• 

Pomembno pri razumevanju odnosa med Klaro in Frančiškom je dejstvo, da sta oba zorela za poklic posvečenega življenja v povsem običajnem okolju, skupaj s sovrstniki. Frančiškova mladost je bilo celo izrazito zaznamovana z iskanjem čutnih užitkov, kar ni izključevalo tudi pozunanjenega odnosa do nasprotnega spola. Klara je živela veliko bolj umirjeno, pa vendar je tudi ona rasla v okolju, ki jo je usmerjalo v poročenost. Tako sta se oba na mnogovrstne načine srečevala z nasprotnim spolom, ob tem pa se tudi sama oblikovala.

Frančiškovi življenjepisci ne poveličujejo njegovega odnosa do žensk in tudi samo Vodilo Manjših bratov je v tem oziru precej strogo. Vendar pa je Frančišek v svojem življenju deležen ljubeče ženske predanosti, skrbi in spodbujajočega občudovanja. V vsem tem pripada posebno mesto Klari.

Klara je bila ženska, ki je točno vedela kaj hoče, vendar je skrbno pazila, da s svojo osebnostjo ne bi potlačila drugih. Bila je vedra in pogumna. Njena trdnost se je najbolj izrazito pokazala po Frančiškovi smrti, ko ji je papež Gregor IX. poskušal vsiliti pravico do skromnega premoženja. Vztrajala je v popolnem uboštvu.

Van Doornik v svoji knjigi Frančišek Asiški, brat in prerok za naš čas zapiše: “Ni ne čudno ne žaljivo, da so številni pesniki in filmski delavci dali erotični odtenek odnosu med Klaro in Frančiškom. Kako je Kazantzakis v svojem delu Zglavje iz kamna (Moj Frančišek Asiški) mogel napisati, da se je Frančišek zaljubil v dvanajstletno Klaro, bo moral sam opravičiti, in dokaz, da sta ta dva skupaj sanjala na cvetličnem polju, bo moral lahko dal avtor filma Brat sonce sestra luna, Franco Zeffirelli. Toda gotovo je, da sta oba, Italijan in Grk, doumela, da iz “ljubezni na visoki ravni” med moškim in žensko ne more biti izključena vzvišena oblika “erosa”. Tudi Max Scheler vidi v prijateljstvu med Frančiškom in Klaro srečanje med Erosom in Agape, med čuti in duhom, v tako redki zaupnosti, da moč duha vpliva na življenje, duh sam pa se dvigne na višjo stopnjo življenja...

...Domnevamo lahko, da sta zaradi tega prijateljstva Frančišek in Klara dala svojemu idealu večjo širino in mu dodala celo lestvico nežnih odtenkov, s katerimi znata moški in ženska obogatiti skupni ideal.”

Dejstvo je, da sta bila Frančišek in Klara neprestano povezana, čeprav se po Klarinem vstopu v samostan Svetega Damijana nista pogosto videvala (predvsem Frančišek je bil zelo zadržan).

Morda bi bilo primerno omeniti tudi odlomek iz Rožic svetega Frančiška, ki govori o njunem srečanju. Takole gre:

“Kadar je bival sveti Frančišek v Assisiju, je večkrat obiskal sveto Klaro in ji dajal svete nauke. Bila je njena srčna želja, da bi smela enkrat z njim obedovati, a čeprav ga je večkrat za to prosila, ji ni nikdar hotel dati tolažbe. Ko so njegovi tovariši spoznali željo svete Klare, so rekli svetemu Frančišku: “Oče, zdi se nam, da tvoja strogost ni v skladu z božjo ljubeznijo, ker sestre Klare, tako svete, Bogu drage device ne uslišiš v tako majhni stvari, kot je ta, da bi s teboj jedla; in to še posebno, ko je ona po tvojem nauku zapustila vse bogastvo in blesk sveta. Resnično, če bi od tebe prosila še večjo milost, kot je ta, bi jo moral tej svoji duhovni mladiki storiti.” Tedaj je sveti Frančišek odgovoril: “Ali se vam zdi, da naj bi jo uslišal?” Tovariši odgovore: “Seveda, oče, spodobi se, da ji pripraviš to veselje in tolažbo.” Pa pravi sveti Frančišek: “Ker se vam tako zdi prav, se zdi prav tudi meni. Da bo pa še bolj potolažena, hočem, da se ta obed vrši pri Sveti Mariji Angelski. Zakaj dolgo časa je bila zaprta pri Svetem Damijanu in drago ji bo zopet videti samostan Svete Marije, kjer je bila ostrižena in je postala nevesta Jezusa Kristusa. Tam bomo v božjem imenu vsi skupaj jedli.”

Ko je prišel za to namenjeni dan, je šla sveta Klara z eno svojih tovarišic iz svojega samostana in je v spremstvu tovarišev svetega Frančiška dospela k Sveti Mariji Angelski. Pozdravila je pobožno Devico Marijo pred njenim oltarjem, kjer so ji bili lase ostrigli in je bila prejela redovno obleko. Nato so ji razkazovali samostan, dokler ni prišel čas obeda. Medtem je sveti Frančišek dal pogrniti, in sicer na golih tleh, kakor je bil navajen storiti. In ko je prišla ura obeda, sta sedla sveti Frančišek in sveta Klara skupaj, nato eden izmed tovarišev svetega Frančiška s tovarišico svete Klare in zatem so vsi drugi tovariši ponižno sedli okrog mize.

Pri prvi jedi pa je začel sveti Frančišek tako sladko, tako visoko in čudovito govoriti o Bogu, da se je polnost božje milosti razlila čeznje in so se vsi zamaklnili v Boga. In ko so tako zamaknjeni sedeli, z očmi in rokami dvignjenimi k nebu, so ljudje iz Assisija in Bettone in vse okolice videli, kako Sveta Marija angelska, ves samostan in gozd, ki je bil takrat še blizu samostana, močno gore; In zdelo se je, ko da bi bil ogenj mogočen, ker je zagrabil v eno cerkev in samostan in gozd. Zato so asiški meščani naglo tekli doli, da bi pogasili ogenj, ker so menili, da mora vse goreti. Ko so pa dospeli k samostanu, so vstopili in našli svetega Frančiška in sveto Klaro z vso njih družbo zamaknjene v Boga, sede okrog tiste ponižne mize. Spoznali so tedaj jasno, da je bil tisto božji in ne pozemeljski ogenj, ki ga je Bog čudežno pokazal v dokaz in pomen ognja božje ljubezni, od katere so gorele duše teh svetih bratov in svetih redovnic. Odšli so zato z veliko tolažbo v svojih srcih in s sveto zglednostjo.

Ko sta se čez dalj časa sveti Frančišek in sveta Klara z ostalimi vred zavedla in se od duhovne jedi čutila tako okrepčana, jima za telesno hrano ni bilo več mar. Tako se je končalo to blaženo obedovanje, po katerem se je sveta Klara v dobrem spremstvu vrnila k Svetemu Damijanu. Sestre pa so se močno razveselile, ko so jo zagledale, ker so se bale, da bi je sveti Frančišek ne poslal za prednico v drug samostan, kakor je bil že storil s sestro Nežo, njeno sveto tovarišico, ki jo je bil poslal za prednico v florentinski samostan Monticelli. Sveti Frančišek je tudi večkrat rekel sveti Klari: “Pripravi se, da te, če bo treba, pošljem v drug samostan,” in ona, hčerka vsete pokorščine, mu je odgovorila:”Oče, vedno sem pripravljena iti, kamor me pošljete!” Zato so se sestre močno razveselile, ko so jo imele zopet v svoji sredi.

Sveta Klara pa je bila odtlej zelo potolažena.

V hvalo Jezusu Kristusu in ubožcu Frančišku. Amen.”

 

Gornjo pripoved sem izbral, ker se mi zdi, da dobro pokaže na preprostost (drobne stvari) odnosa med Klaro in Frančiškom. V njej je vidno, da ju je povezoval Gospod, ki je temelj vsakega pravega odnosa, in ker sta iskala Njega, sta lahko do dna ljubila drug drugega. Frančišek je imel Klaro srčno rad, pa je bil kljub temu strog do nje, ko pa je začutil kakšno veliko veselje bi ji naredil že s tako malenkostjo kot je skupni obed, se je bil svoji prejšnji odločitvi takoj pripravljen odreči. In Gospod je njuno srečanje blagoslovil.

Ljubezen res premika gore! Aleluja!!!