O Marija, ti si svetla zvezda… ki se dvigaš nad mogočnim in neizmernim morjem življenja, koplješ se v zasluženju, bleščiš se v lepih zgledih. Kadar v stalni negotovosti sedanjega življenja opazim, kako me nevihte butajo zdaj sem zdaj tja in ne najdem nikjer varne opore, upiram svoj pogled na tvojo svetlo zvezdo, da me orkan ne odnese. Če divjajo viharji skušnjav in zadevam ob čeri trpljenja in bridkosti, se oziram na zvezdo in kličem tebe, Marija. Če me valovi ošabnosti, častiželjnosti, obrekovanja in tekmovanja zanašajo sem in tja, se oziram na zvezdo in kličem tebe, Marija. Če se jeza, skopost in počutnost zaletavajo v čolnič moje duše, se oziram nate, Marija. Če me vznemirjajo moje hude pregrehe, če me je sram gnilobe, ki se skriva v moji vesti, če me je strah božje sodbe ter se začnem pogrezati v brezno obupa in žalosti, tedaj mislim nate, Marija. V nevarnostih, v stiskah in v dvomih mislim nate, Marija, in te kličem. O Marija, bodi vedno v mojih ustih in v mojem srcu; da si izprosim tvojo pomoč in priprošnjo, ne pozabim tvojih naukov. Če bom posnemal tvoj zgled, se ne bom izgubil; če te bom klical na pomoč, ne bom zgubil upanja; če bom mislil nate, ne bom zašel v zmoto. Če se bom opiral nate, mi ne bo spodrsnilo; pod tvojim varstvom se ne bom ničesar bal; pod tvojim vodstvom se ne bom utrudil; s tvojo podporo bom dosegel svoj cilj; in tako bom sam na sebi izkusil, kaj pomeni tvoje ime, o Marija.                                                      

                                                      (sv. Bernard)