1. adventna nedelja, 30. 11. 2014

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

Nepričakovano sem se vsedel za računalnik in glas Duha me je “prisilil”, da kot odmev na današnje dopoldne napišem par vrstic in jih delim s teboj…
Prvi vzgib za pisanje se je prebudil v meni zaradi današnjega prvega berila iz knjige preroka Izaija; tako polno hrepenenja po Božjem sestopu v naše življenje je, da celo moje razvajeno in precej otrdelo srce ni moglo preslišati Glasu. Skupaj s prerokom sem si zaželel zakričati: “Predri nebo in pridi dol! Sestopi v moje življenje, Gospod! Že dolgo te čakam, dolgo hrepenim po tvojem obličju, po bližini, ki rešuje!” In to hrepenenje, ki se je – tako nepričakovano – prebudilo v meni, lahko pomeni samo eno, da je Gospod že prej močno zahrepenel po meni. Njegov sestop se je že zgodil, kajti brez njega mojega srca ne bi premaknil nihče…
In še nekaj se je zgodilo danes dopoldne. Srečal sem se z mlado ženo, ki me je s svojo življenjsko zgodbo nagovorila in me spodbudila, da vzamem svojo vlogo duhovnika spet bolj zares. Kako potrebni smo drug drugemu kot sopotniki skozi življenje, kako čudovite stvari se zgodijo, kadar si prisluhnemo, se začutimo, se blagoslavljamo s tiho, ljubečo pozornostjo. Gospod, rad bi bil v moči tvojega Svetega Duha blizu vsem, ki trpijo, ki iščejo pogled, nasmeh, besedo upanja in tišino sočutne bližine. Tak, kot sem, se ti na začetku tega adventnega časa ponovno dajem na razpolago. Pričakujem te, Gospod – zase in za vse, ki so mi zaupani – in s teboj vse tiste velike stvari, ki jih delaš v življenju svojih ljubljenih!
Toliko za danes…

Hvala, ker me s tem, ko prebiraš te moje misli, blagoslavljaš!

Naj Bog blagoslovi tudi tebe! BTBpM

br. Jaro