• Natisni

Je Cerkev res »zatrla« Tomažev evangelij, ker se je bala tega, kar je v njem zapisano?

Nikakor ne. Čeprav smo poznali delčke Tomaževega evangelija že prej, je bil celotni tako imenovani Tomažev evangelij odkrit  leta 1945. Ko so znanstveniki preučili celoten spis je bilo mogoče jasno videti, da gre za še en evangelij, ki je nastal pod močnim gnostičnim[1] vplivom. Napisan naj bi bil šele v drugem ali celo tretjem stoletju, dolgo za kanoničnimi evangeliji.
Tomažev evangelij je v bistvu zbirka domnevnih Jezusovih izrekov, ki naj bi jih zapisal apostol Tomaž. Le redki izmed teh izrekov so pristni – ti so vzeti iz kanoničnih evangelijev, drugi so kombinacija stvari, ki so zapisane v pravih evangelijih, tretji pa so popolnoma izmišljeni in celo nasprotujejo kanoničnim evangelijem.
Na primer zaključna misel Tomaževega evangelija se glasi takole: »Simon Peter jim je rekel: 'Naj nas Marija zapusti, kajti ženske ne zaslužijo življenja.' Jezus je rekel: 'Poglej, jaz jo bom vodil in jo napravil moškega, tako da bo tudi ona lahko postala živi duh podoben vam moškim. Kajti vsaka ženska, ki postane moški, bo vstopila v nebeško kraljestvo.'« (Tomažev evangelij 114).
To je smešno! Jezus je spoštoval ženske kot ženske. Navsezadnje je on ustvaril moškega in žensko. To da je nekdo moški ali ženska na odrešenje nima nobenega vpliva. Kot je dejal sv. Pavel: »…ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Gal 3,28).
Tako imenovan Tomažev evangelij je ponaredek. Napisan je bil stoletje ali dve po smrti apostola Tomaža. Vsebuje nekaj resničnih izrekov, vzetih iz kanoničnih evangelijev, večina izrekov pa je smešnih in neresničnih, ker ta »evangelij« ni bil napisan pod vodstvom Svetega Duha in zato ne spada v Sveto pismo.



[1] Gnosticízem (starogrško gnostikos - nekdo, ki ima »gnozo« ali skrivno znanje) je filozofsko in versko gibanje, ki je bilo najbolj prominentno v grško-rimskem obdobju v drugem stoletju našega štetja. Gnosticizem se je v svojih začetkih napajal iz mnogih religij, prav tako pa tudi vplival na mnoge, predvsem na nastajajoče krščanstvo, kateremu je služil kot vodilo pri razvoju kanona, kreda in episkopske organiziranosti.

Dejstva o gnostičnem fenomenu najdemo v zapisih cerkvenih očetov (Irenej, okrog 185; Hipolit, okrog 230; Epifanij, okrog 375) in v samih gnostičnih spisih. Razkrijejo nam različnost v teologiji, etiki in ritualu, ki se upira striktni klasifikaciji. Vendar se zdi, da so gnostične sekte dajale velik poudarek na odrešitveno moč ezoteričnega znanja, ne pridobljenega z učenjem ali z empiričnim opazovanjem, ampak z »božjim razodetjem«.