• 

OČE
Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost

 Votlina (Murray Bodo, Frančišek - Pot in sanje)

 

Temno uho votline je prisluhnilo njegovim tihim šepetanjem in Frančišek je okusil poživljajočo srečo osvoboditve. V zaščitnem oklepu temine je bilo lažje šepetati skrivnosti v praznino ali izkričati bolečino v hladne stene. Vsak dan mu je bilo teže zapustiti svojo votlino in se izpostaviti kričeči svetlobi zunanjega sveta, ki je buljil vanj. Globlje kot se je umikal v votlino, varneje se je počutil.

“Gospod Jezus, naj ostanem tu, dovoli mi, da se skrijem v naročju zemlje, da me vsrka v svoja nežna mehka tla.”

Vendar ga je vsak dan znova prepodil na plan nerazumljiv strah, da bi za vedno izgubil oslepljujočo svetlobo zunanjosti. “Naročje zemlje, skrij me pred očmi, ki me zamrznejo v ohromljujoč strah.”

V votlini se je Frančišek prvič srečal iz obličja v obličje z Jezusom. Do takrat se mu je zdelo, da so glasovi in sanje prihajali od zunaj, od nekje daleč. V mučnih urah votline je zaslišal glas iz svoje notranjosti, globlji in jasnejši glas, kot bi odkrival del sebe, ki mu je do tedaj bil neznan. Srčneje kot je molil in se obračal k Jezusu za navdih, globlje se je pogrezal v neko notranjo silo, ki mu je prinašala moč in mir. Ni se mu več bilo treba pogovarjati z golimi stenami votline.

V začetku je bilo to notranje iskanje boleč in zastrašujoč pogled na sebe, svoje slabosti in grešnost. Potovanje vase je bilo podobno navpičnemu spustu, kakor bi se potapljal v prostrano jezero brez dna. A ker je vztrajal v molitvi, je s časoma prišel do velike, neme in vodotesne dvorane, kjer je njegov glas postajal vse mehkejši in blažji. Tu, v tej globoki notranjosti, ga je Jezus nežno nagovoril in vžgal njegovo srce z ljubeznijo. Po tem je spet splaval na površje obnovljen in opogumljen. Vsakokrat pa je moral narediti ta boleč in zastrašujoč skok v globino. In vsakokrat se je bal, da ne bo uspel najti tihe dvorane srečanja.

V letu po sanjah pri Spoletu je Frančišek odhajal v votlino pod pobočje Subasia. Preiskoval je brezmejne globine svoje notranjosti in poskušal za vedno prenesti mir svoje tihe dvorane na površje. Na koncu je zaslutil, da bo iskanje notranje votline miru postalo njegovo vsakodnevno romanje do konca življenja. Da bi ohranil mir, bo moral v molitvi vsak dan globlje kopati.

Ta misel mu je prinesla veliko tolažbe, kajti vzljubil je iskanje, strah in pričakovanje kot del neskončnega odkrivanja Kristusa v molitvi in poslušanju srca.