Torek, 19. november 3013 – god sv. Neže Asiške
Hvaljen Jezus!
Mir in dobro!
Zadnje dni se kar dobro počutim, pa se to pozna tudi pri mojih obiskih na strani fejstbog.si in po želji, da tudi na blog napišem kakšno vrstico.
Ko se takole sprašujem, kaj naj delim s teboj, mi ob dejstvu, da se zadnje dni ni zgodilo nič posebnega, prihaja na misel, naj zapišem par vrstic o našem bratskem življenju.
Prav včeraj smo se bratje z različnih koncev naše slovenske province zbrali na študijskem dnevu v Celju. Ob vodstvu br. Jurija Štravsa smo razmišljali o našem odnosu do Frančiškovega svetnega reda. Če ti to ime ne pove kaj dosti, naj na kratko razložim, da gre za sestre in brate, ki živijo v svetu, v družinah, v poklicih, a so se z obljubo zavezali, da hočejo živeti evangelij na frančiškovski način. Nam, bratom prvega reda (frančiškanom, minoritom in kapucinom), so te sestre in bratje velika spodbuda in izziv, da svoje boguposvečeno življenje živimo resno in z veseljem.
Ker je predvčerajšnjim godovala sv. Elizabeta Ogrska, zavetnica Frančiškovega svetnega reda, je tudi naše bratsko srečanje potekalo pod okriljem te izredne žene, matere, dobrotnice ubogih, spokornice… Lepo je, ko se bratje zberemo in drug z drugim podelimo vsaj kakšne košček iz našega življenja.
Poleg tega našega srečanja pa so danes v mojih mislih tudi naši preizkušani bratje. Kar nekaj jih je… Sam se približno eno leto vsakodnevno srečujem z br. Romanom, ki – po mnogih operacijah in s križem različnih bolezni – živi tiho življenje v eni izmed sob našega samostana. Moja naloga je preprosta, a zanj zelo pomembna: zjutraj in zvečer mu pomagam pri oblačenju in slačenju. Zadovoljen sem, kadar to preprosto opravilo izvršim z ljubeznijo, priznam pa, da včasih le te ni dovolj v mojem srcu.
Pred nekaj tedni se je br. Romanu v sosednji sobi pridružil br. Angel, ki okreva po operaciji. Tudi z njim se srečujem vsakodnevno, ko mu – prvič v življenju – dajem injekcije. Oba brata sta mi velik zgled potrpežljivosti, molitve in sprejemanja Božje volje. Hvala Bogu zanju!
Poleg njiju se želim tokrat spomniti še bratov Rafaela, Simona, Damjana in Frančka, ki ravno tako potrpežljivo nosijo križ bolezni in starosti. Vsi ti bratje so za nas “mlajše” kakor odprta knjiga življenja, živi učbenik hoje za Jezusom Kristusom.
Naj Gospod blagoslavlja vse bolnike in jim daje moč za prenašanje trpljenja. Naj skupaj z Jezusom Kristusom nosijo križ in naj se njihovo srce napolnjuje z mirom, ki ga svet ne more dati.
Vse dobro v Gospodu tudi tebi!
BTB
br. Jaro