Torek, 30. 1. 2018 – god sv. Hiacinte Mariscotti
( … še en čudovit dan, poln priložnosti za ljubezen …)

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Še nekaj minut imam na razpolago, pa spet pišem …
(Čez 20 minut gremo bratje na kosilo, na katerega je škofjeloški župan povabil predstavnike duhovnikov, redovnic in drugih verskih delavcev (z nami bo tudi imam) v naši občini.)
Poslušam pesem Laure Story Blessings in pišem, kar je življenje zapisalo v moje srce. Uf, toliko vsega se dogaja! Kako polno je življenje, ki mi ga ponuja Gospod!
Zjutraj me je ponovno pretresel krik kralja Davida: “Absalom! Moj sin, Absalom! Moj sin, moj sin …” Krik bolečin iz ust očeta ob smrti ljubljenega sina! A to je bil sin, ki je očetu stregel po življenju, ki je bil pripravljen storiti vse za to, da bi se dokopal prestola, na katerem je sedel oče. In to je krik očeta, ki je pred tem sinom moral bežati, zapustiti vse kar je imel in kar je živel, se skrivati, se bojevati za ohranitev golega življenja … In iz srca tega očeta se izvije krik nikoli pozabljene ljubezni: “Moj sin, moj sin … !”
Vi, ki ste starši, vi zagotovo še veliko bolj razumete to, kar sem sam s tem jecljanjem želel povedati.
Pa še odmev včerajšnjega dne …
Popoldne sem bil spet v Ljubljani. V Dravljah sem se srečal s p. Francem, ki je moj duhovni spremljevalec. Pred srečanjem sem imel kar nekaj časa in, ko sem se uspešno uprl skušnjavi, da bi ga zabil v bližnjem nakupovalnem centru, sem stopil na draveljsko pokopališče. O blagoslovljen kraj, o Božja njiva, na katerem čakajo vstajenja telesa njih, ki so pred nami poromali skozi ta svet k Očetu!
V meni se je prebudil spomin … (Upam, da te s temi svojimi spomini ne dolgočasim preveč …)
Pred približno petindvajsetimi leti smo imeli člani Skupnosti krščanskega življenja v Dravljah duhovno obnovo. Dobro se spomnim, da jo je pripravil Tomaž. Premišljevali smo Božjo besedo iz knjige preroka Ezekiela: “Spoznali boste, da sem jaz GOSPOD, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo” (Ezk 37,13). Da bi lahko premišljeval, sem se šel sprehajat na pokopališče. Hodil sem zatopljen v misli … ko pa sem dvignil pogled, sem stal pred nagrobnim kamnom z napisom Jaroslav! Verjetno se strinjaš, da moje ime ni ravno pogosto v tej naši ljubi Sloveniji. Lahko si predstavljaš, kao presenečen sem bil … Kako konkreten je Gospod v znamenjih, ki nam jih pošilja.
No, včeraj sem poiskal ta grob: Gunčar Jaroslav (1929 – 1984). Zmolil sem zanj in verujem, da me tudi on blagoslavlja!
Tako kot nas vsi naši dragi iz nebes …

Lep dan v Gospodu na poti tja!

brat Jaro