SESTRA SMRT IN HVALJEN JEZUS

Ponedeljek, 4. 11. 2013
Sveti Karel Boromejski, prosi za nas!

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!

Tale zapis nastaja nekaj minut pred tem, ko bom šel v cerkev in se vsedel v spovednico. Prav tam največkrat doživim lepoto krščanskega življenja sester in bratov, ki jih največkrat sploh ne poznam.
Tudi na sam praznik vseh svetih sem imel milost spovedovati na ljubljanskih Žalah in v treh urah, ki sem jih presedel v spovednici, se je pred menoj zvrstila čudovita paleta kristjanov, ki si resno prizadevajo živeti v Kristusovi milosti. Večina spovedi je bila preprostih, kratkih, a iskrenih in temeljitih, nekajkrat pa so se spovedanci hoteli zadržati malce dlje in odpreti kakšno posebno temo iz svojega duhovnega boja. V takih primerih se čutim še posebej majhen, a hkrati mi hvaležnost, da sem lahko orodje v Božjih rokah, napolnjuje srce.

Vrnil pa bi se rad še nekaj dni nazaj, na sredo 30. oktobra. Tudi za današnji naslov sem dobil navdih v tistem dnevu.
Že zjutraj sem se odpravil v Maribor, kajti h Gospodu je odšla sestra Frančiškovega svetnega reda Katarina Ban. Ker sem bil z njo in njeno družino močno povezan, sem želel biti navzoč pri njenem pogrebu. In priznati moram, da me je vse dogajanje ob slovesu od te ponižne in preproste sestre ponovno prepričalo, da nam je smrt sestra, ki nas pospremi v večno življenje. Vse je potekalo mirno in preprosto, a duhovno ubrano. Bogu hvala, ker sem lahko bil priča vsemu dogajanju.
Domov sem se vračal v večernih urah in naletel na še eno prijetno presenečenje. Na “devetki” ljubljanskega mestnega prometa me je veselo in na ves glas pozdravilo mlado dekle. “Hvaljen Jezus!” je zadonelo iz njenega grla. Bil sem presenečen, a mi je hkrati radost napolnila srce. Tako redko slišim ta pozdrav, tako malokrat uspem s svojo pojavo – mislim, v habitu – iz ust mimoidočih izvabiti to hvalnico Gospodu Jezusu. Iskreno upam, da se v srcih tistih, ki na slovenskih ulicah srečujejo nas “boguposvečene”, vsaj včasih utrne kakšna misel na dobrega Boga. Veselilo bi me, če bi vedel, da sem vsaj kdaj podoben živi kapelici, ki vabi mimoidoče, da počastijo Boga.
No, naj bo, kakor Bog hoče…

Ker je bila včeraj zahvalna nedelja, naj se ti še zahvalim, ker vztrajno čakaš, da kaj napišem na blog, ker z dobrohotnostjo prebereš napisano in ker moliš zame. Naj ti dobri Bog povrne!

BTBpM – Bog te blagsolovi po Mariji!
brat Jaro

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja