Sreda, 30. 11. 2016 – praznika apostola Andreja
(Tole pišem v NKNS-ju (beri: na Bledu) oz. na Rečici, ki jo s Turnča varuje sv. Andrej)

Hvaljen Jezus!

Danes je pa res čudovit dan. Hvala Bogu zanj!
Bratje smo ga začeli z mašo bratstva, pri kateri se zberemo ob jutranjih urah vsako sredo. Lepo je začeti dan skupaj z brati potopljen v Jezusovo daritev. Posebnost našega obhajanja bratske evharistije je v tem, da po oznanjeni Božji besedi vsak izmed nas spregovori o tem, kako ga Gospod nagovarja. Koliko bogastva privre iz naših src …
Mene je Gospod tokrat med poslušanjem Božje besede povabil naj se na pot na Bled podam v habitu. In čeprav sem imel že vse pripravljeno, da po maši smuknem v “civilno” obleko in pohitim na avtobus, sem začutil, da je to povabilo mišljeno resno. Prav, torej v habitu! Bog že ve, komu me danes hoče poslati za znamenje.
Morda se ti tole moje pisanje zdi malce čudno, pa naj ti poskušam razložiti, kaj je v ozadju.
Odkar sem kapucin se jasno zavedam, da je habit (ups … to je redovna obleka, če slučajno ne veš) močno znamenje v tem svetu, ki je Boga izrinil nekam na rob. Velikokrat sem doživel, kako sem prav zaradi tega ker sem bil oblečen vanj, lahko ljudi nagovoril in jim spregovoril o veri, Jezusu. Nekoč, na vlaku, ko sem se vračal s Krškega, je k meni pristopilo dekle in mi reklo: “Kako si vi predstavljate Boga?” In stekel je pogovor o Bogu … In podobnih srečanj je bilo še več.
A sčasoma sem se kljub klicu, da čim več hodim v redovni obleki, odvadil tega in se – še posebej, ko sam nisem bil “dober z Jezusom” – vse bolj oblačil v navadno obleko. Tako sem lažje ostal neopazen …
No, Gospod me ne pusti pri miru. In hvala mu za to!
Tako sem danes v svet spet stopil v habitu in sem, čeprav sem se jezil, ko mi je na Bledu ušel avtobus za Rečico, doživel srečanje, ki ga brez redovne obleke ne bi bilo. Ja, Gospod, ti hočeš, da sem znamenje tvoje ljubezni v svetu. Živa kapelica za vse, ki se srečajo z mano. Naj bo tako …

Mir in vse dobro v Gospodu!

br. Jaro