• Natisni

 


KRATEK ORIS ŽIVLJENJA

SV. FRANČIŠKA ASIŠKEGA in SV. KLARE

 

1181 – 1182      Poleti ali jeseni se v Assisiju kot sin bogatega trgovca z blagom Petra Bernardoneja in njegove žene Pike (Giovannine) rodi Frančišek. Deček je bil sicer krščen kot Giovanni, a ga je oče ljubkovalno klical Francesco (Francozek) in to ime se ga je prijelo.

(Frančišek je imel tudi mlajšega brata Angela.)

1193 – 1194      Rojstvo sv. Klare. Kot prvorojenka je zagledala luč sveta v bogati asiški plemiški družini očeta Favaroneja degli Offreduccija in matere Ortulane Fiumi.

1198                            Za papeža je izvoljen Lotar dei Conti di Segni, ki je privzel ime Inocenc III. Velja za največjega papeža srednjega veka. V zgodovini bo ostal pomemben, ker je sprejel in odobril Frančiškovo karizmo v Cerkvi.

1199 – 1200      Asižani porušijo trdnjavo Rocca Maggiore. Med meščani in plemiči se odvija vojna – družina sv. Klare se umakne v Perugio.

1202                 Vojna med Perugio in Assisijem. Asižani so premagani in Frančišek je ujet. Eno leto preživi v zaporu v Perugii, kjer zboli.

1203                 Oče z bogato odkupnino reši Frančiška iz zapora. Težko bolan začne Frančišek razmišljati o svojem življenju in prihodnosti.

1204 – 1205      Konec leta 1204 ali spomladi 1205 gre Frančišek v vojno v Apulijo (južna Italija). Hoče se boriti na strani papeža Inocenca III. In zaslužiti viteški red. Pride pa le do spoleta, kjer ima videnje in dobi skrivnostno božje sporočilo. Posluša glas in se vrne v Assisi. ZAČETEK POSTOPNEGA SPREOBRAČANJA.

1205                 -Frančiškovo romanje v Rim.

                        -Srečanje z gobavcem: Frančišek stopi s konja, izroči gobavcu miloščino in ga poljubi.

                        -Jeseni ali proti koncu leta dobi Frančišek sporočilo Križanega v cerkvici sv. Damijana: »Frančišek, pojdi in popravi mojo Cerkev.«

                        -Konflikti z očetom.

1206                 -Januarja ali februarja: razprava med Frančiškom in njegovim očetom Petrom pred asiškim škofom Guidom II. Razdedinjenje in vrnitev obleke očetu.

                        -Spomladi Frančišek v Gubbiu v bolnici za gobave streže bolnikom.

                        -Poleti se vrne v Assisi, obleče puščavniško obleko in začne popravljati cerkvico sv. Damijana.

1207                 Obnavlja cerkvice sv. Damijana, sv. Petra in Porcijunkulo.

1208                 -24. februarja, na praznik sv. apostola Matija, posluša v Porcijunkuli evangelij o razpošiljanju učencev (Mt 10,5-10). Besede ga močno pretresejo. Naposled jasno spozna svojo pot. Vzklikne: »To iščem, to hočem, to srčno želim storiti!« Odloži obleko puščavnika in obleče grobo tuniko, se prepaše z vrvjo in bos začne oznanjati pokoro.

                        -14. aprila se mu pridružita Bernard iz Quintavalle in Peter Cattani. Želita živeti po njegovem zgledu.

                        -23. Aprila se jim v Porcijunkuli, kamor so se zatekli, pridruži še brat Egidij.

                        -Spomladi gredo štirje bratje na prvo misijonsko pot.

                        -Poleti se skupinici pridružijo še štirje bratje, med njimi Filip Longo.

1209                 -V začetku leta se osmerici pri Porcijunkuli pridružijo še štirje bratje.

                        -Spomladi Frančišek piše kratko Vodilo (Forma vitae secundum sancti evangelii).

                        -Skupaj z enajsterico Frančišek potuje v Rim k papežu. Inocenc III. Vodilo ustno potrdi. To Vodilo se kasneje izgubi.

                        -Ob vrnitvi se zaustavijo in naselijo v Rivo Tortu v zapuščeni kolibi (tuguriju).

1210                 Frančišek se skupaj z brati seli k Porcijunkuli, potem ko je eden od kmetov dobil njihovo kolibo kot hlev za svojega osla.

1211                 Frančišek želi oditi v Sirijo, toda nasprotni veter odnese ladjo v Dalmacijo. Vrne se v Ancono.

1212                 -V noči po cvetni nedelji, 18. marca, Klara na skrivaj zapusti svoj dom. Pri Porcijunkuli jo sprejme Frančišek z brati in jo obleče v spokorno obleko. Zaradi varnosti pred njenimi domačimi jo za nekaj tednov odpelje v samostan benediktink San Paolo pri Bastiji in pozneje v samostan San Angelo di Panzo blizu Assisija. V noči s 3. na 4. april pride za Klaro tudi njena rodna sestra Neža. Konec aprila ali v začetku maja pa se Klara dokončno naseli pri Sv. Damijanu, kjer ostane do svoje smrti leta 1253.

                        -Verjetno gre frančišek v Rim k papežu Inocencu III., da bi mu poročal o razvoju reda. Tu se sreča z Jakobo di Settesogli.

1213                 Grof Orlando di Chiusi podari Frančišku goro La Verna pri Arezzu.

1214 – 1215      -Frančišek želi iti v misijone v Maroko med muslimame, toda zaradi težke bolezni se mora ustaviti v Španiji in se vrniti k Porcijunkuli. Tu sprejme večje število učenih in plemiških ljudi, med njimi tudi svojega življenjepisca, Tomaža iz Čelana.

                        -Frančišek izroči Klari in njenim sestram kratek spis – Način življenja za sv. Klaro.

1216                 V Perugii umre papež Inocenc III. Nasledi ga Honorij III., pri katerem Frančišek izprosi porcijunkulski odpustek.

 

1217                 Generalni kapitelj manjših bratov v Porcijunkuli: bratje se odločijo, da bodo šli tudi v dežele severno od Alp.

1218                 -Papež Honorij III. Izda listino »Cum dilecti«, v kateri škofom zagotavlja, da so manjši bratje katoličani.

                        -Frančišek napiše Vodilo za bivanje na samotnem kraju.

1219                 -Binkoštni kapitelj. Na njem določijo nove ekipe za Nemčijo, Španijo in Maroko.

                        -Jeseni Frančišek s križarji potuje v Palestino. Na lastno odgovornost gre k sultanu Malek-el-Kamelu (1218 – 1238), pri katerem ima le malo uspeha, zato se vrne med križarje.

1220                 -V začetku leta Frančišek potuje v mesto Akro in od tod v Sveto deželo.

                        -Vznemirjen zaradi vesti, ki jih je neki brat prinesel na Vzhod, Frančišek potuje nazaj v Italijo. Iz Benetk, kjer pristane, se napoti k papežu in doseže, da papež imenuje kardinala Hugolina za zaščitnika reda.

                        -Frančišek se odpove vodstvu reda in za vikakrja imenuje brata Petra Cattanija.

                        -V Maroku prvi bratje umrejo mučeniške smrti. Njihov zgled pritegne sv. Antona, ki je bil v tem času župnik v Coimbri (Portugalska), tako da zaprosi za vstop v red manjših bratov.

1221                 -Umre vikar reda Peter Cattani.

                        -Na generalnem kapitju imenovanem »kapitelj rogoznic« imenujejo brata Elija iz Cortone za vikarja reda. Sprejmejo besedilo nepotrjenega Vodila, ki ga je sestavil Frančišek ob pomoči svetopisemskega izvedenca, brata Cezarja iz Speyerja.

                        -Nova skupina bratov gre misijonarit v Nemčijo.

                        -Papež Honorij III. Potrdi »Memoriale propositi«, prvo Vodilo reda spokornikov sv. Frančiška (današnjega Frančiškovega svetnega reda). To Vodilo je veljalo za vse spokornike tedanjega časa.

1222                 Frančišek pridiga v Bologni.

1223                 -Frančišek v Fonte Colombu pripravlja dokončno verzijo Vodila, ki jo 29. novembra papež Honorij III. Potrdi z listino »Solet Annuere«.

                        -24.–25. december: obhajanje božiča v Grecciu. Prva božična igra.

1224                 -V postu pred praznikom sv. Mihaela, ki ga je Frančišek preživljal na gori La Verni, verjetno 14. ali 15. septembra, Frančišek prejme Kristusove rane (stigme).

                        -Vrača se k Porcijunkuli in pridiga po Umbriji.

                        -Začetek Klarine težke bolezni, ki traja do njene smrti.

1225                 -Frančišek obišče Klaro pri Sv. Damijanu.

-Frančiškov vid vse bolj peša. Na zahtevo vikarja reda brata Elija se aprila ali maja podvrže zdravniškemu posegu, a brez uspeha.

            -Neke noči izve od Boga, da bo zveličan.

-Ustvarja Hvalnico stvarstva – Sončno pesem.

-Junija doda k Hvalnici kitico o odpuščanju in doseže spravo med asiškim škofom in županom.

-Po nasvetu kardinala Hugolina potuje v Rietsko dolino. V Fonte Colombu ga operira papeški zdravnik (z razbeljenim železom mu žge senca) – vidnega uspeha ni.

-Frančišek odide v La Foresto, da bi ga tam zdravil drug zdravnik. Ureja vinograd (last ubožnega duhovnika), ki so ga pomendrali njegovi obiskovalci.

1226                            -Potuje v Sieno, kjer mu skušajo zdravniki še zadnjič pomagati. Tukaj narekuje kratko ali siensko Oporoko.

                        -Julija ali avgusta ga zaradi vročine odnesejo v kraj Bagnaro, ki je v hribih blizu Nocere. Konec avgusta se stanje poslabša. Odnesejo ga v škofovsko palačo v Assisi.

                        -Konec septembra Frančišek začuti, da se mu bliža konec življenja, zato prosi, naj ga prenesejo v porcijunkulo. Na poti, ko pridejo v dolino, blagoslovi mesto Assisi.

                        -Ko začuti, da se mu je smrt približala, zaprosi brate, naj golega položijo na zemljo. Vzame habit, ki mu ga daje gvardijan. Prosi, da mu berejo evangelij o zadnji večerji in blagoslovi svoje brate, sedanje in bodoče.

                        -3. oktobra v zatonu dneva Frančišek na goli zemlji umre (prehod = transitus).

                        -V samostan k Sv. Damijanu vstopi Hortulana, Klarina mati.

1228                 16. julija papež Gregor IX. (prej kardinal Hugolin) v Assisiju slovesno razglasi Frančiška za svetnika. Začnejo z gradnjo bazilike v čast sv. Frančišku.

1229                 K Sv. Damijanu vstopi še druga Klarina rodna sestra Beatrice.

1230                 25. maja Frančiškove posmrtne ostanke prenesejo iz cerkve sv. Jurija v novo baziliko, ki je še v gradnji.

1240                 Septembra Saraceni oblegajo mesto Assisi in samostan pri Sv. Damijanu. Klara z gorečo molitvijo pred Najsvetejšim reši samostan in mesto.

1253                 11. avgusta umre sv. Klara.

1255                 15. avgusta papež Aleksander IV. razglasi Klaro za svetnico.



Opomba: Vsebina, ki sledi, je večinoma povzeta z internetne strani slovenskih manjših bratov minoritov (https://minoriti.rkc.si).

 

FRANČIŠKOVA POT SPREOBRNJENA

 

  1. 1.                Po stopinjah našega Gospoda


Skozi zbirko Frančiškovih spisov odmeva besedna zveza, ki zajema njegovo temeljno življenjsko izkustvo: "hoditi po stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa". Ohranila se nam je na štirih ključnih mestih: v Pismu vsem kristjanom (2 FPKr 13), v Pismu celotnemu redu (FPRe 51), v Pismu bratu Leonu (FPLe 3) in v Nepotrjenem vodilu (FNPVod I, 1 in XXII, 1). V Vodilu nastopa v tesni zvezi z drugim značilnim Frančiškovim pojmom: "živeti po evangeliju". Ravno ta notranja povezava nam razjasni pomen, ki ga iz Frančiškovega izkustva lahko vzamemo za duhovno spremstvo. Frančiška je presunilo dejstvo, da se je neskončni Bog sklonil k nam, in v svojem ljubljenem Sinu postal eden izmed nas. Neskončna božja ponižnost ga je tako prevzela, da je vsepovsod začel iskati njegove odtise, saj če je Bog zakorakal v naš svet, je vse zaznamovano z njegovo prisotnostjo. Ne ostane le pri teoretičnem spoznanju. Frančišek sam postane kraj srečanj z Bogom, sveta zemlja, kjer si je iz spoštovanja treba sezuti obuvalo (prim. 2 Mz 3,5).


2. Gospod napolnjuje srce s sladkostjo - I. del

Iz Frančiškovega življenja:

Nekaj dni zatem, ko se je vrnil v Assisi, so ga nekega večera njegovi tovariši izvolili za vodjo, da bi po svojem preudarku poskrbel za vse potrebno in nosil stroške. Dal je torej tedaj pripraviti bogato pojedino, kakor je bil že dostikrat storil. Ko so se najedli, so šli ven.Tovariši so šli skupaj pred njim in prepevajoč hodili po mestu. On sam pa je kot vodja nosil v roki palico in je hodil nekoliko za njimi. Namesto da bi prepeval, je bil potopljen v svoje misli. In glej, naenkrat ga je obiskal Gospod in s toliko sladkostjo napolnil njegovo srce, da ni mogel ne govoriti niti se premakniti in ni bil zmožen čutiti ali slišati nič drugega kakor tisto sladkost. Tako zelo je ohromelo njegovo telesno dojemanje, da se ne bi mogel, kakor je pozneje sam povedal, premakniti z mesta, četudi bi ga tedaj razsekali na koščke.

Ko pa so se njegovi tovariši ozrli in videli, da je zelo zaostal, so se vrnili k njemu in ga prestrašeni obkrožili, ker se jim je zdelo, kot da bi bil spremenjen v drugega človeka. (iz Legende treh tovarišev, 7)


3. Gospod napolnjuje srce s sladkostjo - II. del

Iz Frančiškovega življenja:

Ko pa so se njegovi tovariši ozrli in videli, da je zelo zaostal, so se vrnili k njemu in ga prestrašeni obkrožili, ker se jim je zdelo, kot da bi bil spremenjen v drugega človeka.
Vprašali so ga:"Na kaj si mislil, da nisi prišel za nami? Morda si mislil, da bi se oženil?"
Frančišek pa je hitro odgovoril: "Resnico ste povedali; kajti mislil sem na to, da vzamem nevesto, ki je plemenitejša, bogatejša in lepša, kot ste jo kdaj videli!" In smejali so se mu.

On pa tega ni rekel sam od sebe, ampak od Boga navdihnjen; tista nevesta je bila pravo evangeljsko življenje, ki se ga je pozneje oklenil, plemenitejše, bogatejše in lepše po uboštvu kot vsa druga (iz Legende treh tovarišev, 7).


4. Zaklad, za katerega sem pripravljen vse pustiti

Iz Frančiškovega življenja:

Že duhovno spremenjen, vendar ne da bi se kaj videlo na zunaj, se je Frančišek odrekel potovanju v Apulijo in si prizadeval, da bi svojo voljo oblikoval po Božji. Za nekaj časa se je oddaljil vrvežu posvetnega življenja in poskušal ohraniti Jezusa Kristusa v globini srca. Kot pameten trgovec je najdeni biser prikril pogledom dvomljivcev, skrivaj prodal vse, kar je imel, in ga kupil.

 V Assisiju je živel mladenič, ki ga je ljubil bolj kot vse ostale. Bil je njegov sovrstnik in zaradi iskrenega prijateljstva mu je zaupal svoje skrivnosti. Vodil ga je s seboj na kraje, primerne za duhovno zbranost, in mu razkril, da je našel velik in dragocen zaklad. Prijatelj je z navdušenjem in iz radovednosti sprejel povabilo in se mu pridružil (1 Cel 6).

 

5. V temini votline

Iz Frančiškovega življenja:

V neposredni bližini mesta se je nahajala votlina, kamor sta se navdušena napotila in se med potjo pogovarjala o zakladu. Božji človek, že svet zaradi želje po svetosti, je vstopil in pustil prijatelja pred vhodom. Poln nove, nenavadne gorečnosti je molil k svojemu Očetu na skrivnem. Želel je, da ne bi nihče vedel, kaj se tam notri z njim dogaja, in preudarno je svoje svete namere zaupal le Bogu. Predano je prosil večnega in resničnega Boga, naj mu pokaže pot in ga nauči uresničevati svojo voljo. V njem se je odvijal hud boj in ni mogel najti miru, dokler ni izpolnil, za kar se je odločil. Tisoče misli ga je neprestano napadalo in njihova nepopustljivost ga je vznemirjala in trpinčila.

V notranjosti je gorel od Božjega ognja in ni mogel prikriti gorečnosti svoje duše. Objokoval je svoje težke grehe, žalitve v očeh Božjega veličanstva. Ničevosti iz preteklosti in sedanjosti ga niso več privlačevale, vendar ni bil prepričan, da se bo mogel upreti tudi prihodnjim. Zaradi teh bojev se je vrnil k prijatelju tako utrujen, da ga je bilo težko prepoznati (1 Cel 6).

 

 

 

6. Grenko se je spremenilo v sladkost

Iz Frančiškovega življenja:

Frančišek se je spomnil prve zmage svojega prenovljenega srca. Vse svoje življenje se je bal srečati gobavca. Potem pa se je nekega dne na poti proti Assisiju zgodila ena tistih neverjetnih reči, ki jih lahko razloži samo moč Jezusovega duha. Stegnil je svojo roko proti gobavcu; proti človeku, do katerega je še pred kratkim čutil nepopisen stud. Kolena so v hipu postala klecava in zbal se je, da mu ne bo uspelo priti do gobavca, ki je ponižno stal pred njim. Smrad razpadajočega telesa je napadel vse čute, kot da bi vohal tudi z očmi in ušesi. Solze so spolzele po licu, kajti mislil je, da tega ne bo sposoben narediti. Da bi premagal svoje nelagodje, je moral dobesedno skočiti do moža pred njim. Drhteč je objel gobavca okrog vratu in mu poljubil lice. Kot bi ponovno shodil, ga je preplavilo veselje in samozavest; obstal je pokončen in umirjen, poln ljubezni do moža v njegovem objemu. Hotel ga je še krepkeje stisniti k sebi, a s tem bi potešil le sebe. Bal se je izgubiti na novo odkrito svobodo. Izpustil ga je iz objema in se mu nasmehnil. Svetlikajoče oči gobavca so Frančišku potrdile spoznanje, da je prejel več, kot je lahko dal. Prevzeta od tišine sta strmela drug drugemu v oči in Frančišek se je čudil, kako privlačno lepe so bile oči tega gobavca (M. Bodo: Frančišek - pot in sanje).

 

7. Na poti z(a) Jezusom

Iz Frančiškovega življenja:

Osvobojen verig posvetnosti je brezskrbno zapustil mesto in poiskal skrit samoten kraj, kjer je sam in v tišini lahko slišal skrivnosti, ki mu jih je pošiljal Bog.
Medtem ko je Frančišek, človek Božji, hodil po gozdu in veselo prepeval hvalnice Bogu v francoskem jeziku, so ga nenadoma napadli roparji. Ti so ga, z namenom, da bi ga ubili, vprašali, kdo je. Toda človek Božji jim je poln zaupanja odgovoril s preroškimi besedami: "Sem glasnik velikega Kralja." Ti so ga pretolkli in vrgli v jarek, poln snega rekoč: "Tukaj bodi, neotesan Božji glasnik."
Ko so odhajali, je Frančišek skočil iz jarka in poln veselja še glasneje nadaljeval s petjem hvalnic v čast Stvarniku vseh stvari, tako da je gozd odmeval.
(LM II, 5)

 

8. Po tem hrepenim z vsem srcem

Iz Frančiškovega življenja:

"Medtem ko je njen služabnik Frančišek prebival v cerkvi Device Marije, je neprenehoma molil k Njej, ki je spočela besedo, polno milosti in resnice (Jn 1, 14). Mati usmiljenja je po svojih zaslugah dosegla, da je spočel in porodil duha evangeljske resnice. Ko je nekega dne pobožno sledil maši na čast apostolov, je prisluhnil evangeljskem odlomku, v katerem Kristus pošilja svoje učence in jim razloži načelo evangeljskega življenja z besedami: 'Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico (Mt 10, 9-10)'. Temu je prijatelj apostolskega uboštva ne le prisluhnil, ampak je to tudi dojel in si vtisnil v spomin. Nenadoma je, poln neizrekljivega veselja, vzkliknil: 'To želim; po tem hrepenim z vsem srcem!'
Sezul si je čevlje, odvrgel popotno palico, torbo in denar. Zadovoljil se je s preprosto tuniko, vrgel stran pas in ga nadomestil s kosom vrvi. Vso svojo pozornost je usmeril v to, kako bi v polnosti udejanjil besede evangelija in živel po pravilu življenja, ki smo ga prejeli od apostolov" (LM III, 1).

 

9. Katero pot naj izberem

Iz Frančiškovega življenja:

V zvezi s tem ga je kar nekaj dni zapored močno mučil dvom. Nekoč, ko se je vračal od molitve, ga je zaupal svojim najbližjim bratom, da bi mu ga pomagali razrešiti.
"Bratje," je vprašal, "kako naj se odločim? Kaj se vam zdi prav? Naj se ves posvetim molitvi ali naj grem naokrog pridigat? Jaz, majhen in preprost, v besedi šibak, sem prejel več milosti molitve kot pridiganja.
V molitvi prejmemo ali se napolnimo z milostmi, v pridigi pa razdelimo darove prejete z neba. V molitvi očistimo svoja čustva, se združimo z edinim, najvišjim in resničnim Dobrim in poživimo kreposti; pri pridiganju pa se duh zapraši, raztrese, duhovno napredovanje se upočasni. V molitvi se pogovarjamo z Bogom, mu prisluhnemo in se mudimo med angeli; pri pridiganju pa se moramo približati ljudem, živeti kot ljudje med ljudmi, misliti, gledati, govoriti in poslušati na človeški način. Toda v korist pridiganja je neko dejstvo, ki ima že samo na sebi pred Bogom več teže kot vsa ostala in to je, da je Edinorojeni Božji Sin, neskončna modrost, zaradi našega rešenja izšel iz Očetovega naročja, s svojim zgledom svet obnovil, nagovoril ljudi z Besedo odrešenja in svojo kri prelil, da bi jih odkupil. Ničesar ni ohranil zase, ampak je vse razdelil v naše odrešenje. Sedaj moramo mi narediti vse po zgledu, ki sije preko Njega, kot na visoki gori. Zato se mi zdi, da je Bogu ljubše, da preneham s počitkom in grem v svet na delo."

Nekaj dni zapored je skupaj z brati razglabljal o tem in ni mogel z gotovostjo spoznati, katero pot naj izbere, da bo zares ljuba Kristusu. On, ki je v duhu preroštva spoznaval presenetljive stvari, ni bil sposoben z jasnostjo razrešiti tega svojega vprašanja.

Poslal je torej dva brata k bratu Silvestru z naročilom, naj poskuša doseči Božji odgovor na to mučno vprašanje in mu ga sporoči. Tudi presveti devici Klari je naročil, naj išče Božjo voljo pri tem vprašanju, bodisi da moli sama s svojimi sestrami, bodisi da preda naročilo eni izmed najčistejših in najpreprostejših devic, ki so živele z njo. Častitljivi duhovnik in devica posvečena Bogu sta bila začuda enotna v odgovoru, kajti bil je razodet po Svetem Duhu. Božja volja je bila, da Frančišek postane Kristusov glasnik.

Brata sta se vrnila in Frančišku sporočila, kakšna je Božjo voljo, kot sta to prejela od drugih. Takoj je vstal, si opasal vrhnje oblačilo in brez odlašanja stopil na pot. S takšno gorečnostjo se je odpravil izpolniti Božje naročilo, tako hitro je tekel, kot da bi ga Gospodova roka napolnila z novimi močmi." (LM XII, 1-2)

10. Kar je Tebi všeč

Iz Frančiškovega življenja:

Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog,
daj nam, ubogim, da bomo zaradi tebe delali,
kar vemo, da hočeš,
in vedno hoteli, kar je tebi všeč;
da bomo notranje očiščeni, notranje razsvetljeni
in vžgani z ognjem Svetega Duha,
mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina,
našega Gospoda Jezusa Kristusa
in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji;
ti, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden
živiš in kraljuješ v slavi, vsemogočni Bog,
na vse veke vekov. Amen.
(FPRe 50-52)

 

11. Zaradi ljubezni do Kristusa

Iz Frančiškovega življenja:

Isti (brat Leonard) prav tam poroča, kako je blaženi Frančišek nekega dne pri Sveti Mariji poklical brata Leona in rekel: "Brat Leon, piši!" Le-ta je odgovoril: "Glej, pripravljen sem." "Piši," pravi, "kaj je resnično veselje."

"Pride sel in pove, da so vsi pariški učitelji vstopili v red; piši: to ni resnično veselje. Prav tako, da so vstopili vsi prelati z onstran Alp, nadškofje in škofje, pa še francoski in angleški kralj; piši, da to ni resnično veselje. Enako, če bi moji bratje šli k nevernikom in jih vse spreobrnili k veri; prav tako, če bi imel tolikšno milost od Boga, da bi bolne ozdravljal in delal mnogo čudežev: rečem ti, da v vsem tem ne obstoji resnično veselje".

"V čem pa je torej resnično veselje?"

"Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanju pride brat in vpraša: 'Kdo je'? Odgovorim: 'Brat Frančišek'. In on pravi: 'Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.' In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: 'Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo.' Jaz pa - recimo - še vedno stojim pred vrati in moledujem: 'Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.' In oni bi odgovoril: 'Ne bom tega storil. Pojdi h križarjem in tam prosi.' Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal" (FRpv).

 

 

 

12. Ostanite in bedite z menoj

Iz Frančiškovega življenja:

Božji glas mu je razodel, da mu bo ob odprtju evangelija Kristus razkril, kaj je Bogu v njem in v njegovem ravnanju najljubše. Potem ko je zelo predano molil, je z oltarja dvignil sveto knjigo evangelijev in svojemu pobožnemu in svetemu tovarišu naročil, naj ga v imenu svete trojice odpre. Knjigo je trikrat odprl in vedno je naletel na odlomek, ki je govoril o Gospodovem trpljenju. Tedaj je človek, poln Boga, doumel, da kot je posnemal Kristusa v dejanjih njegovega življenja, tako mu mora biti podoben tudi v mukah in bolečinah trpljenja, preden pojde s tega sveta

Čeprav njegovo telo, ki je v preteklosti veliko pretrpelo zaradi odrekanj in brez prestanka nosilo Gospodov križ, ni imelo več moči, ni občutil nobenega strahu, ampak se je ob misli na mučeništvo počutil kot prenovljen.Neukrotljivi požar ljubezni do dobrega Jezusa je v njem bruhal z ognjenimi plameni tako močne ljubezni, da je velike vode ne morejo pogasiti. Angelsko goreča želja ga je dvigovala k Bogu in nežno sočutje ga je preoblikovalo Vanj, ki je zaradi velike ljubezni hotel biti križan (LM XIII 2-3).

 

13. Na kakršenkoli način

Iz Frančiškovega življenja:

Brat Leon! Frančišek, tvoj brat, te pozdravlja in ti želi mir.


Sin moj, rečem ti kakor mati, da vse besede, kar sva jih izrekla po poti, na kratko povzemam v tej besedi in nasvetu; in če ti bo potem kdaj treba priti k meni po nasvet, ti takole svetujem: na kakršenkoli način se ti bo zdelo bolje ugajati Gospodu Bogu in hoditi po njegovih stopinjah in v njegovem uboštvu, stori to z blagoslovom Gospoda Boga in v pokorščini do mene.


Če ti je potrebno zaradi svoje duše ali zaradi katere druge tolažbe priti k meni in če to želiš, pridi, Leon (Iz Frančiškovega pisma bratu Leonu).

 


MOLITVE SVETEGA FRANČIŠKA ASIŠKEGA

 

MOLITEV PRED KRIŽANIM PRI SV. DAMIJANU

Najstarejša molitev in hkrati najstarejši Frančiškov tekst sega v leto 1206. To molitev je Frančišek molil v času, ko mu je s križa v cerkvici sv. Damijana Kristus rekel: "Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev, ki se podira." Verjetno je ta molitev nastala že januarja leta 1206 kot posledica iskanja, meditacije in številnih drugih molitev. Zato je obenem dragocena priča, kaj se je dogajalo v Frančiškovem srcu v tem času.


O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje, o Gospod, da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi.
Amen.

 

HVALNICE BOGU NAJVIŠJEMU

Leta 1224 je Frančišek prejel "stigmata", Kristusove rane na rokah, nogah in na prsih. Izbruhnilo je tisto, kar je bilo prisotno v njegovi notranjosti, trpljenje s Križanim in vsem trpečim stvarstvom. Na La Verni je Frančišek je postal simbol in odsev Križanega.

Naša molitev je neke vrste Ti-pesem z mnogimi variacijami. Ti, ti, samo ti, vedno ti ... Vsak stavek je neki nagovor in se začne s Ti. Veličino in vsemogočnost Boga izraža Frančišek na ta način, da o njem zapiše vedno nove naslove, izjave.

 


Ti si svet, Gospod Bog,
Ti edini, ki delaš čudeže.
Ti si močan.
Ti si velik.
Ti si najvišji.
Ti si vsemogočni kralj,
ti, sveti Oče,
kralj nebes in zemlje.
Ti si trojstven in eden,
Gospod, Bog bogov.
Ti sam si dobrota,
vsa dobrota,
najvišja dobrota,
Gospod Bog, živi in resnični.
Ti si ljubezen, nesebična ljubezen.
Ti si modrost.
Ti si ponižnost.
Ti si potrpežljivost.
Ti si lepota.
Ti si blagost.
Ti si varnost.
Ti si spokojnost.
Ti si veselje.
Ti si naše upanje in radost.
Ti si pravičnost.
Ti si zmernost.
Ti si vse naše bogastvo
do zadostnosti.
Ti si lepota.
Ti si krotkost.
Ti si zavetje.
Ti si naš varuh in branitelj.
Ti si pogumnost.
Ti si osvežitev.
Ti si naše upanje.
Ti si naša vera.
Ti si naša ljubezen.
Ti si vsa naša sladkost.
Ti si naše večno življenje,
veliki in čudoviti Gospod,
vsemogočni Bog,
usmiljeni Odrešenik! - Amen.

 


 

BLAGOSLOV BRATU LEONU

Na eno stran dokumenta, ki ni večji od poštne kartice, je sv. Frančišek napisal Hvalnice Bogu najvišjemu, na drugo stran pa Blagoslov bratu Leonu, ki se glasi:

Blagoslovi naj te Gospod
in te varuje.
Pokaže naj ti svoj obraz
in se te usmili.
Obrne naj svoje obličje k tebi
in ti da mir.
Gospod naj te blagoslovi,
brat Le T on.

 

ODPEV SVETA DEVICA MARIJA

Ohranjeni imamo dve molitvi, ki kažeta na Frančiškovo pobožnost do Marije; antifono v Molitvenem bogoslužju Gospodovega trpljenja, ki obkroža vsak psalm in Pozdrav blaženi Devici Mariji. Antifona pri Molitvenem bogoslužju Gospodovega trpljenja se glasi:

 

 

Sveta Devica Marija,
ni tebi enake
med vsemi ženami sveta,
hči in dekla
vzvišenega in najvišjega Kralja, Očeta v nebesih,
mati najsvetejšega Gospoda našega
Jezusa Kristusa,
nevesta Svetega Duha;
prosi za nas,
skupaj s svetim nadangelom Mihaelom
in vsemi nebeškimi močmi
in z vsemi svetniki,
svojega presvetega ljubljenega Sina,
Gospoda in Učenika.


 

POZDRAV BLAŽENI DEVICI MARIJI

 

 

Bodi pozdravljena sveta Gospa,
presveta Kraljica,
sveta Božja mati Marija,
ki si postala Devica Cerkev.
Izbral te je najsvetejši Oče nebeški
in te posvetil
z najsvetejšim ljubljenim Sinom
in Svetim Duhom.
V tebi je bila in je
vsa polnost milosti
in vse dobro.
Pozdravljena, Gospodova palača!
Pozdravljena, njegovo šotorišče!
Pozdravljena, njegovo domovanje!
Pozdravljena, njegovo oblačilo!
Pozdravljena, njegova dekla!
Pozdravljena, njegova mati!
In vse ve, svete kreposti,
ki se po milosti
in po razsvetljenju Svetega Duha
izlivate v srca verujočih,
da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste.


 

 

HVALNICA STVARSTVA

Frančišek hvali Gospoda in se mu zahvaljuje tudi za njegovo stvarstvo. Frančiškovemu duhu je veliko bliže, da se z vsem stvarstvom postavimo v vrsto - kot bratje in sestre - in skupaj hvalimo Boga. S tem stvarstvo pridobi vrednost. Preprosto povedano: sonce, luna, zvezde, veter, zemlja, zrak, oblaki ... so že zaradi tega, ker obstajajo neke vrste hvalnica Bogu. Frančišek se tudi pri naštevanju drži nekega sistema. Od neba se spusti na zemljo in nazadnje preide k človeku. Pri njem ne hvali njegove moči, lepote ali razuma, pač pa njegovo sposobnost, da trpi, potrpi in odpušča. V teh besedah veje pravi duh manjšega brata, ki je velik v služenju in ponižnosti. Smrti ne prežene, temveč jo imenuje sestra.

 


1. Najvišji, vsemogočni,
dobri Gospod,
tebi hvala,
slava in čast
in ves blagoslov.
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

2. Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi
posebno s soncem,
velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, najvišji, odseva.

3. Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu jasne,
dragocene in lepe.

4. Hvaljen, moj Gospod,
v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem,
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

5. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.


6. Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

7. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.

8. Hvaljen, moj Gospod,
v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

9. Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim,
ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt
jim ne bo mogla storiti žalega.

10. Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu
in služite mu v veliki ponižnosti.





MOLIMO TE, GOSPOD

Poseben mejnik na Frančiškovi poti spreobrnjenja med letoma 1202 in 1209, predstavlja njegovo srečanje s Križanim pri Svetem Damijanu leta 1206. Od tega trenutka dalje se čuti globoko notranje povezanega s Križem.

To je verjetno tudi razlog, da je liturgično molitev takratne Cerkve spremenil v svojo osebno molitev. Po dogodku, ko ga je pri Svetem Damijanu nagovoril križani Kristus, ga je vedno znova vleklo v cerkve, kapele in med razvaline cerkva. Tam je molil:


Molimo te, Gospod Jezus Kristus,
tukaj in v vseh tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu;
in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

 

BISER FRANČIŠKOVIH MOLITEV

Frančišek je napisal vrsto pisem, ki imajo podlago v njegovi kontemplaciji. Običajno jih je začenjal s križem oz. v imenu troedinega Boga, zaključil pa prav tako s križem ali z molitvijo. Sama pisma vsebujejo hvalnice, hvalne vzklike in molitve. Zlasti Pismo celotnemu redu, ki je nastalo v letih 1220 do 1225, je močno prežeto z molitveno vsebino.

Glavni del pisma zaključi z obljubo blagoslova za tiste, ki bodo izpolnjevali njegova naročila: "Gospod naj blagoslavlja vas, ki boste to izpolnjevali, naj bo vedno z vami Gospod. Amen." Toda to ni pravi zaključek pisma. Sledi namreč kompaktna in lepo oblikovana klasična molitev, ki ni samo lepotni privesek, ampak vsakega bralca napoti k skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.

 

Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog,
daj nam ubogim, da bomo zaradi tebe delali,
kar vemo, da hočeš,
in vedno hoteli, kar je tebi všeč;
da bomo notranje očiščeni, notranje razsvetljeni
in vžgani z ognjem Svetega Duha,
mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina,
našega Gospoda Jezusa Kristusa
in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji;
ti, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden
živiš in kraljuješ v slavi, vsemogočni Bog,
na vse veke vekov. Amen.

 

NAJ BOM ORODJE TVOJEGA MIRU

Frančišek te molitve sicer ni napisal, zelo dobro pa povzema njegovo življenjsko naravnanost. Ena temeljnih drž sv. Frančiška je bilo namreč neprestano prizadevanje za mir z Bogom, človekom in vsem stvarstvom. Za Frančiška je Bog mir.

 

Gospod, naredi iz mene orodje svojega miru,

da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen,

kjer vlada krivica, duha odpuščanja,

kjer je nesloga, slogo,

kjer vladajo zmote, resnico,

kjer je dvom, zaupanje,

kjer je obup, upanje,

kjer je tema, svetlobo,

kjer je žalost, veselje.

 

Gospod, naj si manj prizadevam,

da bi bil potolažen, kot da tolažim,

da bi me razumeli, kot da razumem,

da bi me ljubili, kot da ljubim.

Amen.

 

VELIKI LJUBEZNI

Čudovita molitev, naslovljena križani Ljubezni, verjetno ni Frančiškova, čeprav mnogi menino drugače. Podoživljanje Jezusovega trpljenja na križu, sotrpljenje z Bogom, ki je hotel umreti za nas, napolnjuje mollica s čudenjem in nežnostjo.

 

Naj odtrga, prosim te, Gospod,

mojo dušo od vsega, kar je pod nebom,

ognjena in presladka moč tvoje ljubezni,

da od ljubezni umrem zaradi ljubezni do tebe,

ki si iz ljubezni zaradi ljubezni do mene

hotel umreti.

 

 

 

 

PRAKTIČEN PRIMER

FRANČIŠKOVSKEGA RAZLOČEVANJA

(na osnovi LM XII, 1-2 in Rožic XVI)

 

 

Za uvod razmišljaj ob Frančiškovi izkušnji razločevanja, ki je opisana v LM XII, 1-2. Zavedaj se Gospodove prisotnosti. Osredotoči se na Jezusa v evangeliju: npr. pri ozdravljenju slepega Bartimaja. Predstavljaj si, kako Gospod sprašuje tebe: “Kaj hočeš, da ti storim?” Prosi ga za notranjo svetlobo. Pri tem si lahko pomagaš s Frančiškovo molitvijo pred Križanim:

 

O vzvišeni in veličastni Bog,

razsvetli temine mojega srca.

Daj mi pravo vero, trdno upanje

in popolno ljubezen,

razumnost in spoznanje, o Gospod,

da se bom držal tvoje svete in resnične zapovedi. Amen.

 

 

  1. V Božji prisotnosti razmišljaj ob naslednjih vprašanjih:
  • Kakšna je moja naravnanost, ko vstopam v proces odločanja med dvema ali več dobrimi stvarmi, potmi, predlogi? Ali imam Jezusovo držo, ki ne išče svoje marveč hoče izpolniti le Očetovo voljo?
  • Ali kot sv. Frančišek doživljam mučnost dvoma in negotovost? Ali lahko ostanem s to bolečino, ne da bi se je na hitro želel znebiti?
  • Katere darove in nenavezanosti odkrivam v sebi? To so posebne milosti v procesu razločevanja.
  • Katerih nesvobod, ki vplivajo na moje odločitve, se v tem trenutku zavedam? Bodi dovolj ponižen, da si jih priznaš.

Po razmišljanju ob teh vprašanjih se zahvali Bogu za dar boljšega poznavanja sebe. Nekatere svoje notranje podobe najbolje spoznamo v luči njegove ljubezni. Prosi ga za milost razločevanja, ko pretehtavaš različne možnosti, ki se ti ponujajo.

  1. Vsako možnost obravnavaj kot trdilno in nikalno izjavo. Npr. “Moje poslanstvo je delo s prizadetimi,” in “Moje poslanstvo ni delo s prizadetimi.” Pretehtaj prednosti in pomanjkljivosti vsake izjave. Lahko si pomagaš z razpredelnico:

 

trdilna izjava:

PREDNOSTI:

POMANJKLJIVOSTI:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

nikalna izjava:

PREDNOSTI:

POMANJKLJIVOSTI:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Isti postopek ponovi še za druge možnosti (npr. delo z mladino, skavti, odnos do maše, molitev...) V molitvi premišljuj, kako in koliko ti bo tvoja odločitev omogočila sodelovati v Jezusovemu poslanstvu. Svoje razmišljanje zapiši v osebni dnevnik. Zberi vse “dokaze”, ki so ti na voljo.

 

  1. Ko se naslednjič zbereš v molitvi, ponovno preberi zapiske iz osebnega dnevnika pod točko 2. Izberi eno izmed zapisanih možnosti. V molitvi jo daruj Gospodu in bodi pozoren ali ob tem globok v sebi doživljaš notranji mir, četudi te navzven navdaja strah, negotovost in tema glede odločitve. Če te v molitvi napolnjuje mir, se za ta dar zahvali Bogu. Na isti način “preveri” tudi vse druge možnosti.

 

  1. Ko v molitvi ena izmed možnosti začne izstopati kot odločilna, se o svoji odločitvi posvetuj z drugimi: predstojniki, skupnostjo, v kateri živiš, duhovnim voditeljem, prijateljem ali drugo osebo, ki ji zaupaš. Če ti ljudje drugače gledajo na tvojo odločitev kot ti, postavi v molitvi pred Gospoda te razlike. Prosi ga za milost globljega uvida. Pozorno prisluhni glasovom okoli sebe.

 

  1. Ko se ob eni izmed možnosti počutiš popolnoma umirjenega, jo spet daruj Gospodu. Nato nekaj dni živi s to odločitvijo. Kadarkoli imaš priložnost jo prinašaj pred Gospoda. Postopek molitvene refleksije nadaljuj vse dokler ti odločitev ne prinese globokega notranjega miru in obenem občutka nenavezanosti (sposobnosti, da se drugače odločiš, če je takšna Božja volja). Pomembno je, da skupnost tvojo odločitev podpira in se z njo strinja, četudi ni nekega končnega dogovora.

 

  1. Če je bila tvoja odločitev potrjena, kakor je opisano v prejšnji točki, končaj postopek razločevanja z zahvalo Gospodu in Frančiškovo molitvijo predanosti (2 Fp, 62-65), ki te spominja, da iščeš le Božjo in ne svojo voljo. Nato takoj stori, kar sprejeta odločitev zahteva od tebe.

 

  1. V svojem življenju in molitvi stalno preverjaj svojo pot: trajajoč mir in radost na dnu srca - sad Duha - sta kazalo pravilne usmerjenosti. Zavedaj se, da odločitev ni najpomembnejša. Resnično vrednost ima proces razločevanja in sprememba (spreobrnjenje), ki se ob tem izvrši v tebi.

 

 

Legenda Maior 12, 1 – 2

 

1. Zvesti Kristusov služabnik Frančišek je hotel vse izvršiti v zvestobi in popolnosti in si je zato prizadeval udejanjiti zlasti tiste kreposti, ki so bile Bogu najljubše, kot mu je bilo razodeto po navdihu Svetega Duha.

V zvezi s tem ga je nekoč močno mučil dvom, ki ga je kar nekaj dni zapored, ko se je vračal od molitve, zaupal svojim najbližjim bratom, da bi mu ga pomagali razrešiti.

“Bratje - je vprašal - kako naj se odločim? Kaj se vam zdi prav? Naj se ves posvetim molitvi ali naj grem naokrog pridigat? Jaz, majhen in preprost,v besedi šibak (2 Kor 11, 6), sem prejel več milosti molitve kot pridiganja. V molitvi prejmemo ali se napolnimo z milostmi, v pridigi pa razdelimo darove prejete z neba. V molitvi očistimo svoja čustva, se združimo z edinim, najvišjim in resničnim Dobrim in poživimo kreposti; pri pridiganju pa se duh zapraši, raztrese, duhovno napredovanje se upočasni. V molitvi se pogovarjamo z Bogom, mu prisluhnemo in se mudimo med angeli; pri pridiganju pa se moramo približati ljudem, živeti kot ljudje med ljudmi, misliti, gledati, govoriti in poslušati na človeški način. Toda v korist pridiganja je neko dejstvo, ki ima že samo na sebi pred Bogom več teže kot vsa ostala in to je, da je Edinorojeni Božji Sin, neskončna modrost, zaradi našega rešenja izšel iz Očetovega naročja (prim. Jn 1, 18), s svojim zgledom svet obnovil, nagovoril ljudi z Besedo odrešenja in svojo kri prelil, da bi jih odkupil. Ničesar ni ohranil zase, ampak je vse razdelil v naše odrešenje. Sedaj moramo mi narediti vse po zgledu, ki sije preko Njega, kot na visoki gori (2 Mz 25, 40). Zato se mi zdi, da je Bogu ljubše, da preneham s počitkom in grem v svet na delo.”

Nekaj dni zapored je skupaj z brati razglabljal o tem in ni mogel z gotovostjo spoznati, katero pot naj izbere, da bo zares ljuba Kristusu. On, ki je v duhu preroštva spoznaval presenetljive stvari, ni bil sposoben z jasnostjo razrešiti tega svojega vprašanja. Božja Previdnost je namreč hotela, da mu odgovor z neba razkrije pomembnost pridiganja in da Kristusov služabnik ohrani svojo ponižnost.

                                                                                                                                  

2. On, resnično manjši brat, ki se je naučil velikih stvari od najvišjega Učitelja, se ni sramoval spraševati o malih stvareh tistih, ki so bili še manjši od njega. Bil je navajen s posebno vnemo iskati pot in način, kako bi v večji polnosti služil Bogu, služil kot je Njemu najbolj všeč.

To je bilo njegovo življenjsko vodilo, njegova najgloblja želja, dokler je živel. Modre in preproste, popolne in nepopolne, mlade in stare je spraševal, kako naj s kar največ kreposti doseže višek popolnosti.

Poslal je torej dva brata k bratu Silvestru z naročilom, naj poskuša doseči Božji odgovor na to mučno vprašanje in mu ga sporoči. (Brat Silvester je bil tisti, ki je videl, kako je iz svetnikovih ust izhajal križ, in se je sedaj na gori nad Assisijem posvečal neprestani molitvi.) Tudi presveti devici Klari je naročil, naj glede tega išče Božjo voljo, bodisi da moli sama s svojimi sestrami, bodisi da preda naročilo eni izmed najčistejših in najpreprostejših devic, ki so živele z njo. Častitljivi duhovnik in devica posvečena Bogu sta bila začuda enotna v odgovoru, kajti bil je razodet po Svetem Duhu. Božja volja je bila, da Frančišek postane Kristusov glasnik in pridiga.

Brata sta se vrnila in Frančišku sporočila, kakšna je Božjo voljo, kot sta to prejela od drugih. Takoj je vstal, si opasal vrhnje oblačilo (Jn 21, 7) in brez odlašanja stopil na pot. S takšno gorečnostjo se je odpravil izpolniti Božje naročilo, tako hitro je tekel, kot da bi ga Gospodova roka (2 Kr 3, 15) napolnila z novimi močmi.

 

Rožice svetega Frančiška XVI

 

Kako je sveti Frančišek prejel nasvet svete Klare in svetega brata Silvestra,

naj s pridiganjem spreobrne mnogo ljudi; kako je ustanovil tretji red, pridigal pticam in ukazal lastovkam, naj utihnejo

 

 

Kmalu po svojem spreobrnjenju je ponižni Kristusov služabnik sveti Frančišek zbral veliko tovarišev in jih sprejel v red. Močno ga je tedaj zaskrbelo in ni vedel, kaj naj naredi: ali naj bi se ukvarjal samo z molitvijo ali pa bi tudi sem ter tja pridigal. Zelo si je torej želel, da bi spoznal glede tega božjo voljo. Ker mu pa sveta ponižnost, ki je bila v njem, ni dopuščala, da bi se zanašal nase in na svojo molitev, je sklenil poiskati božjo voljo s pomočjo molitve drugih; poklical je tedaj brata Maseja in mu rekel: »Pojdi k sestri Klari in ji reci v mojem imenu, naj z nekoliko prav pobožnimi tovarišicami vdano prosi Boga, da bi mi v svoji dobroti razodel, kaj bi bilo bolje: da se ukvarjam s pridiganjem, ali pa samo z molitvijo. In nato pojdi k bratu Silvestru, in povej mu isto.« Ta je bil tisti gospod Silvester, ki je še kot posvetnjak videl iz ust svetega Frančiška prihajati zlat križ, čigar visokost je segala do neba in širokost do dveh koncev zemlje; in tale brat Silvester je bil tako pobožen in tako svet, da je vse, karkoli je Boga prosil, dosegel in bil uslišan; in večkrat se je pogovarjal z Bogom. Zato mu je bil sveti Frančišek zaupno vdan.

Brat Masej je šel in po nalogu svetega Frančiška nesel sporočilo najprej sveti Klari in potem bratu Silvestru. Ko ga je ta prejel, se je takoj poglobil v molitev in v molitvi je dobil božji odgovor. In vrnil se je k bratu Maseju in mu takole rekel: »To govori Bog, da sporočiš bratu Frančišku: Bog ga ni poklical v ta stan samo zavoljo njega samega, marveč da obrodi v dušah dober sad in da mnoge reši.« S tem odgovorom se je brat Masej vrnil k sveti Klari, da bi zvedel, kaj je Bog njej razodel. In odgovorila mu je, da so ona in ostale tovarišice prejele prav isti odgovor kot brat Silvester.

Tako se brat Masej vrne k svetemu Frančišku. Sveti Frančišek pa ga sprejme z veliko ljubeznijo, mu umije noge in pripravi kosilo. Po obedu pokliče brata Maseja v gozd in tu poklekne pred njim, si potegne kapuco čez glavo, položi roke križem, in ga vpraša: »Kaj zapoveduje moj Gospod Jezus Kristus, da naj storim?« Odvrne brat Masej: »Bratu Silvestru kakor tudi sestri Klari in njenim tovarišicam je odgovoril in razodel, da je njegova volja ta, da greš po svetu pridigat, zakaj ni te izvolil samo v tvoje, ampak tudi v zveličanje drugih.«

Ko je tedaj sveti Frančišek slišal ta odgovor in spoznal po njem voljo Jezusa Kristusa, je vstal z veliko gorečnostjo in rekel: »Pojdimo v božjem imenu« In vzel je za tovariša brata Maseja in brata Angela, sveta moža.