Edinstveno bitje

Devica Marija je edinstveno bitje.

Med vsemi ustvarjenimi bitji zavzema posebno, enkratno mesto.
Je »svet« najvišjega dostojanstva, milosti in slave, ki jih ne bo nikdar doseglo nobeno drugo ustvarjeno bitje.
Za Jezusom, Devica Marija zavzema prvo mesto v »Božjih mislih«, v zgodovini človeštva in v srcu slehernega kristjana. Njena veličina je v njeni edinstvenosti in v poslanstvu, za katerega je bila določena.
Bog nas »misli« vnaprej, na večnostni način. »Misli« nas z dobrohotno ljubeznijo in zadovoljstvom ter že »sedaj« vnaprej pripravlja vse stvari, da bi posameznik lahko živel svoje življenje, ko bo poklican v bivanje.
Tudi edinstveno poslanstvo Device Marije lahko občudujemo v tem kontekstu: v večni Božji volji ali vnaprejšnji določenosti; v zgodovinski pripravi – bodisi v prerokbah ali v podobah, ki ga naznanjajo človeštvu; v njegovi uresničitvi, ki se začenja z učlovečenjem Besede v najčistejšem telesu Device in se nadaljuje vse do konca sveta.

V Božjem načrtu

Da bi razumeli Marijo, se moramo povzpeti k Božjim izvirom. Potrebno jo je videti v luči Božjega načrta, da bi lahko razumeli vlogo, ki ji jo je Bog namenil med vsem ustvarjenim.

Bog je ljubezen.
Ljubezen se – tako kot ogenj, ki ga človeška govorica večkrat uporablja kot njeno podobo – po svoji naravi širi. Sveti Bonaventura pravi, če dobro po svoji naravi teži k širjenju, potem se mora najvišje Dobro razširjati v najvišji možni meri. Torej: Bog – Ljubezen »teži k neskončnemu razširjanju«.
Prva »razširitev« Ljubezni se vso večnost godi v srcu Boga samega. Od Očeta se izliva v Sina in od Sina v Svetega Duha. Iz tega čudovitega prelivanja se »poraja« Sveta Trojica : en sam Bog v treh Božjih osebah.
Vendar pa se Bog – Ljubezen ne »razširja« samo sam v sebi, ampak se želi razliti tudi v druga bitja, da bi tudi njim posredoval svojo popolnost in jih usposobil, da bi ga spoznali, ljubili, posedovali neposredno: da bi bili udeleženi v njegovi vzvišenosti in blaženosti.
Med vsemi kandidati za udeleženost v svoji blaženosti Bog »misli« najprej na bitje, ki ga bo sposobno najgloblje spoznati, najbolj ljubiti in ga proslaviti na najvzvišenejši način. Sveta Trojica v vsej večnosti  »misli najprej« učlovečeno Besedo. Jezus Kristus je v središču Božjega načrta. S pogledom nanj in v popolni odvisnosti od njega so ustvarjena vsa druga bitja, tako v nebesih kot na zemlji, ter vse vidne in nevidne stvari (prim. Kol 1,16). Beseda, Kristus, je vsem bitjem vzrok, vzor in cilj. V Kristusu, s Kristusom in po Kristusu se iz Svete Trojice se najvišje Dobro širi navzven v angele in ljudi. Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu so angeli in ljudje sposobni spoznavati, ljubiti, posedovati in uživati troedinega Boga: biti udeleženi v ekstazi (vzvišenosti) in blaženosti Svete Trojice in jo slaviti.
Ta osrednja in vseobsegajoča vloga Kristusa, »po katerem in v katerem vse obstaja« (prim. Heb 2,10), se kot luč razliva tudi nad vso frančiškovsko teologijo in pobožnost. Med Božjimi deli »navzven«: stvarjenjem – učlovečenjem – odrešenjem, se frančiškovska teologija najbolj zaustavlja pri učlovečenju, ki ga imenuje »summum opus«: najvišje Božje delo, tisto ki ga najbolj proslavlja. Veličino učlovečenja občuduje do te mere, da kljub nasprotnim mnenjem ni nikdar odstopila od prepričanja, da bi se Beseda učlovečila, tudi če človek ne bi grešil.
Seveda je Bog od vse večnosti poznal resničnost človekovega padca v greh in je poskrbel tudi za prečudovito in preobilno zdravilo zanj. Kristus je tisti, ki z učlovečenjem zadosti za krivdo in žalitev, ki jo je greh prizadejal Sveti Trojici, ter zasluži milost, ki jo človek potrebuje, da bi ponovno lahko spoznal, ljubil, posedoval in poveličeval Boga v skladu s prvotnim načrtom stvarjenja.
A ker je v Kristusovo poslanstvo poleg vloge popolnega Odrešenika vključena tudi vloga najvišjega Slavilca (ki je v »nedrjih« Svete Trojice »prvotnejša«), frančiškanska teologija neprestano ponavlja, da bi se Beseda učlovečila, tudi če ne bi prišlo do človeškega padca v greh.
V tej kristocentričnem pogledu na svet, je Devica Marija občudovana takoj za učlovečeno Besedo in v tesni povezanosti z njo, kot prva med angeli in ljudmi. Kajti ni si mogoče misliti učlovečene Besede brez nje, v kateri je Beseda postala meso. Od vse večnosti Bog objema z istim pogledom Sina in Mater in »hoče« enega in drugo z isto odločitvijo (prim. Pij IX., Bolla Ineffabilis Deus).
Angeli in ljudje so vnaprej določeni za milost in slavo. Sveta Devica pa je posebej določena za Božje materinstvo: pripada svetu učlovečene Besede in je vključena v življenje troedinega Boga na edinstven način. Prav zaradi tega svojega edinstvenega poslanstva jo je Bog obogatil s posebnimi dobrinami. Čudežno jo je napolnil, bolj kot vse angele in vse svetnike, z obiljem vseh nebeških darov iz zakladnice lastnega božanstva.
Devica pa ni združena samo s Kristusovo osebo, kot se pogosto predstavlja, kadar je govora o njeni vnaprejšnji izbranosti. Od vse večnosti jo je Bog v svojem najmodrejšem in usmiljenja polnem načrtu pridružil tudi vsem delom svojega Sina. V popolni odvisnosti od Kristusa in v Kristusovi moči, Devica Marija vrši svojo vlogo vesoljne srednice in opravlja poslanstvo, ki se razteza nad vse ustvarjeno. »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu« je Marija soudeležena pri razvoju in dopolnitvi narave, milosti in slave. »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu« je popolna poveličevalka (slavilka) troedinega Boga in hrati poveličevalka angelov in ljudi, katerim je mati v redu življenja milosti in slave. Poleg Srednika in v popolni odvisnosti od njega je Devica srednica; ob Odrešeniku je soodrešiteljica; združena s Sinom posvečevalcem je razdeljevalka vseh milosti.
Če želimo na kratko povzeti Marijino vlogo v večnem Božjem načrtu, lahko rečem, da je najtesneje in neločljivo združena z osebo in deli učlovečene Besede.

Dodatne informacije