodbi to ni bilo mogoče. Izročilo govori o Abrahamovi veri; prim. Rim 4; Gal 3. – pravičnost ni predvsem moralna krepost, predpostavlja tudi skladnost s tisto Božjo voljo, ki se je izražala v obljubah. Pavel v tej zgodbi vidi dokaz, da Bog daje svoje darove ljudem, ne da bi zahteval človeške zasluge (prim. Rim 4,3–25).
9 Naštete živali so primerne za daritve.
10 razpolovil: dejanje, ki ga pojasnjuje v. 18. Gre za obred prisege, pri katerem je prehod med razpolovljenimi živalmi pomenil, da prisežnik kliče nase smrt, če ne bi držal prisege (prim. Jer 34,18).
12–16 Odlomek razlaga, katere slabe reči so napovedovale ptice iz v. 11, in dejstvo, da bo preteklo toliko časa do uresničenja Božjih obljub.
13 štiristo let: očitno gre za zatiranje Izraelcev v Egiptu. V 2 Mz 12,40 natančneje piše, da so bili Izraelci v Egiptu 430 let.
14 z velikim imetjem prim. 2 Mz 3,21–22; 11,2; 12,35–36.
16 hudobija Amoréjcev: za pisca je značilno, da vse predizraelske prebivalce Kánaana imenuje Amoréjce, medtem ko so Mezopotamci z »Amuru« označevali Zahod, Egipčani pa hribovito ozemlje za feničanskim primorjem. Vrstica namiguje na to, da je Bog vzel deželo Kánaancem zato, ker so si zaslužili kazen; prim. 5 Mz 9,5.
17 lonec za ogenj ... plameneča bakla sta podobi Božje navzočnosti. Bog sam gre med polovicami živali in s tem opravlja obred prisege; prim. v. 18.
RAZLAGA ODLOMKA 1Mz 15,1–21
Splošno sprejeto je, da je Božja zaveza z Abrahamom zelo pomembna za razumevanje celotnega Svetega pisma. Je ključ za razumevanje celotne SZ in doseže izpolnitev v NZ.
Glavni elementi Božje zaveze z Abrahamom so obljube: da bo iz Abrahama zrasel velik narod, osebnega Božjega blagoslova nad Abrahamom in blagoslova vseh narodov v Abrahamu. Obljube zaveze so brezpogojne.
Ostala SZ se neprestano sklicuje na Božjo prisego Abrahamu. NZ stori enako, ko pokaže, da bo Jezus Kristus, Abrahamov potomec, storil, da se bo Božja zaveza z Abrahamom dokončno izpolnila v prihodnosti.
V SP se v povezavi z Božjo zavezo z Abrahamom uporabljata besedi zaveza in obljuba. Kakšno je razmerje med njima? Obljuba je predvsem izjava o Božjem namenu storiti nekaj za Abrahama in njegovo potomstvo. Zaveza pa je Gospodova zavezujoča obveza, potrjena s posebnim slovesnim dejanjem, ki vključuje prisego, da bo Bog storil nekaj za Abrahama in njegovo potomstvo.
Za sam potek sklenitve zaveze z Abrahamom je pomemben že prvi Božji nagovor Abrahama v 12. poglavju, ko Gospod že obljubi, da bo Abrahama namnožil v velik narod in njegovo ime naredil za veliko. Posebej pomembna pa je obljuba blagoslova za Abrahama samega in v njem za vse narode. Božja obljuba blagoslova izraža njegovo naklonjenost in želeno dobro, ki vodi k rodovitnosti, blagostanju, zaščiti in ohranjanju tistega, ki je blagoslovljen. Božja odločenost, da kljub človeški nezvestobi blagoslovi človeštvo, vodi v Božjo zavezo z Abrahamom.
15. poglavje 1 Mz knjige je predvsem opis sklenitve zaveze me Gospodom in Abrahamom, v njem pa sta poudarjeni tudi obljubi številnega potomstva in dežele.
V tem poglavju v bistvu vidimo dva prizora: prvega v prvih petih vrsticah, šesta vrstica (ki je zelo pomembna, ker prikaže Abrahamov odgovor vere) je nekakšna povezava, drugi prizor pa se razvije v vrsticah 7-21.
v. 1 Bog spregovori Abrahamu in ga spodbuja k zaupanju vanj.
vv. 2-3 Abraham toži Gospodu, da nima potomcev in da bo tujec dedič njegove hiše…
vv. 4-5 Gospod Abrahamu zagotovi, da bo njegovo potomstvo številnejše od zvezd na nebu. Obljuba potomstva je zanesljiva kot je Bog zanesljiv!
v. 6 Abraham odgovori z vero. Na osnovi Abrahamove vere ga Gospod potrdi kot pravičnega. To pomeni, da prizna Abrahama za svojega zvestega služabnika, s katerim bo stopil v zavezo.
vv. 7-21 Sledi obljuba dežele… Bog mu da zagotovilo s tem, da vstopi v zavezo z njim. Gospod zapove Abrahamu naj pripravi vse za sklenitev zaveze in Abraham ponovno zvesto uboga. Glede na to, da Gospod ne da posebnih navodil, kako je potrebno pripraviti živali za sklenitev zaveze, lahko sklepamo, da je Abrahamu običaj poznan. Zaklane in razpolovljene živali pričajo o dejstvu, da je smrt kazen za tistega, ki bi se izneveril zavezi. Vendar pa pri sklenitvi zaveze ne gre za obojestransko obveznost – Abraham ne gre po sredi med živalmi temveč samo Gospod. Na Abrahama namreč pade trden spanec in samo Gospod (kadeč se lonec in bakla) stori dejanje potrebno za sklenitev zaveze.
Gospod se obveže, da bo dal potomstvo in deželo – a šele po suženjstvu v drugi deželi. Njegova obljuba je gotova, ker ne more lagati. Njegova obljuba je zanesljiva, ker ne more umreti.
Dopolnitev sklenjene zaveze lahko spremljamo v 17. poglavju, ko Gospod potrdi zavezo in naroči Abrahamu naj on in njegovi v znamenje zaveze obrežejo prednje kožice. Torej ne gre za drugo zavezo, temveč samo za dopolnitev. V tem odlomku Gospod kar trikrat imenuje zavezo večna, kar v bistvu pomeni, da jo lahko izpolni samo Gospod.
Skozi vso zgodovino izraelskega naroda je zaveza z Abrahamom odmevala in prinašala sadove odrešenja. V psalmu 105 je na poseben način povzeto to Božje delovanje na osnovi obljub danih Abrahamu.
V NZ pa Jezus Kristus, Abrahamov potomec, postane vir blagoslova in izpolnitve obljub tako za Izraelce kot pogane. V njem so v polnosti izpolnjeni blagoslovi Božje zaveze z Abrahamom. To čudovito dejstvo lepo odmeva v Marijinem magnifikatu: »Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« in v Zaharijevem hvalospevu: »…da izkaže usmiljenje našim očetom in se spomni svoje svete zaveze, prisege, s katero je prisegel našemu očetu Abrahamu, da nas bo rešil iz rok sovražnikov in nam dal, da mu bomo brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse svoje dni.«
VERA IN PRAVIČNOST
VERA
SZ: Naša beseda vera le delno ustreza pomenu hebrejske besede, ki jo lahko prevajamo z »biti trden«, »obstati«, »nečesa se držati kot zanesljivega«, »zaupati«. Izrael z besedo vera izraža svoj odnos do Gospoda: »trdno se drži« svojega Boga in njegove obljube, ki ji zaupa, tudi če ne vidi izpolnitve. Kadar zaupno gradi na obljubi ima ljudstvo pravilen odnos do zaveze. Podoba te vere, ki na Božji ukaz zapusti vse je Abraham, ki Bogu zaupa in mu verjame tudi, kadar mu obljublja človeško nemogoče. To mu je bilo »šteto v pravičnost«, tj. njegov odnos do Gospoda je v skladu z zavezo z njim. Tudi v brezizhodni preizkušnji ohrani vero kot zvestobo Božji zapovedi…
NZ: V spisih NZ ne najdemo enotnega oznanjevanja vere. Zato tudi v njih ne najdemo enotnega usklajevanja raznih izpovedi vere. Eno pa povezuje razumevanje vere v celoto: Kristusovo življenje in nauk. NZ izpoveduje, da je Bog vedno navzoč v Kristusu in po Kristusu ter da deluje po njem. Vera v NZ se torej ravna po Jezusovem sporočilu in osebi in spoznava, da se v njem razodeva Bog. Krog vere se sklene z vključitvijo vernega, ki si s tem pridobi večno življenje. Razumevanje vere v NZ ima silno moč. Predvsem pa je v svetopisemskem oznanjevanju pomembna praksa vere. Vera v Jezusa pomeni uresničevanje njegovega sporočila. Sam in od drugih ločen vernik ne more izpolnjevati Jezusovega naročila. Uresničuje ga v ustvarjalnem delovnem občestvu.
POSLUŠNOST V VERI
Poslušnost v veri je način življenja, naravnanost, ki določa človekovo življenje. Svetopisemsko gledano v poslušnosti v veri ne gre za razumsko spoznavanje resničnosti stavkov, predstav in načinov izražanja. Poslušnost v veri zajema vse življenje. Vsebuje temeljno pripravljenost poslušati in spolnjevati. Tako postane vedenje in naravnanost poslušnosti v veri prav tista veličina, ki v človeku omogoča vero. V poslušnosti v veri se verujoči podreja Božji odrešilni volji, ki jo priznava kot razodetje. V tem je gotovost poslušnosti v veri, ki je v ostrem nasprotju s staro gotovostjo, ki se je opirala na izpolnjevanje postave. Poslušnost v veri ustvarja ravnanje, v katerem človek v trdnem zaupanju v Božje odrešilno delovanje v Kristusu sprejema Božjo pravičnost.
PRAVIČNOST V VERI
Pravičnost v veri odločno nasprotuje človekovi zagledanosti vase. Tako je verni bolj kot kdorkoli drug božji dolžnik. Poklican je k ljubezni do Boga in Kristusa ter se mora izkazati v ljubezni do bližnjega. Pravičnost v veri torej uresničujemo tam, kjer kot verujoči brez pridržkov sprejemamo odrešenje, ki ga Bog ponuja v Kristusu, in drugim ljudem storimo, kar je Bog nam storil. Pravičnost v veri pomeni, da je Bog človeka sprejel in zato mora on sočloveka sprejeti kot brata.
PRAVIČNOST
SZ: Človekova pravičnost v SZ pomeni celotno človekovo vedenje v skladu z Božjo voljo. Ta predpostavlja ali zagotavlja podrejanje človekove pravičnosti Božji pravičnosti oz. včlenjevanje vanjo.
NZ: Na splošno lahko rečemo: človekova pravičnost se dogaja v sprejemanju Božje pravičnosti, ki je totalno, brez pridržkov in žrtvuje vsa človeška zagotovila. To novo pravičnost je Bog ponudil ljudem v odrešenjskem dogajanju po Kristusu. Ne moremo si je pridobiti z lastnimi deli in zaslugami. Samo v veri in poslušnem sprejemanju sporočila o odrešenju v Kristusu človek prejme opravičenje kot dar. Kot opravičen živi sedaj iz Božje pravičnosti. S tem je Božja pravičnost postala pravičnost njegovega lastnega življenja. Človekova pravičnost pomeni uresničevanje Božje ljubezni, ki je v Kristusu vsem ljudem odprta kot možnost.
KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE
Obljuba in molitev vere
2570 Abraham takoj, ko ga Bog pokliče, odpotuje, “kakor mu je Gospod ukazal” (1 Mz 12,4): njegovo srce je docela “poslušno besedi”, Abraham je pokoren. Bistveno za molitev je prisluškovanje srca, ki se odloča v skladju z Bogom, besede so v odnosu do tega. Toda Abrahamova molitev se izraža najprej z dejanji: kot človek molka postavi na vsakem odseku poti oltar Gospodu. Šele kasneje se pokaže njegova prva molitev v besedah: v zastrti tožbi, ki spominja Boga na njegove obljube, za katere se zdi, da se ne uresničujejo (prim. 1 Mz 15,2-3). Tako se že od začetka pokaže eden izmed vidikov v drami molitve: preizkušnja vere v božjo zvestobo.
2571 Ker je očak veroval Bogu (prim. 1 Mz 15,6) in hodil v njegovi navzočnosti ter v zavezi z njim (prim. 1 Mz 17,1-2), je pripravljen sprejeti v svoj šotor svojega skrivnostnega gosta: to je čudovita gostoljubnost pri Mamrejevem hrastu, predigra oznanjenja resničnega Sina obljube (prim. 1 Mz 18,1-15; Lk 1,26-38). Od tedaj naprej, ko mu je Bog zaupal svoj načrt, je Abrahamovo srce uglašeno na sočutje svojega Gospoda do ljudi in si upa prositi zanje z drznim zaupanjem (prim. 1 Mz 18,16-33).
KOMENTAR H KATEKIZMU KATOLIŠKE CERKVE
Da bi spoznali Boga, potrebujemo, da se nam Bog sam razodene. In Bog se je človeku res razodel. Katekizem pod številko 54 govori o stopnjah razodetja. V začetku je Bog samega sebe razodel našim prastaršem in ju tako povabil k notranjemu občestvu. To povabilo ni bilo nato nikoli razveljavljeno. Niti po tisti antropološki katastrofi, ki jo imenujemo izvirni greh. Še po padcu naših prastaršev je Bog ljudem mnogokrat ponudil svojo zavezo.
Noetova zgodba je prvo svetopisemsko besedilo, kjer Bog sklene zavezo s človekom. Znamenje te zaveze je mavrica. »Bog je rekel Noetu: 'To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji.'« (1 Mz 9,17) Katekizem poudarja, da zaveza z Noetom ostaja v veljavi tako dolgo, dokler traja čas narodov, in do tedaj, ko bo evangelij oznanjen vsepovsod. Ta trditev nas spominja na skrivnostne besede iz Lukovega evangelija: »Jeruzalem pa bodo teptali narodi, dokler se ne izpolnijo časi narodov.« (Lk 21,24)
Naslednja zaveza je zaveza z Abrahamom. »V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje,« je rekel Bog Abrahamu (1 Mz 12,3). Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo varuh obljub, ki so bile dane očakom. Postalo bo izvoljeno ljudstvo. S tem ljudstvom Bog sklene zavezo na gori Sinaj, ko mu preko Mojzesa izroči deset zapovedi: deset besed življenja.
Zaveze dosežejo svojo polnost v osebi Jezusa Kristusa, ki je edina, popolna in dokončna Beseda Boga Očeta.
Spominjati se moramo torej, da smo vključeni v zaveze, ki jih je Bog sklenil z ljudmi. Tako bomo lažje ponovno našli smisel našega življenja: v zgodbah Noeta, Abrahama in predvsem Jezusa, tistega, ki razodeva, in je razodetje v osebi.
VZPOREDNA MESTA (Reference)
1 12,2.7 13,14–17 5 Mz 33,29 Ps 28,7
2 Apd 7,5
5 5 Mz 1,10 Heb 11,12
6 1 Mkb 2,52 Rim 4,3 Gal 3,6 Jak 2,23
7 11,31
10 Jer 34,18–20
12 2,21 2 Mz 12,40 Job 4,12–16
13 Gal 3,17
14 Jdt 5,6–10 Apd 7,6–7
18 12,7 17,2
20 2 Mz 3,8.17 34,11 5 Mz 7,1