• 

OČE
Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost

 

Veter v obraz (Murray Bodo, Frančišek - Pot in sanje)

 

Radost potepanja po spomladanskih cestah, ko ti veter piha v obraz in škrjančki izvajajo svoje vragolije na nebesnem odru. Toplota spomladanskega dne je iz Frančiška vedno izvabila vzklike radosti, še posebej, če se je ravno vračal z gore, kjer je bilo stalno vlažno in mrzlo. Imeti vso cesto samo zase je bil le delček privilegiranosti svobode, delček nagrade za bolečino ločitve od udobnega življenja, ki si ga pustil za sabo. V celem svetu ni bilo niti ene skrbi, ki bi te vznemirjala in narava je bila vrt namenjen le tebi, da se razposajeno zapodiš vanj.

Za Frančiška je bilo vse v njem in okoli njega dar nebeškega Očeta. Ničesar ni pričakoval, zato je bil hvaležen za vsako njegovo pozornost. Razveselil ga je že košček zemlje in vedno se je zahvaljeval Bogu za vse, kar obstaja. Vsako stvar je privil k svojemu srcu z navdušenjem otroka, ki so ga presenetili z nepričakovano igračo. Zrak, ki ga je dihal, zvoki, ki so odmevali v njegovih ušesih, pogled in okus vsega sveta so vstopili v njegovo dušo skozi čutila, ki jih je prefinjeno izostrila hvaležnost in čistost srca. Nič ni bilo zlega, saj je vse prihajalo od Boga. Le iz človekovega srca je prihajalo zlo, ko se je zavestno odločil, da noče ljubiti. Človek se lahko odpove ljubezni zaradi strasti, sebičnosti ali napuha in to rodi zlo. Nobena stvar ali človek pa ni slab sam po sebi.

Ko je Frančišek srečeval ljudi na poti ali proseč za košček kruha na hišnem pragu, ni mogel skriti svojega navdušenja nad njimi, nad samim dejstvom njihovega obstoja. Vsak človek mu je bil neprecenljiv dar, ki je razsvetlil dan s skrivnostjo svoje enkratne osebnosti. Ko se je spomladi podil po umbrijskih cestah, je hotel vsakemu, ki ga je srečal, povedati, kako čudovito je živeti, kako veličasten vrt je Bog ustvaril za nas. Hotel je povedati drevesom in rožam, pticam in drugim živalim, potokom in rekam, hribom in dolinam, kako veličastni so bili in koliko veselja dajejo ljudem ter slave Bogu samo s tem, da so.

Nič ni bil zaskrbljen za včeraj, danes ali jutri, saj je vedel, da Kristus živi in vse stvari v njem, On pa v Očetu. Nič več ga ni vznemirjalo, ne ker bi bil lahkomiselni optimist, marveč ker je v molitvi in odpovedi postal trden realist, ki je uvidel nepomembnost vseh stvari brez Boga in pomembnost, ki so jo prejele po Bogu, z Bogom in v Bogu. Bog je bil povsod in Njegova prisotnost je napolnila stvarstvo z močjo in slavo, da je v Frančiškovih očeh vse izžarevalo lepoto in dobroto. Božji dotik je oživel vse, kar je obstajalo.

Frančišek si je najbolj želel v ljudeh zapustiti držo slavljenja. Združenje z Bogom, vsakim človekom in vsem stvarstvom je bilo uresničenje ljubezni. Ljubezen pa prinaša radost in ne potrtost. Če vera postane otožna, se iz nje izgubi srce, kot bi ponovno pozabili na Kristusovo svarjenje pred farizejskim izpolnjevanjem dolžnosti.

Pravo češčenje, resnično slavljenje je bilo za Frančiška kot radost potepanja po spomladanskih cestah, ko ti veter piha v obraz in škrjančki izvajajo svoje vragolije na nebesnem odru. In roke se dvignejo k molitvi in srce k Bogu, da odmeva mogočni “amen”, celo kadar nebo nad tabo nagrbanči svoje čelo k nevihti.