Ponedeljek, 2. 7. 2018 – en tak povsem navaden izredno bogat dan
Mir in vse dobro!
In naj bo vedno in povsod hvaljen Jezus Kristus!
Včeraj sem bil na novi maši našega brata Mira Pavška …
Bilo je lepo – globoko – rodovitno – sveto!
Ne bom našteval vseh besed, srečanj, žarečih obrazov in nasmejanih oči (p. Rupnik pravi, da se človek smeje z očmi in ne z usti).
Tole pišem samo zato, da bi ti povedal, kako je Jezus v sveti hostiji drhtel v Mirovih rokah.
Tisti, ki ste bili tam, mi boste seveda oporekali, da se je le Miro tako tresel zaradi treme, a ne bom se dal prepričati.
Kaj ne bi Gospod vsemogočni Bog brez težav umirli Mirovih rok?! In zakaj jih ni?!
Glas Duha mi pravi, da je Oče resnično hotel pokazati, kako Jezus drhti v ljubezni, ko ga v rokah drži novomašnik – svež v svoji podaritvi občestvu Cerkve, da bi sestre in bratje živeli!
Hvala, brat Miro, ker si kljub tresočim rokam Gospoda Jezusa dvignil visoko! Tako visoko, da sem tudi sam lahko videl Jezusovo drhtenje in še enkrat spregledal, kako velika je skrivnost Očetove ljubezni v evharistiji.
Dvigajte, dragi novomašniki, visoko dvigajte Jezusovo presveto telo … da bomo tudi v rutini otopeli reveži onemeli nad Skrivnostjo!
Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu!
br. Jaro
(namesto fotografije pa se, prosim, poglej v ogledalo in občuduj Kristusovo navzočnost v sebi …)
V nekem letu, neke nedelje, sva bila z možem v neki župniji na novi maši, ki jo je daroval njihov novomašnik, ki je opravil pastoralno prakso v neki drugi župniji.
Pričakovala sva dogodek, ki bo poln Duha, dogodek, ki bo sijal v Njem. Vendar Duha ni bilo mogoče zaznati in še manj, čutiti! Pa ne zaradi novomašnika.
Ko sva zaslišala duhovnika, novomašnega pridigarja, ki je s svojo celostno podobo, zaznavno bolj spominjal na Jacka Nicholsona, kot pa na primernega duhovnega spremljevalca novomašniku, nisva bila več osupla nad dejstvom odsotnosti Duha.
Isto leto, nedeljo kasneje, pa sva bila prisotna v tej drugi župniji, na ponovitvi nove maše, ki jo je daroval isti novomašnik. V tisti župniji pa je bilo občestvo deležno močne prisotnosti Duha in je kar “gorelo” v Njem.
Zaradi občutnih zaznav Duha so se v očeh pevcev lesketale solze . Občasno so si solze otirali domači in tudi iz sosednjih župnij prisotni verniki. In na trenutke tudi solznih oči, je mašo daroval občutno ganjen novomašnik.
V čem je torej bistvena razlika med eno in drugo župnijo?
Kdaj sta duhovnik in po njem župnija, Duhovno Živa?
Takrat, ko duhovnik svojo realnost in realnost župnije izroča Gospodu in z zaščitno molitvijo pred Najsvetejšim, ki pa ni brevir, ampak molitev Rožnega venca, Rožnega venca Božjega usmiljenja ali molitev mnogih Očenašev, ter z uporabo zakramentalov, skrbi za svojo svetost in svetost prostorov, v katerih biva sam, v katerih se daruje sveta maša in se vršijo druge aktivnosti v župniji.
Uporaba vseh teh stvari, pa izgleda, ni več “v modi”, zato se med nekaterimi duhovniki, vse manj prakticira. Njihovo izvajanje, oziroma, njihovo neizvajanje, pa se nazorno odraža v stanju Duha naših dušnih pastirjev in po njih v župnijah, zato imamo župljani odgovorno nalogo, da duhovnike dovolj podpiramo, tako z molitvijo, kot s prošnjo za uporabo zakramentalov.
Ko sem nekoč nekemu duhovniku povedala, kako pogosto in za kaj vse uporabljam blagoslovljeno kadilo, vodo in sol, me je vprašal, če sem morda malce preveč vraževerna. Jaz pa sem ga lahko le vprašala: “Pa vi še živite zaupano vam duhovništvo? ”
V “tistih časih” bi zaradi teh besed gotovo že gorela na grmadi, v sedanjih, pa me je pustilo v “nemilosti”…
Da bi bil gnoj farizejev, (tu so zajeti farizejski kleriki in laiki), gnojilo Njegovim učencem in ne razlog za pohujšanje, si z vsem srcem želim!