Nedelja, 26. 8. 2018 – 6.20

Mir in vse dobro v Kristusu!

Utrujen sem … Poletje je bilo tako polno, da mi še sedaj teče čez rob …
Hvaležen za vse svete priložnosti za srečanja, se trenutno zahvaljujem predvsem za vsako urico, ki jo lahko prespim – podnevi in ponoči.

Ker pa se bojim, da ne bi preveč življenja odteklo mimo mene, se vsaj na kratko oglašam s tem zapisom … Hvala za potrpežljivo čakanje čez poletje – res je bilo toliko življenja, da sem komaj preživel …

V četrtek zvečer me je Janez peljal na Homec – dragi klanovci, žal res nisem zmogel biti z vami, pa čeprav vas imam iz srca rad. Včasih celo ljubezen ne zmore več prepričati telesa naj vztraja …
Ko smo se peljali skozi Vodice, me je osrečil preprost prizor:
Očka, kar nekaj mlajši od mene, je neizmerno užival, ko je gledal svojo hčerkico in njenega mlajšega bratca, kako navdušeno skačeta po veliki luži. Je res, kar vidim?! Kaj res še obstajajo starši, ki svojim otrokom pustijo skakati po lužah in hkrati neizmerno uživajo, ko jih občudujejo!!! Potem pa res ni vse na tem svetu tako črno, kot pravijo …

Bravo, neznani očka! Hvala, deklica in deček!
Ker sem vas videl, vem, da bom tudi sam še kdaj skočil v kakšno lužo – in vem, Očka, da boš silno užival, ko me boš gledal tako sveto otroškega.

Bodi dobro – v Gospodu, seveda!

brat Jaro