OČE
Jezusova, Frančiškova in moja skrivnost

Galerija portretov (Murray Bodo, Frančišek - Pot in sanje)

spominu je hranil slike svojih prvih bratov. To so bile freske, ki bi jih hotel imeti naslikane na zidovih Porcijunkule, Malega drobca, kakor je ljubeče imenoval to drobno cerkev svete Marije Angelske. Zamišljal si jih je v svetlih in veselih barvah, ki bi oživele uboštvo Bernarda Kvintavalskega, Leonovo čistost in preprostost, Angelovo neomadeževanost, Masejevo modrost in zgovornost, mističnega duha brata Giles-a, molitveno držo Rufinove duše, Juniperjevo potrpežljivost, telesno in duševno moč Janeza iz Laudibusa, ljubeznivo naravi Rogerja Todijskega in romarsko dušo brata Lucidusa. Kakšen panteon popolnosti bi to bil! Ko bi le umetnik uspel ujeti na omet ta svečani sprevod Poti in Sanj. V teh možeh se je utelesilo vse, v kar je Frančišek verjel in za kar je razdajal svojo ljubezen. Če bi kdorkoli prišel k bratom in se želel pridružiti Redu, bi si moral najprej podrobno ogledati te freske, da bi vedel, kaj se pričakuje od vzornega manjšega brata.

Frančišek bi jih naslikal z nežnimi potezami, da se ne bi nihče v strahu umaknil in rekel: “Tako herojsko ne morem živeti!” Sijoči obrazi bi v mimoidočih vzbudili željo: “Naj mi Gospod podari klic, da se pridružim tem veselim, brezskrbnim božjim možem, ki govorijo mojemu srcu o tem, po čemer sem vedno hrepenel.” O, blagoslovljena roka umetnika, ki bi znala tej veseli družbi bratov vdahniti življenje za zmeraj. Kako si je Frančišek želel biti ta veliki človek in se z dragocenim darom oddolžiti bratom, ki so s svojim življenjem utelesili resničnost Sanj.

Vendar pa Frančišek ni znal slikati niti kipariti razen z besedami, zato je bratu Leonu narekoval pismo vsem bratom, v katerem je opisal popolnega manjšega brata. V njem so oživele male freske iz njegovega srca in vsakega izmed prvih desetih bratom je poimensko omenil. Hotel je pokazati vsem bratom, da se Sanje lahko živijo in da jih tudi resnično živi teh nekaj nepopolnih, a zvestih bratov.

Opazil je zadrego na Leonovem obrazu, ko je začel zapisovati narekovane besede. Vendar se ni oziral na nasprotovanje ali pomisleke bratov glede svetih reči, ki so se tikale življenjskosti Sanj. Vse prepogosto je slišal ugovore, da nihče ne more živeti vodila evangeljskega življenja, ki mu ga je zaupal sam Jezus. Upal je, da jim bo skupina resničnih ljudi, ki ga zvesto živijo, dala misliti. Če pa se bodo Sanjam še vedno posmehovali, potem so svoja srca obrnili od pričevanja desetih svetih življenje in niso več sposobni sanjati, hrepeneti in rasti k Vzoru.