KAKO LAHKO CERKEV POMAGA SLOVENSKIM BREZDOMCEM
Ste že kdaj srečali brezdomca? Moškega ali žensko, ki nima ne doma in ne stalnega vira za preživljanje, ki zjutraj ne ve kaj bo jedel čez dan in ga noč velikokrat dohiti brez človeka vrednega prenočišča?
Če živite v enem izmed slovenskih mest, je verjetno vsaj kakšen brezdomec že za trenutek vstopil v vaše življenje. Nič čudnega, saj jih je med nami že blizu 1000.
Dragan je bil eden izmed njih.
Preden spregovorim o pomoči, ki jo slovenskim brezdomcem lahko ponudi Katoliška cerkev, vam bom opisal najino zadnje srečanje.
Dragan je sedel na klopi v parku blizu Ambroževega trga. Pristopil sem kakor ponavadi in stekel je pogovor. Ne vem točno o čem sva govorila, spomnim pa se, da sem njemu in njegovi prijateljici razlagal, kako smo konec koncev vsi ljudje reveži.
Draganov obraz se je zresnil. Vidno vznemirjen mi je segel v besedo: »To ni res. To je laž … Ti imaš mir v srcu, mi ga pa nimamo!«
Prepričan sem, da je Dragan s temi besedami povedal najglobljo resnico o tem, kdo brezdomci so. Njihovo življenje ni težko predvsem zaradi izpostavljenosti mrazu in dežju, zaradi pomanjkanja hrane ter dostojne obleke in tudi zasvojenost z alkoholom ni njihov največji problem. Najpomembnejša bolečina in najtežja beda življenja večine slovenskih brezdomk in brezdomcev leži v notranjosti, v njihovih srcih. Najbolj jih boli, da niso ljubljeni, da jih le malokdo sprejema takšne kot so. Njihov življenjski stil je zgolj zunanji izraz njihovih notranjih stisk in pomanjkanja moči, da bi se spopadli s problemi, ki jim jih prinaša življenje.
Težko je opisati, kdo so brezdomci in kakšni so vzroki njihovega življenjskega položaja. Vsak človek je namreč nekaj povsem enkratnega, neponovljivega in tudi življenjska pot slehernega brezdomca je zakrita s skrivnostjo človeške osebe. Vsak obraz skriva svojo zgodbo.
Če pa vendarle poskusim v grobih potezah orisati kdo brezdomci so, moram najprej jasno poudariti, da biti brezdomec nikdar ne pomeni zgolj biti brez strehe nad glavo oziroma brez primernega stanovanja. Brezdomstvo je povezano tudi s pomanjkanjem življenjskega smisla, pripadnosti, gotovosti, varnosti. Brezdomec je človek, ki je zaradi osebnih in družbeno pogojenih vzrokov prikrajšan na mnogih zelo različnih področjih splošno človeških potreb, to pa negativno vpliva na njegovo fizično, psihično, socialno in duhovno stanje. Biti brezdomec je biti brez: zavetja, virov za preživljanje, podpore, osebne potrditve, vpliva na družbo. Biti brez strehe nad glavo pomeni odsotnost stalnega kraja, kjer si na suhem in toplem, kjer se počutiš varnega, odsotnost zasebnosti. Preprosto preživetje tako postane ves čas obsegajoča, ponižujoča naloga.
Ko se oziramo na slovenske brezdomce in se sprašujemo, kako jim lahko pomagamo, ne smemo pozabiti, da so brezdomci v večini ljudje, ki so nekoč imeli normalne povezave z družbo. Večina jih je nekoč živela urejeno, mnogi so imeli družine, skoraj vsi so bili vsaj nekaj časa zaposleni.
Kako to, da so se potem znašli na cesti?!
Večinoma jih je v to težko, nezavidljivo stanje pripeljalo neuspešno soočanje z osebnimi problemi, mnogokrat pa je njihov položaj vsaj delno tudi posledica človeku neprijaznih družbenih razmer. Dolgotrajne družinske težave, posledice različnih zlorab v preteklosti, kriminalna preteklost, kronični problemi z zdravjem, različne oblike zasvojenosti in drugi vzroki so v njihovem življenju privedli do resnih težav z zaposlitvijo in nastanitvijo. Vse te pojave pa spremlja trajno pomanjkanje sredstev za življenje. Ko človek v takšnem težkem položaju izčrpa tudi podporo, ki so mu jo pripravljeni nuditi domači, postane ulica njegov dom.
Morda se kdo med vami sprašuje, zakaj posvečamo toliko pozornosti brezdomcem. Morda se komu celo zdi, da bi jih bilo najbolje pustiti v njihovem svetu, jim sem ter tja dati nekaj sto tolarjev in jih prepustiti življenju, ki so ga izbrali. Priznam, na brezdomstvo je možno gledati tudi tako. Možno je verjeti, da so brezdomci zadovoljni s tem kar so, da si ne želijo drugačnega življenja.
Sam takšnega pogleda ne morem sprejeti. Brezdomstvo je problem in to velik. Najusodnejša posledica brezdomstva je nedvomno dejstvo, da ljudje, ki so brez doma, pogosto izgubijo čut za lastno vrednost in upanje na boljšo prihodnost. Počutijo se odrezani in odtujeni od ostale družbe. V takšnem položaju lahko le stežka osmišljajo svoje življenje. Človek mora imeti pred sabo smisel, ki ga je treba izpolniti, in vrednote, ki jih je treba uresničiti, če hoče živeti človeka vredno. Hrepenenje po sreči ni pri brezdomcih prav nič manjše kot pri nas, ostalih ljudeh. Ker pa jim njihov položaj ne omogoča uresničevanja idealov in vrednot, se mnogokrat prepustijo gonskemu odzivanju na življenje; iščejo užitke za vsako ceno in se nerazumljivo uničujejo z alkoholnimi pijačami, tabletami in drugimi omamnimi sredstvi. Vse njihovo življenje govori, da bi bili radi srečni, a nimajo moči, da bi srečo dosegli.
Brezdomci potrebujejo pomoč. Njihova beda je velika in mnogi – osebno sem prepričan, da prav vsi - bi si želeli drugačnega življenja. Spremenijo se resda lahko predvsem sami. Naloga tistih, ki jim želimo pomagati, pa je, da jim pokažemo, da so vredni ljubezni, da ima njihovo življenje smisel, da imajo v sebi skrite vire moči, ki lahko spremenijo potek njihovega življenja.
Pot pomoči brezdomcem je dolgotrajna in smiselna le, če trdno verjamemo, da je sleherno človeško življenje neskončno dragoceno – ne glede na to, kakšno je.
Ker je tole razmišljanje namenjeno predvsem iskanju odgovora na vprašanje, kako lahko Katoliška cerkev pomaga slovenskim brezdomcem, se bom v nadaljevanju omejil predvsem na področje delovanja Cerkve na Slovenskem v prid ljudem brez doma. Ob tem pa se jasno zavedam, da je poleg Cerkve mnogo požrtvovalnih posameznikov in različnih ustanov, ki se iskreno trudijo, da bi brezdomci v Sloveniji živeli lepše in boljše.
Kristjani verujemo, da je pred Bogom sleherno človeško življenje neskončno dragoceno. Na svetu ni pomembnejše in dragocenejše stvari od človeka. Zaradi ljubezni, s katero Bog ljubi vsakega človeka, ne glede na to kakšen je, si je vsak kristjan dolžan prizadevati, da bi bilo življenje vseh ljudi čim bolj v skladu z njihovim visokim dostojanstvom. Konkretno to pomeni, da tisti, ki verujemo v Boga in ki izkušamo njegovo ljubezen, ne smemo ostati pasivni kadar naletimo na stisko soljudi.
Ubogi, revni, bolni, preganjani so imeli vedno prav posebno mesto v prizadevanjih Cerkve za širjenje ljubezni med ljudmi. Že Jezus Kristus sam se je najraje zadrževal med ubogimi, jih ozdravljal, krepil in jim vlival novo upanje. In ker so njegovo življenje, delovanje in besede najpomembnejši kriteriji življenja kristjanov, Cerkev tudi danes ne more ostati neprizadeta ob bedi in stiskah ljudi. Vsak Kristusov učenec je tudi danes poklican, da z vsemi ljudmi, še posebej pa najbolj ubogimi, deli njihovo veselje, upanje, žalost in tesnobo. Služenje ubogim je tudi na začetku tretjega tisočletja ena izmed prioritetnih dejavnosti Cerkve in hkrati dokaz njene pristnosti.
Zato smo kristjani poklicani tudi k brezdomcem pristopati z lučjo evangelija in jim vlivati moči za soočanje z življenjskimi preizkušnjami. Mnogo plemenitih oblik pomoči brezdomcem v Sloveniji že živi. Po samostanih, župnijskih uradih, v prostorih župnijskih Karitas so brezdomci že več let dobrodošli. Mnogo prostovoljcev se iz tedna v teden trudi zadovoljiti vsaj najosnovnejše potrebe ljudi brez doma. Pripravljajo jim hrano, preskrbijo jim primerno obleko in obutev, pomagajo jim vzdrževati osebno higieno, skrbijo za njihovo zdravje in zanje ob praznikih organizirajo družabna srečanja. Vsa ta prizadevanja so za brezdomce izredno dragocena; tega se tudi sami dobro zavedajo in to večkrat tudi hvaležno povedo.
Kljub tem zlata vrednim oblikam pomoči, pa Cerkev na Slovenskem še ni prehodila celotne poti naproti brezdomkam in brezdomcem. Pred nami ostaja odprtih še veliko izzivov in to še posebej ob spoznanju, da je v Sloveniji vedno več ljudi brez doma. Predvsem ob opazovanju različnih uspešnih pobud v drugih evropskih državah je moč reči, da nas čaka še precej dela. Še vedno nam ni uspelo ustanoviti bivalne skupnosti za brezdomce, v kateri bi le ti lahko živeli v prijaznem okolju, zaznamovanem s toplimi medčloveškimi odnosi. Pomoč, ki naj bi jo tako Cerkev kot druge brezdomcem naklonjene organizacije še razvile, bi morala odgovoriti predvsem na tri temeljne potrebe človeka brez doma: na potrebo po ponovni pridobitvi samospoštovanja, potrebo po varnem okolju in potrebo po vrnitvi v svet dela. Od odgovora na te tri temeljne potrebe je odvisna tudi uspešnost posameznih ponujenih programov.
Pred nami se torej odpirajo vprašanja, kako lahko Cerkev na Slovenskem še pomaga brezdomcem, kakšne nove oblike dejavne ljubezni do njih lahko še zaživijo v njej. Kaj lahko ponudi Cerkev ljudem v tej skrajni obliki bede? Ali je evangelij Jezusa Kristusa o Božji ljubezni in odrešenju aktualen tudi zanje?
Na prvi pogled se zdi, da je govorjenje o oznanjevanju evangelija brezdomcem, katerih življenje je zaznamovano predvsem z vprašanji, kje dobit prenočišče, kako priti do hrane, kdo mi bo dal obleko, strel v prazno. Vendar pa tak videz zdrži samo toliko časa, dokler razumemo oznanjevanje evangelija zgolj kot pridiganje o nekih vzvišenih verskih resnicah in nedosegljivih idealih. Kadar pa evangelij pravilno razumemo, kadar ga sprejmemo kot resnico o Bogu in človeku, postane silno konkretna resničnost, ki spreminja življenje ljudi, tudi življenje brezdomcev.
Seveda pa je izredno pomembno kako prinašamo brezdomcem osvobajajočo resnico o veliki Božji ljubezni do vsakega izmed njih. Bistvenega pomena je, da jim predvsem z dejanji ljubezni pokažemo, da ima njihovo življenje kljub vsem težavam, preizkušnjam in padcem, veliko, neprecenljivo vrednost. Življenjske razmere in način bivanja brezdomcev zahtevajo posebno obliko pomoči, ki jo v skladu z življenjem in delom Matere Terezije iz Kalkute imenujem »oznanjevanje brez oznanjevanja«. Izkušnje mnogih požrtvovalnih ljudi namreč kažejo, da je ljudem, ki so potisnjeni na rob družbe in trpijo zaradi mnogovrstnega pomanjkanja, možno spregovoriti o Bogu, ki nas ljubi, predvsem z dejanji ljubezni. Sveti Karel Boromejski je to spoznanje preprosto povzel z besedami: »Če hočeš lačnemu človeku govoriti o Kristusu, ga moraš najprej sedemkrat nahraniti«.
Cerkev na Slovenskem si mora torej še vnaprej prizadevati predvsem za ljubeče služenje brezdomcem in drugim ljudem v stiski. Zato bi rad predstavil nekaj pobud, ki bi jih bilo smiselno uresničiti v prihodnosti.
Svoje razmišljanje o pomoči Cerkve brezdomcem v Sloveniji naj zaključim z nekaj kratkimi vzpodbudami. :
Zavedajmo se, da smo pred Bogom vsi ubogi.
Nihče nima pravice biti srečen sam.
Preden poskrbiš zase,poskrbi za tiste, ki so manj srečni od tebe.
Vsakemu človeku se je potrebno približati s spoštovanjem in v zavesti, da je drugi zame vedno skrivnost.
Če hočemo pomagati brezdomcem, jih moramo najprej spoznati. Nato moramo živeti z njimi. Končno pa jim moramo odpreti srce.
Posvetiti se je potrebno človeku, ki je trenutno pred nami. Ljubimo lahko samo enega posameznika naenkrat.
Bolje je delati napake iz dobrote, kakor čudeže brez nje.
Zavedati se moramo, da je osamljenost vir največjega trpljenja, da je nezaželenost najhujša bolezen. Zato je brezdomcem najpomembnejše pokazati, da so ljubljeni.
Vsa beda brezdomcev, ne samo njihova materialna revščina, temveč tudi duhovna beda, mora biti odrešena.
Ne bodimo zadovoljni s tem, da damo denar ali potrebne stvari. To ni dovolj. Brezdomci potrebujejo naše roke, da jim služijo in naša srca, da jih ljubijo.