Škofja Loka, 8. januar 2018
(še 18 minut do dežurstva pred Jezusom v najsvetejšem zakramentu)

Naj te Gospod objame po nežnih rokah Device Marije
in tvoje srce napolni z neugasljivim veseljem nad lepoto življenja!

Hvaljen Jezus!

Hitim … (ker bom šel kmalu pred Jezusa – o, kako dobro je, da lahko grem …)
Novo leto je pa se spodobi, da kaj napišem.
Pa saj ne bom pisal na silo: res veliko lepih stvari sem doživel v zadnjih tednih.

Naj začnem z božično nočjo:
Ponavadi sem po polnočni maši komaj čakal, da grem počivat – leta se mi pač že malo poznajo – tokrat pa me je Duh povabil, da še malo “pobedim”. V sobo sem se vrnil ob dveh in ko sem gledal besedilo voščila (ki sem ga sicer napisal že pred leti, letos pa sem se odločil, da ga ponovno uporabim) sem spoznal, da nikakor ne morem čakati do jutra. Voščilo se namreč glasi: “V tej sveti noči z Detetom tkeva misli blagoslova zate in za ves svet. On narekuje, jaz zapisujem. Jaz zapisujem, On uresničuje. In ni in konca ljubezni črnilu …” Torej “v tej sveti noči”! Poslati ga je treba takoj … No, in tako sem v velikem miru in tihem veselju vse do 4.20 zjutraj pošiljal SMS-e. Tako dobro se je bilo spomniti vseh, ki so (ste) v mojem telefonskem imeniku in jih (vas) blagosloviti!
Ne vem, če mi bo kaj takega še kdaj uspelo ponoviti, vsekakor pa si bom tokratno božično noč za vselej zapomnil …
…
In potem je tu evropsko srečanje mladih v Baslu:
Veliko smo se smejali – pa saj je bila tema srečanja vendar veselje. Priznam, da sem bil večkrat kar ganjen, ko sem s pogledom blagoslavljal množice mladih, ki so s pesmijo, tišino, molitvijo slavile Jezusa.
Pred molitvijo za mir na silvestrovo sem se usedel zraven dekleta, za katerega sem predvideval, da je doma iz Poljske ali Ukrajine. Ogovoril sem jo in izvedel, da prihaja iz Irana!!! Argavan, bodi blagoslovljena! Naj te Sveti Duh pripelje k Jezusu …
…
In tako sem spet doma v loškem samostanu. Leto 2018 je tu!
V meni glasno odmevajo predvsem tri želje – ki bodo, upam, letos postale resničnost:
– želim si bolje poskrbeti za svoje zdravje: s pravilno prehrano in rednim gibanjem si bom najbolje pokazal, da se imam rad;
– želim si več časa nameniti Gospodu ob druženju z Božjo besedo: ta srečanja so mi vedno dragocena, a vse preredka in prekratka so;
– želim več prebirati leposlovje: v poeziji in prozi vedno znova odkrivam živo hrepenenje po ljubezni in neizmerno srečen sem, ko mi umetniki odkrivajo lepoto življenja.
Daj, prosim, zmoli kaj zame, da bi te spodbude Duha postale letos resničnost!
…
Prišel sem do zadnjega dela tega današnjega zapisa.
S teboj hočem deliti še utrinek današnjega dne. Bratje smo imeli duhovno obnovo in po ne vem koliko časa sem spet pokleknil na preprogo v svoji sobi in se zazrl v obraz križani Ljubezni. Vzel sem v roke Sveto pismo in ga odprl pri Pismu Filipljanom … V začetku drugega poglavja sv. Pavel piše, da je Jezus “sam sebe izpaznil” in postal enak nam … Ker smo bratje danes premišljevali pomebnost blagoslavljanja in ponižnost, so se moje misli povezale z Božjo besedo in nastalo je tole:
“Ko sem poln samega sebe, svojih potreb, želja, pričakovanj, načrtov, obveznosti – samih dobrih stvari, ki pa mi vzamejo čas in moč za tisto pravo, edino potrebno – ne zmorem slišati bratovega krika: “Žejen sem! Umiram!” In tako hitim iz dneva v dan mimo, ne da bi se ustavil in brata blagoslovil s svojo navzočnostjo. Ni namreč dovolj samo izrekati blagoslov, potrebno ga je živeti: postajati vedno bolj blagoslov za druge …”

Prijatelj/ica, želim nama, da bi v tem letu resnično iz dneva v dan postajala Jezusov blagoslov za ljudi, ki jih bova srečala!

Gospod naj te blagoslovi in te varuje!

brat Jaro