TOREK, 6. 3. 2012

Hvaljen Jezus!
Spet sem tu…

Če si se morda ustrašil/a, da sem si za postno pokoro izbral nepisanje na blog, naj te s tem pisanjem pomirim. Res je, da za nas, ki smo preveč zgovorni, brzdanje jezika in “prstov” vsekakor sodi v ožji izbor možnosti za postno pokoro, pa se sam vendarle toliko poznam, da si ne nalagam neizvedljivih pokor…
Torej, spet pišem.

Ravnokar sem odložil mobilni telefon: napisal sem voščilo prijateljici, ki jo že zelooo dolgo nisem videl, pa se dogovoril za popoldansko srečanje z nekom, ki išče odgovore v preizkušnjah, ter potrdil že dogovorjeno srečanje v četrtek. Tako, najnujnejše sem opravil…
No, najnujnejše sem opravil pravzaprav že prej, ko sem se spet za eno uro ustavil pred Jezusom v najsvetejšem zakramentu in mu skušal dopustiti, da je usmiljen z mano. V zadnjih dneh me precej skrbi izvedba pasijonske igre, ki naj bi jo pripravili z mladimi iz župnije, pa mi je Jezus pokazal, da je to njegova skrb, sam pa naj več pozornosti namenim skrbi za lastno zveličanje. Hočem ga ubogati…

Sedaj pa k naslovu…
Pred dnevi sem prvič pil kapučino na obrežju Ljubljanice in opazil sem, da se med racami, ki so plavajoč lovile prijetne sončne žarke, gibljejo tudi pižmovke. Nisem vedel, da imajo tudi tu svoja domovanja in nisem jih še nikdar takole “od blizu” opazoval. (Sploh se premalokrat vzamem čas za opazovanje, le to pa je nujni predpogoj, da se lahko v meni prebudi tudi občudovanje. Tega sem se zavedel v soboto, ko sem pometal okrog samostana in opazil prve zvončke na gredici, ki jo skrbno obdeluje s. Miroslava. No, pravzaprav ne vem, če so prvi – za moje oči in srce so bili.)
Pižmovka ni ravno med mojimi ljubljenci. Preveč me spominja na ogromno podgano – na njih pa nimam prav lepih spominov. Revice niso za to nič krive.
Sem jih pa kljub temu opazoval. Kakšne posebne naklonjenosti do njih moje srce sicer ni zaznalo, so mi pa postale vsaj manj tuje.
Ob meni je sedel prijatelj, s katerim deliva kar nekaj podobnih življenjskih izkušenj, spolne usmerjenosti pa ne. (Saj menda nisi mislil/a, da spolna usmerjenost s poklicanostjo v redovništvo izgine…) Prijatelj je homoseksualec.
Ker se vedno, kadar se srečava, pogovarjava odkrito, sva tudi tokrat iskreno spregovorila o dogajanju v povezavi z družinskim zakonikom. Imava različne poglede, to veva že dolgo. Sem ga pa verjetno neprijetno presenetil z izjavo, da še vedno verjamem, da je homoseksualna usmerjenost  psihična motnja.
“Pa saj smo ja v 21. stoletju”, je bil njegov prvi odziv.
Ja, vem, a sem ob preučevanju virov, ki jim zaupam, prišel do dovolj jasne potrditve te trditve, da sem se je pripravljen držati, tudi če bom veljal za mračnjaškega, zaplankanega, homofobnega. In to vse dokler ne bom srečal prepričljiv argumentov, da to ne drži.
Me je pa precej pretresel film Milk, ki smo ga včeraj zvečer gledali v skupini mladih odraslih kristjanov ZasveTi. Res je, da so morali naši bratje in sestre, ki so istospolno usmerjeni, v preteklosti pretrpeti poniževanja, zapostavljanja, maltretiranja. Tega ne sme biti nikdar več.
A vendar so njihovi pritiski, pod okriljem gejevskega aktivističnega gibanja, neupravičeni, zgrešeni… Tako mislim jaz.
Zadnje, kar si želim, je, da bi me vodili predsodki, da bi na istospolno usmerjene osebe gledal kot na pižmovke. Konec koncev smo si prav z namenom “vstopiti” v svet homoseksualnosti, da bi jo lažje razumeli, tudi ogledali film Milk. In zame je bil ogled zelo poučen.
In tudi zaradi videnega želim še bolj ostati zvest evangeliju in Cerkvi. Tudi kar se učenja o homoseksualnosti tiče.

Pa lep dan v Gospodu!

BTBpM
brat Jaro