• 

TRDO ŽIVLJENJE IN MEHKO SRCE

sester in bratov z ljubljanskih cest

 

 

Vsak ima svoje ime. Z vseh vetrov so. Radi se pogovarjajo, a še rajši stegnejo roko v prošnjo za kakšen tolar.Njihovi obrazi govorijo o trpljenju, mrazu in alkoholu – prav vsaka guba ima svojo zgodbo. Življenje brezdomcev je trdo in prav nič lepo, so pa lepi ljudje, ki ga živijo.

…

Starka, oblečena v zdelan plašč in z ruto na glavi me je prosila, če ji lahko pomagam nesti vreče polne »bogvedičesa«; sama namreč težko hodi, pa tudi s stiroporjem, ki ji služi za posteljo, ima precej opraviti. Ne vidim je prvič, sem se pa prvič ustavil ob njej za kaj več kot tistih nekaj sekund, potrebnih za površen gib roke, ki od daleč ponudi bankovec ali dva. In šele danes sem se resnično srečal z njo.

Vreče, stiropor in njena obleka zaudarjajo in ko se odpraviva proti tržnici – tam je namreč najboljša voda (gospa Jagica nikdar ne pije alkohola) – skrbno pazim, da se mi vreče ne dotikajo sveže opranih kavbojk. Ta skrb postaja vedno napornejša: roke me bolijo in končno vreče spustim, da mirno zadrsajo ob modrini jeansa. Zdi se mi, da sem naredil prvi korak v svet brezdomstva.

…

Ivo sedi na paleti pred Papirografiko in z vljudnim »doberdan« pozdravlja mimoidoče. Večina jih ve, da prosi ubogajme, saj kljub uglajenosti in prijaznosti Ivo ne skriva, da je brezdomec. Tistim, ki z njim spregovorijo kakšno besedo, priraste k srcu: duhovit je, spontan in otroško igriv. Ve, da je alkohol njegov gospodar, a brez njega še ne more.[1]

Kadar mu uide »kakšna manj primerna«, se s svojo zidarsko pestjo nežno »kresne« po bradi, usta pa se mu raztegnejo v nagajiv: »Oprosti.« Lepo je srečati človeka, ki ga trpljenje ni zagrenilo.

…

Viktor je silno nemiren duh. Hodi in išče, govori in posluša, zbija šale…samo, da mu ni treba biti pri miru. Kapo dol, ta človek je tako brihten, da bi brez problemov diplomiral na kakšni izmed fakultet, a izbral si je drugačno pot. Končal je gimnazijo, dobil službo, pristal v zaporu in nazadnje na cesti. Močno je preizkušan, a ohranja optimizem, le prijateljev mu manjka. Pogovori z njim, sprehod ob Ljubljanici in smeh, ki ga prinaša, so sveti trenutki zapisani v moje srce. Srečati človeka kot je Viktor, je Božji dar.

…

Marko se me vedno razveseli, nikakor pa ne zdrži, da me ne bi podražil s pornografijo in »dobrimi mrhami«. V tem zbadanju je skrito njegovo iskanje. Ne govoriva pogosto, a poveva si veliko, zelo veliko: o smislu življenja, o njegovih in mojih hrepenenjih, o preteklosti…Rad se spominja let, ko je hodil k verouku. Med smehom si seževa v roke in ponavadi pravi: »Saj ne zameriš? Saj vem, da se midva razumeva.« Dober prijatelj je.

…

Tako kot Mike, ki mi vedno ponudi roko, se opraviči, kadar ga ima »preveč pod kapo« in diskretno položi roko na usta, če mu uide kakšna kletvica. Le sem ter tja vpraša za kakšen tolar, a je hvaležen tudi takrat, ko ne dobi ničesar. Pravi: »Tako dobro je, kadar se usedeš med nas. Vsaj takrat ne govorimo samo o ženskah in pijači.« Tudi sam bi mu želel pokazati, da ga imam rad.

…

Ane, Toneta, Jureta, Jožeta, Lojzeta ni več z nami. Vsak na svoj način, vsi pa tiho in neopazno, so zapustili ljubljanske ceste. Smrt je brezdomcem prava sestra: blizu jim je in pogosto jih obišče.

Rad bi se spomnil Ane…

Z Ančo, kot so jo klicali prijatelji, sva se srečala na klopci pred samostanom. Zabuhel obraz jo je izdal, da pije. Zobe je imela razbite – posledica življenja z nasilnežem, ki ji ni prizanašal – a vse to ni moglo skaziti njene lepote.

Anča ni bila brezdomka, imela je stanovanje, resda brez elektrike in z razbitim oknom, a topel kotiček kamor se je lahko umaknila. Veliko časa je preživela na ulici, tako da so jo brezdomci vzeli za svojo. Vračala jim je naklonjenost in včasih se je kdo izmed njih lahko pogrel v njenem stanovanju, se obril, stuširal.

Prav ob enem izmed takšnih obiskov je prišlo do pretepa s smrtnim izidom. To jo je zlomilo. Tablete in alkohol so ji postali še pogostejši spremljevalci skozi dni, njeno življenje je postalo še večja muka. Borila se je, kljub mnogim padcem. Hotela je živeti. Rada je brala, veliko je premišljevala o sebi in o odnosu do partnerja. Trudila se je ljubiti, pri tem pa odkrivala kako težko se je izviti iz klešč strahov in samoljubja…

Dušan je jokal, ko mi je prišel povedat, da je umrla. Moje oči so ostale suhe… Prepričan sem bil, da je odšla prezgodaj, Gospod pa je vedel, da je njena čaša trpljenja pri dobrih štiridesetih že do roba polna.

…

Stane, Bard, Milan, Breda, Aleš, Marija, Jože, Sandi, Rudi, Roman, Slavka, Roman, Mitja, Dule, Ivan, Gustl, Rok, Karmen, Miša, Boris, Robi, Julij, … brezdomcev je veliko, preveč. Vsaka guba na njihovih obrazih ima svojo zgodbo. Ustavi se in jim prisluhni. Poišči Kristusov obraz v njihovih očeh.

 

P.S. Pa ne zameri, če te bodo kdaj prinesli okrog za tolar ali dva.