OPOMBE K ODLOMKU 1 Mz 11,1-9

vrstice 1–9     Kakor je v 6,1–4 pojasnjena kratkost človeškega življenja, imamo tu odgovor na vprašanje, zakaj ljudje govorimo različne jezike.

vrstica 2         v šinárski deželi tj. v južnem delu Mezopotamije, kjer so v zgodovini živeli Sumerci in za njimi Babilonci.

vrstica 3         Pisec pripoveduje, kako Babilonci zidajo z opeko in bitumnom. Postavljali so zigurate, stopničaste zgradbe s svetišči na vrhu. Verjeli so, da najvišji bog Anu prebiva na najvišjem nebu. Besedilo verjetno namiguje na ta svetišča.

vrstica 4         mesto in stolp spadata skupaj, saj je bil stolp važen sestavni del mestnih obrambnih naprav; v tej zvezi torej ni mišljen zigurat. – naredimo si ime gl. op. k 6,4. Vrstica namiguje na človekovo težnjo, da bi zagotovil enotnost človeštva z versko-političnim imperializmom; za zgled ima Babilon (prim. v. 9).

vrstica 7         Bog lahko prepreči človekove načrte, ne da bi ga moral zato uničiti; prim. 3,22; 6,3.

vrstica 9         Babél tj. Bab-ilani ›vrata bogov‹; pisec to ime povezuje s hebr. balál ›zmešati, zbegati, spraviti v nered‹; s tem posredno obsoja namere Babilonije, ki je hotela zavladati vsemu svetu. – zmešal jezike: v Apd 2 je skrita misel, da so krščanske Binkošti začetek zmage nad to razdeljenostjo ljudi.

RAZLAGA ODLOMKA 1Mz 11,1-9

ZAKAJ OBSTAJA MNOGO JEZIKOV IN NARODOV?

Besedilo (jahvistovo) je izraz nasprotja med dvema stanjema in iskanja razloga za končno stanje. Izhodišče prvega dela (vrstice 1-4) je ugotovitev, da so vsi ljudje na zemlji govorili isti jezik in očitno še niso bili razkropljeni po celem planetu. Njihov namen, da bodo zgradili stolp, ki bo segal do neba, in postali zaradi tega znameniti, je očitno protibožji, zato izzove Boga in njegovo ukrepanje: Bog je spoznal, da bi namen ljudi privedel tako daleč, da bi potem počeli, kar koli bi jim prišlo na misel, zato jim je zmešal jezik.

Izhodišče pripovedi je sedanjost, namreč mnoštvo jezikov. Pisec se sprašuje po razlogih in sklepa, da je do tega moralo priti, ker je človeštvo zlorabilo svojo organiziranost in povezanost, ki sta bili posledica enega samega jezika. Besedilo je torej etiološka pripoved (išče odgovore na današnje stanje v preteklosti), ki se opira na tri stara izročila: o gradnji stolpa, o zmešanju jezika in o razkropitvi po vsej zemlji.

Glavno teološko vprašanje je, v čem je krivda ljudi in kakšen smisel ima odziv Boga.

Kot kaže odlomek, zlasti vrstica 4, je na ljudi naredila velik vtis visoka starobabilonska kultura, zlasti visoka gradnja ziguratov. Gradnja mest in stolpov priča o človekovi ustvarjalnosti in trdoživosti. Načelno pomeni celo možnost povezovanja ljudi v skupnost. Sveto pismo vsekakor pozitivno vrednoti človekovo prizadevanje, kadar je le to usmerjeno v dobro.

Avtor (jahvist) pa sliši predvsem drugo plat zvona. V človeški kulturi vidi človekovo hotenje, da s svojim delom dokaže lastno modrost in moč. Tako povezovanje ljudi v velikih podvigih v resnici nima humanitarnih motivov; namesto, da bi se ustvarjalo bratstvo med ljudmi, pripelje do zasužnjevanja. Za zunanjim bliščem se mnogokrat skrivajo kali najbolj temnih človeških nagonov. Tako lahko tudi gradnja stolpa z vrhom do neba pomeni človekovo protibožje početje. Cilj gradnje je, da si človeštvo ustvari »ime«. Ta cilj spominja na besedila, ki govorijo, kako si je Bog pridobil ime z odrešenjskimi deli (prim. Iz 63,12.14; Jer 32,20; Dan 9,15; Neh 9,10…) in o človeku, ki dela podobno s svojimi deli (prim. 2 Sam 8,13). Ko gre za Boga je ime nesporno. Ko pa gre za človeka, je vse odvisno od njegovega namena. Človek lahko z imenom, ki si ga je ustvaril, časti Božje ime ali pa povzdiguje samega sebe.

Očitno ima avtor pred očmi človekovo nepravilno prizadevanje za samo potrditev. Čeprav govori o človeštvu ima v mislih predvsem zgodovino in kulturo Babilona. Babilon je za Izraelce namreč pojem sile, ki je zasužnjevala druge narode in se povzdigovala nad vse, celo nad bogove. Zato simbolizira tudi pojav, ki izziva jezo absolutnega Boga.

Očitno je, da v primeru zidave stolpa namen ljudi nasprotuje Božjim merilom. V vrsticah 5-9 imamo klasičen primer Božje sodbe: Bog vidi položaj in tehta razloge za takšno početje; odloči se za poseg v dogajanje in izvede sodbo.

Na tem mestu je pomembno primerjati Božjo ugotovitev: »Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili«, iz vrstice 6, z izrekom Joba (Job 42,2): »Zdaj vem, da vse premoreš in ni ovire za noben tvoj sklep«. Primerjava med 1 Mz 11,6 in Job 42,2 kaže, da je enaka misel izražena zelo podobno, vendar s to razliko, da je pri Jobu subjekt Bog, v primeru babilonskega stolpa pa človek. Job se pokloni svojemu Bogu in se mu ves izroči, ko spozna njegovo vsemogočnost. Človek prazgodovine pa poskuša prekoračiti vse meje. Avtor odlomka pripisuje to predrznost povezanosti ljudi v en narod in obstoju enega jezika. Zato mora biti kazen v tem, da Bog zmeša jezik in ljudi razkropi po vsej zemlji.

Božja kazen pa nikakor ni neusmiljena. V Božjem posegu v dogajanje je mogoče videti predvsem varstvo človeka pred samim sabo. Bog brzda človekovo drznost s pozitivnim ciljem. Pokazati hoče, da obstaja en sam Bog, ljudje pa so mnogi. Zato mnoštvo in razkropljenost po vsej zemlji ne pomenita le kazni, ampak kasneje v zgodovini odrešenja tudi priložnost, da izvoljenci iz enega naroda ponesejo blagoslov nad vsa ljudstva sveta.

BABILONSKI STOLP IN BINKOŠTNI DOGODEK

Binkoštni dogodek – Prihod Sv. Duha spet omogoči, da se ljudje med seboj v globini razumejo, da vsi razumejo en jezik – jezik ljubezni, jezik dajanja življenja za drugega, izbire drugega pred seboj. Zaradi Sv. Duha v ljudeh je spet mogoče razumevanje, sožitje, skupnost bratov in sester; mogoče je življenje Cerkve.

KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE

57 Ta hkrati kozmični, socialni in religiozni red mnoštva narodov (prim. Apd 17,26-27), ki ga je božja previdnost zaupala varstvu angelov (prim. 5 Mz 4,19; 32,8), ima za svoj namen omejiti napuh padlega človeštva, ki bi si, enodušno v hudobiji (prim. Mdr 10,5), samo hotelo zgraditi svojo edinost po načinu Babilona (prim. 1 Mz 11,4-6). Toda zaradi greha (prim. Rim 1,18-25) to začasno ojkonomijo nenehno ogrožata s pogansko pokvarjenostjo tako mnogoboštvo kakor malikovanje naroda in njegovega poglavarja.

Babilonski stolp in kralj Nebukadnezar II.

Babilonski stolp opisuje Biblija, ki pravi, da so Babilonci hoteli zgraditi stolp, ki bi segal do nebes. Bog jih je za njihovo nečimrnost kaznoval tako, da so začeli govoriti različne jezike. Nezmožni sporazumevanja so opustili gradnjo.

Skupina raziskovalcev je odkrila sliko, ki je morda najstarejša predstavitev biblijskega Babilonskega stolpa. Vrezana je v črn kamen, ki imenovan stela z babilonskim stolpom, ki je datiran v leta 604-562 pred Kristusom. Kamniti spomenik prikazuje stolp in kralja Nebukadnezarja II., ki je vladal Babilonu pred približno 2500 leti.

Nebukadnezar II. je najbolj znan po rušenju Salomonovega templja leta 568 pred Kristusom, odgovoren pa je tudi za izgnanstvo Judov vBabilon, kar opisuje tudi Sveto Pismo. Bil je prvi babilonski kralj, ki je vladal tudi Egiptu, znan pa je tudi po gradnji legendarnih visečih vrtov, enem izmed sedmih čudes sveta, in mnogih templjev po vsej Babiloniji. Sam sebe je imenoval »veliki obnovitelj in graditelj svetih krajev«. Njegovo delo je tudi rekonstrukcija Etemenakija, templja zigurata, posvečenega bogu Marduku, ki je bil visok 7 nadstropij in visok skoraj 90 metrov. Nekateri poznavalci Svetega Pisma verjamejo, da je prav ta tempelj babilonski stop, omenjen v Bibliji.

V epigrafu je stoječa podoba Nebukadnezarja II., ki je upodobljen s kraljevskim pokrivalom, v levi roki drži žezlo, v desni pa zvitek z načrti za obnovitev stolpa (ali pa temeljni žebelj). Gre za četrto sliko, ki zagotovo predstavlja Nebukadnezarja II. Prikazan je tudi babilonski stolp, jasno je razvidnih 7 nadstropij in tempelj na vrhu. Viden je tudi načrt templja, ki prikazuje tako zunanje zidove kot notranjo razporeditev sob.

Napis jasno razkriva stolp kot »veliki zigurat iz Babilona«.

VZPOREDNA MESTA (Reference)

1    Mdr 10,5      Apd 2,1–11      Raz 7,9–10

4    Sir 40,19

9    Jer 51,53      Jn 11,52

IZHODIŠČA ZA USPEŠNO SPORAZUMEVANJE:

1. Za sporazumevanje se moramo zavzemati.

2. Prepričani moramo biti, da smo dar, ki naj bi ga podarili, in da so drugi, ko se nam razkrivajo, dar, ki se nam ponuja.

3. Odločiti se moramo, da bomo iskreni do sebe, in pri tem vztrajati.

4. Ko govorimo z drugimi o sebi, moramo vedno prevzemati nase vso odgovornost za svoja dejanja in za svoje reakcije. Zato bomo uporabljali »jaz« in ne«ti« trditve.

5. Govoriti moramo le v svojem imenu. Ko se pogovarjamo, moramo jasno povedati, da govorimo le svojo resnico, in ne popolne resnice.

6. S sogovorniki moramo deliti vse svoje pomembnejše občutke.

7. Moramo biti tako pogumni, da drug z drugim delimo svojo ranljivost.

8. Tistim, ki nas poslušajo, moramo izkazati hvaležnost.

9. Moramo biti »prisotni« in »na razpolago« ljudem, ki se nam želijo zaupati.

10. Ljudi moramo sprejemati, kjerkoli že so.

11. Pozorno moramo poslušati, zato da bomo spoznali notranjost drugih ljudi.

12. Ne smemo se prepuščati branju misli, tako da presojamo namene in vzgibe drugih ljudi.

13. Ko se nam ljudje zaupajo, morajo v naših reakcijah čutiti empatijo in oporo.

14. Sporočilo, ki ga sprejemamo, si moramo razjasniti in skušati pravilno razumeti, kaj je hotel povedati sogovornik.

15. V vlogi poslušalca moramo le predlagati, nikoli pa ne smemo dajati navodil.

16. Kot poslušalci se moramo izogibati vsem oviram za sporazumevanje.

17. Tistim, ki so se nam zaupali, se moramo izrecno zahvaliti.

18. Uspešno sporazumevanje zahteva, da sogovornika preživita skupaj poseben čas ali čas posebnega pomena.

19. Dotik je pomembna oblika sporazumevanja.

20. Če hočemo postati pri sporazumevanju bolj učinkoviti, se moramo »iztegniti« preko meja svojih »območij ugodja«.

21. Pripravljeni moramo biti, da se opravičimo, kadar je opravičilo primerno in koristno.

22. Izogibati se moramo kopičenju napetosti.

23. Ob krizah pri sporazumevanju bomo morali uporabljati posebne pristope.

24.Naj govorimo ali poslušamo, vzgib dobrega sogovornika mora biti vedno ljubezen.

25. Moliti moramo za razsvetljenje in pogum, da bi se dobro sporazumevali.