Še vedno torek, 11. 12. 2018
Ura gre proti sredini noči in vendar še nisem zaspan … prebudil me je iskren pogovor s prijateljema v stiski … In ker sem v stiski tudi sam, bedim in pišem …
In ne vem, če je prav, da pišem … in ne vem, kako bi bilo, če ne bi pisal … in ne vem, če nisi morda tudi ti med tistimi, ki sem jih s svojim pisanjem pohujšal …
In v bistvu ničesar več ne vem … kaj naj delam in kaj naj opustim … kaj naj izrečem in kaj naj zamolčim … kdaj naj dvignem glas in kdaj naj tiho trpim …
Le eno vem in v tem večeru in v vseh, ki so že za mano, je to moja rešitev, moj pristan: Vem, da me ti ljubiš!
Hvala …
lepo te je brat, dragi BRAT. Imaš podporo in blagoslov od brata.
Kako znano mi je to … ko ne veš, kam se obrniti, ko ne veš, kaj narediti, ko ne veš …
Ko bi rad, da bi se svet ustavil, da bi lahko ti v miru razmislil. Pa žal ne gre tako. V hrupu in dirki vsakdana moraš naprej. Kamorkoli že. Mogoče po napačni poti. A upaš na možnost poprave.
In se strinjam, da takrat le Njega lahko prosiš za pomoč, da ne zamočiš preveč.