O, kako bogatooo si me obdaril!

Škofja Loka, 11. 4. 2018 – god sv. Stanislava, škofa in mučenca

Hvaljen Jezus! Aleluja!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Po vikendih kot je bil pretekli, sem pa res utrujen … A na srečo to še zdaleč ni moje temeljno občutje. Daleč na prvem mestu je hvaležnost!
Naj ti najprej na kratko predstavim celoto dogajanja:
V petek zvečer sem bil v Žireh, kjer sem vodil sveto mašo ob sklepu priprave na birmo. V soboto sva se od 5ih do 6ih z br. Jožkom pridružila homškim skavtom pri njihovi uri v razporedu celonočnega češčenja za pokojnega župnika Lojzeta, potem sem se na kratko ustavil pri prijateljih Marjeti, Janiju, Mateju in Evi, malce čez sedem pa sem bil že v Robijem avtu na poti iz Ljubljane v Vrbovec na Hrvaškem. Šla sva na srečanje skupnosti Cenacolo. Iz Vrbovca me je Robi proti večeru zapeljal do Šmarjete na srečanje Mladih odraslih za Kristusa, kjer sem z velikim veseljem ostal do nedeljskega poldneva. Prijazni šmarješki župnik Andrej me je vzel s seboj do Šmartna pri Litiji, kjer smo se ob 15ih poslovili od homškega župnika Lojzeta Hostnika. In okrog 18ih smo z bratoma Sašom in Dominikom kooončno krenili proti Škofji Loki. Doma smo malce poklepetali, potem pa večer obogatili z bratskim srečanjem ob pici v Jesharni … (Žal sem pozabil, da me pričakujejo na zakonski skupini in so moje sestre in bratje tokrat srečanje izvedli (prepričan sem, da izvrstno) brez mene.).
No, to je bilo to. Naporno? Zelo! Bogato? Še veliko bolj! Rodovitno? To veš pa ti, Oče. V tvoje roke izročam vsa srečanja, besede, nasmehe, objeme, solze, …

Vsega je bilo preveč, da bi lahko o vsem pisal.
Bi pa rad povedal, da se res čutim obdarjenega, kadar sem lahko z mladimi dekleti in fanti, ki se pripravljajo na birmo. Kako lepi so! Kako iskreno je njihovo iskanje – pa kaj zato, če večkrat izbruhne v provokaciji ali navidezni brezbrižnosti! Trdno verujem, da bo vsaka, prav vsaka minuta, ki jim jo posvetimo, rodila sadove. Kdaj? To ni moja in tvoja stvar …

Homški skavti so (ste oz. smo) res zakon! Kako lepo vas je bilo videti zbrane ob 5ih zjutraj pred Jezusom, ker imate radi župnika Lojzeta in ker verujete, da je v Jezusu večnost pri Očetu naš pravi dom. Hvala, ob vas se res učim živeti …

Cenacolo – šola življenja! Kraj novega rojstva za živo življenje za toliko mladih fantov in deklet in tudi za kakšnega starejšega junca kot sem sam. Če ne bi bil dvakrat (2003. in 2011.) deležen varno svetega okolja skupnosti Cenacola, zanesljivo ne bi bil več duhovnik. Priznam, solze so mi stopile v oči, ko sem gledal mame, sestre in hčere tistih, ki so bili ali pa so še v skupnosti, kako so plesale ob pesmi I will follow Him. In fra. Ante je tako močno govoril o demonih, ki so Mariji Magdaleni preprečevali, da bi živela to, po čemer je hrepenela. Vse dokler ni srečala Jezusa …

Mladi odrasli za Kristusa so me že večkrat pozitivno presenetili, tokrat pa sem še posebej globoko doživel, da so (ste) Jezusa Kristusa resnično postavili v središče svojih mladih življenj. Nisem še doživel tako lepe in močne molitve, kot je bila naša v soboto zvečer. Bil sem res eden izmed vas, krhek in ranjen, a iz vsega srca koprneč po Gospodu in njegovi ljubezni. Hvala, ker ste molili tudi za mojo osvoboditev izpod oblasti demonov, ki mi preprečujejo, da bi se imel rad na pravi način. Hvala, ker ste mi dali zgled in nepozabno pričevanje, ko ste drug za drugim stopali v sredino kroga in nas s srhljivo iskrenostjo prosili za molitev. Kako zelo so v tistem večeru sijale naše rane!

Andrej, naj se, tako spotoma, zahvalim tudi tebi in gospe Renati! Zaradi vaju je dom v Šmarjeti res topel dom. In hvala za dobrohotnost, s katero me sprejemaš …

Lojzetov pogreb je bil eno samo veličastno razodetje tvoje slave: tvoje zmage nad smrtjo, Gospod! Saj sem videl tudi solze – pa saj smo ja ljudje – a Duh Vstalega, ki je tebe, Lojze, napravil za tako močno orodje ljubezni, je zmagovalno vel med nami.
Samo dve ponazoritvi, kako močno sled je Lojze pustil v Cerkvi na Slovenskem: Procesija iz cerkve na pokopališče (kakšnih 500 m ju loči) se je vila še tudi potem, ko je gospod nadškof Stanislav končal z obredom pri grobu. Devet govorov Lozetu v slovo se je zvrstilo, a izvedel sem, da bi jih bilo – če bi ceremonier dopustil – sedemnajst!!!
Hvala ti, Gospod, da po svojih nevrednih služabnikih delaš tako velike stvari!
Naj se to nadaljuje tudi v uresničitvi nadškofovega naročila: “Lojze, izprosi ljubljanski nadškofiji najman tri nove duhovnike!”

No, nedeljski večer mi je pa še posebej dragocen!
Kako mi ne bi bil, ko pa sem ga preživel v sproščenem vzdušju s cvetom naše province Jurijem, Sašom, Dominikom, Jožefom in Ambrožem. No, mislim, da sva se tudi midva z Jožkom kar dobro vklopila zraven … Ko smo šli čez kapucinski most proti Jesharni, sem navdušeno pripomnil: “Toliko mladih bratov v habitih pa Škofja Loka ni videla že petdeset let …” Pa saj ne vem, če to drži – kar bleknil sem!

Naj Duh poguma in ljubezni napolnjuje srca mladih deklet in fantov, da bi zmogli odgovarjati na njegove izzive, ki so vedno in samo izzivi brezpogojne Ljubezni!

Očetov objem, Sinov pogled in glas Duha naj ti prinesejo mir, modrost in moč!

br. Jaro

https://www.kapucini.si/_foto/Oda_scuki/P1020291.JPG

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja