1. MOLITEV V SVETEM PISMU – SPLOŠNO
Molitev je ena najpomembnejših tem Svetega pisma. Predstavlja namreč vez med človekom in Bogom. Molitev je srečanje iz obličja v obličje z Bogom. Bog daje pobudo, človeka žeja po Bogu.
Vendar pa Stara zaveza v začetku ne pozna besede za »moliti«. Uporablja glagole iz vsakdanjega življenja klicati, moledovati, hvaliti, jokati, da bi izrazila različne načine molitve. Molitev je usmerjena k Jahveju, Bogu zaveze. Izraelec moli predvsem v templju, zahvaljuje se in prosi.
Nova zaveza še dodatno poudari pomembnost molitve za človekovo življenje. Jezus z vsem svojim življenjem priča o nujnosti molitvene povezave z Očetom, krščanska skupnost pa molitev doživlja kot nekaj nezaslišano novega. V veri, da je Bog odrešil vse ljudi, kristjani prosijo »v imenu Gospoda Jezusa Kristusa«. Njihova molitev je bistveno eshatološka, saj je usmerjena v dokončno dopolnitev življenja. Krščanska skupnost se jasno zaveda, da je njena molitev delo Svetega Duha, kajti brez njega človeški klic ne more doseči Božjih globin.
2. V ŠOLI VELIKIH MOLIVCEV
V Svetem pismu odkrivamo značilnosti in moč molitve predvsem ob likih velikih osebnosti, ki jim je molitev predstavljala odločilno prvino življenja.
Abraham je rasel v molitvi in zaupanju Bogu od tihe pozornosti do želje po srečanju z Bogom. Njegova molitev je v veliki meri klicanje brez besed. Zaveda se nenehne Božje navzočnosti: priznava Boga kot tistega, ki stoji pred njim. Med Abrahamom in Bogom se odvija dvogovor zgrajen na obljubi. Gre za molitev, ki je popolnoma prepričana v trdno gotovost Boga. Abrahamova molitev je prototip vseh molitev: odhod v neznano, zaupanje v Boga.
Abraham je v molitvi ponižen in drzen obenem. Srečuje Boga povsod, molitev je brez meja, kliče Njegovo ime, sprejema noč vere in posreduje za druge ljudi.
Jakob nam kaže značilnosti vsake molitve in slehernega boja: potrpežljivost (čakati, trpeti), vztrajnost (stati pokončno…) in stanovitnost (trdnost). Jakob stopi v red prijateljstva z Bogom. Bog je hkrati na vrhu in poleg Jakoba. Bog se spusti k človeku. Jakob se bojuje z orožjem Božje obljube in zvestobe, zmagovalec je zaradi svojega upanja.
Mojzes je mož molitve. Je kontemplativec, ki je dejaven, je apostol, prerok. Uči nas treh dejanj molitve: češčenja, posredovanja (priprošnje) in dejanja (zahvale).
Mojzesovo življenje je odgovor na Božji klic. Ko si Mojzes zaželi spoznanja Boga zase in za svoje brate, takrat začne v resnici moliti. Do dialoga pride le takrat, ko človek to želi – Bog nam pušča svobodo.. Moliti pomeni pustiti Bogu, da odpre naš razum in naše srce. Molitev ni davek, temveč ljubeče iskanje Božjega obličja.
Češčenje je Mojzesa naredilo za služabnika. Njegova priprošnja ni nekaj platonskega, sam se mora vreči v metež tistih, ki povzročajo zlo. Iz češčenja in priprošnje pa se poraja hvaljenje Boga za njegovo čudovito spremstvo.
David je molivec, ki doseže največje globine molitve v priznavanju lastne grešnosti pred Bogom in v prošnji za odpuščanje. Davidov psalm Miserere (Ps 51) je hkrati krik pravičnega in grešnega. David odkriva Božje usmiljenje. Njegova molitev je tudi zadostilna, namesto daritvenega žrtvovanja postavi notranjo daritev: daruje svojo strto dušo. Zapušča nam dediščino: prava daritev je v tem, da se človek ves daruje Bogu – najvišja molitev je v zaupanju v Boga in upanje, da nas bo on prenovil.
Anawim so mali in ubogi, Božji ubožci, ki jih Bog ohranja kot svoj sveti ostanek. Oni so tisti, ki v ponižnosti sprejemajo Božjo voljo: v svojih molitvah z njim sodelujejo. Preroki so bili možje molitve in zagovorniki. Med ubogimi je najvišje prodrla v skrivnost molitve Marija, ki s svojim Magnifikatom postavi živ primer molitve s čistim srcem, iz vse ponižnosti in uboštva. Takšna molitev je pripravljena, da sprejme Očeta.
Pavel je globoko uvidel, da je milost temelj vsega, da je za zveličanje potrebna vera in da se človek ne more rešiti iz del postave. Ravna se po Jezusovem zgledu in tudi nam svetuje naj molimo noč in dan, brez prestanka. Zanj je molitev ponižna prošnja in obenem hvalnica, hkrati pa je tudi boj, kot porod Kristusovega telesa. Molitev naj bo molitev v Svetem Duhu, ki je prvi nagib naše molitve in naš notranji učitelj. Moliti je treba drug za drugega, neprestano in pogumno. Molitev je vredna toliko, kolikor je vredna ljubezen, ki jo navdihuje.
3. JEZUSOVA MOLITEV
Nič nam bolj nazorno ne pokaže nujnosti molitve kot ravno prežetost Jezusovega življenja z molitvijo. Moli na gori in na drugih krajih, celo, ko ga vsi iščejo…Ne gre zgolj za željo po bližini z Očetom, ampak je to bistvena prvina njegovega poslanstva: moli pri krstu, pred izborom dvanajsterih, pri spremenjenju, v Getsemaniju, skušnjave v puščavi premaga z molitvijo…). Molil je za vero svojih.
Poseben pečat nosi molitev pri zadnji večerji, ko se najbolj očitno izkaže enost Očeta in Jezusa tudi v molitvi. Od tega trenutka dalje so molitve vseh ljudi v Jezusu in po njegovem namenu.
Jezusova molitev najbolj zasije v luči trpljenja, v Getsemaniju in na križu. V teh najtežjih trenutkih nam Jezus razodene molitev, ki pozablja nase in je vsa potopljena v Očetovo voljo in blagor drugih.
In v vstajenju dobi vse stvarstvo odgovor na molitev bogočloveka, ko je po milosti njegovega sredništva dvignjeno k Bogu.
Kaj je Jezus učil o molitvi?
Sin Božji je objekt iskanja ljudi, hkrati pa se Kristus trudi v nas prebuditi vero. Potreba, moč in nujnost molitve je ena pomembnejših vsebin njegovega nauka.
V središču Jezusovega učenja molitve je Očenaš, ki izraža odnos sinovske ljubezni do Očeta. Ta molitev je povzetek celotne svetopisemske poti in njen vrh.
V Janezovem evangeliju pa je predstavljena pot molitve od molitve iskanja k resnični molitvi, od želje po Božjih dobrinah k želji po Bogu samem (Samarijanka). Vera je v tej luči prestavljena ne zgolj kot pogoj za molitev, ampak tudi kot njen sad. Jezus zagotavlja rodovitnost sleherne iskrene molitve, poudarja pa tudi njeno občestveno razsežnost.
4. PSALMI – SVETOPISEMSKI MOLITVENIK
Psalmi imajo v SP posebno mesto. Vsebina vsega SP se prepleta v njih. Tu nam Bog sam polaga besede v usta, on sam nas uči različnih razsežnosti molitve. Iz psalmov govorijo osnovni človekovi odnosi do Boga: tožba, prošnja, zaupanje, češčenje, zahvala, hvaljenje. Med temi enkratnimi molitvami dobimo po vsebini zelo različne psalme: kraljevske, modrostne, spokorne, zgodovinske…
Psalmi imajo značilnosti tako občestvenih molitvenih obrazcev, kot tudi popolnoma osebne molitve. Psalmi so molitve trdno umeščene v vsakdanje življenje. V njih se kaže perspektiva Božjega vodstva v premagovanju skušnjav na življenjski poti.
Molitev psalmov se giblje med prošnjo in zahvalo. Molivec se običajno zahvaljuje že preden je uslišan (zahvala treh mladeničev v ognjeni peči).
Psalmi pa nas vodijo tudi v odkrivanje nas sami in s tem tudi Boga v nas. Vzpodbujajo nas k odkrivanju vsega dobrega. Molitev psalmov nas oblikuje, da smo vredni prejeti Božje darove. Jezus Kristus je najvišja obogatitev psalmistovih upov in hkrati tudi vsebina psalmov, dejstvo pa je, da so psalmi tudi njemu predstavljali molitveno okolje v času njegovega zemeljskega življenja.