• Natisni

SVETO PISMO – KNJIGA VSEH KNJIG

Hans Urs von Balthasar

Kakšna knjiga!

Knjiga, ki jo človeštvo najbolj bere, najbolj občuduje, najbolj zaničuje, a jo kljub prepovedim povsod išče in skrivaj vtihotaplja. Vsak njenih stavkov in črk je bil stokrat osumljen, kritiziran, relativiran. čeprav dejansko sploh ni knjiga, marveč sveženj iz dvainsedemdesetih povsem različnih spisov - pripovedi, o pradavnini, zakonikov, zgodovinopisja, ljubezenskih pesmi, tožb proti Bogu, zbirk življenjske modrosti, grozilnih pridig, pisem, vizij -, je vendar Sveto pismo vedno znova strnjeno tukaj kakor bronasti steber, kakor trdnjava, stokrat rešena in vendar nezavzetna. Brez obrambe je pred vsakim, ki ga hoče »historično-kritično« razcefrati (muslimanu je vsaka kritika Korana strogo prepovedana), toda menjajoče se teorije potujejo mimo njega, medtem ko samo trdno stoji. »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.« Kakšna predrznost, bi človek mislil, kakšna zapeljiva moč! Rodovi se vedno znova naveličajo večno enakih besed, toda njihovi otroci spet željno in radovedno segajo po njem, ustanavljajo biblične krožke in spet začenjajo meditirati ob njem. Le kdo neki govori tako nepreslišno?

Modrostne knjige, »božja nespamet«

Povejmo kar naravnost: Bog govori. V nasprotju z modrostnimi knjigami ljudi, nebibličnih verstev. V teh je kakšen izreden, razsvetljen, navdihnjen človek našel »pot«, kako je mogoče prek puhle vsakdanjosti priti v globino Absolutnega (to se pravi od »sveta« ločenega), pratemelja, vzvišenega nad vsem bivajočim. Sokrat, Platon, Buda, Laotse... Zato so potrebne »odpovedi« (askeza) in »dvignjenja« (ekstaze) ali »zamaknjenja«. Modrostne knjige človeštva so nakazana pota, ki se dvigajo od sveta v božji nadsvet, od izrekljivega k neizrekljivemu,, kar je morda mogoče v zamaknjenju otipati, doživeti. Bog, pravi Pavel atenskim modrijanom, je postavil ljudi na zemljo, »da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga ; našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas« (Apd 17,26-27).

Sveto pismo ravna povsem nasprotno. V njem ima Bog povsod pobudo. Bog zapove Abrahamu, naj gre iz svoje dežele in naj vse stavi na edino karto pokorščine božji besedi, obljubi in zahtevi (do daritve svojega sina Izaka). Sveto pismo to pokorščino imenuje »vera«. Nič drugega ne zahteva od naroda, ki izhaja od Abrahama in s katerim sklene Bog svojo zavezo. »Kdor veruje, ne bo ničesar (s svojimi lastnimi mislimi in načrti) vnaprej določal« (Iz 28,16). Bog sklene zavezo in da svoj pouk (»Deset zapovedi«), kako se moraš ravnati, če hočeš ostati v tej zavezi. Narod vedno znova hodi po svojih lastnih političnih in religioznih načrtih:_ za to mora delati pokoro. Ko Babilonec stoji pred jeruzalemskimi vrati, spregovori božji glas kralju po preroku: Predaj se, potem boš rešen. Kralj bolje ve, skuša se povezati z Egiptom. Oslepijo ga, ljudstvo je odpeljano v pregnanstvo, tempelj s skrinjo zaveze vred zgori v plamenih.

Bog edini vodi, pomaga, rešuje. »Jaz, jaz sem Gospod, razen mene ni rešitelja. Jaz sem od večnosti. Ni ga, ki bi rešil iz moje roke. Jaz pravim, jaz delam« (Iz 43,12-13). Izrael umeva, da se je ta neznanski »Jaz« iz najsvobodnejše . milosti povezal, zaročil z ljudstvom, ki je »ubog črviček«. In tako more ljudstvo presenetljivo formulirati zapoved, ki vse nosi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo« (5 Mz 6, 5). Toda ali ni ta zaveza, ta povezava Stvarnika sveta z majhnim problematičnim narodom nasprotje modrosti, ali ni nespamet? Ta doseže svoj vrhunec, ko se božja beseda in nauk ljudstvu tako zelo približa, da postane človek med ljudmi.

»Kar je nespametno pri Bogu, je modrejše od ljudi« (1 Kor 1,25)

Za vsemi preroki kot božjimi govorci (»Tako govori Gospod«) nastopi tesarjev sin Jezus iz Nazareta in si na nepojmljiv način lasti silni 'Jaz' Boga. »Rečeno je bilo; jaz pa vam pravim.« »Moje besede so duh in življenje.« »Preden je bil Abraham, sem jaz.« »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje.« Njegovi sorodniki ga imajo za blaznega. Narodni voditelji vidijo v njem bogokletnika in ga končno usmrtijo, kljub njegovim veličastnim (in vendar obenem ponižnim) besedam in dejanjem. Vendar ni rekel: Jaz sem Bog. Samo Boga je imenoval svojega Očeta in povedal, da ga je on poslal in potrdil. Jezus govori v imenu svojega Očeta, je celo utelešeni glas tega Očeta. Popoln škandal! Eden njegovih učencev ga izda, drugi zbežijo. Judje zahtevajo njegovo križanje, poganska državna oblast ga izvrši. Toda ravno s tem, da so ga kristjani, judje in pogani popolnoma zavrgli, se je dovršil božji načrt: »Bog je vse vklenil v nepokorščino« (jim dokazal njihovo nevero), »da bi vsem izkazal usmiljenje« (Rim 11,32). »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32).

Tu smo v središču Svetega pisma. Božji Sin, ki je »eno z Očetom« (Jn 10,30), ima moč, da vzame nase upiranje ljudi nasproti Bogu, da na križu pretrpi njihovo najtemnejšo zapuščenost od Boga (»Moj Bog, zakaj si me zapustil?«) in jih spravi z Bogom Izraela in sedaj z Očetom vseh ljudi. Ali bolje: Bog je tako zelo ljubil svet, da je zanj dal svojega Sina (Jn 3,16), kajti »vse je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj. Iz njega, ki ni poznal greha, je za nas napravil greh, da bi mi v njem postali božja pravičnost« (2 Kor 5,18s) in v Sinu postali njegovi otroci.

Ta »nespamet« Boga je središče Svetega pisma, vse drugo ga samo na mnogotere načine razlaga in opisuje. Saj je na več mestih rečeno, da je Stvarnik mogel tvegati ustvaritev sveta, prevzeti zanjo odgovornost in svet označiti kot »prav dober« samo zato, ker je ves načrt slonel na samodarovanju »Jagnjeta« (1 Pt 1,19s), ki končno edino more razložiti smisel sedemkrat zapečatene knjige svetovne zgodovine (Raz 5,5).

Ali je Sveto pismo »božja beseda«?

Da in ne. Enoumno je božja Beseda Jezus Kristus, Očetova Beseda, ki nam z vso svojo človečnostjo, s svojim življenjem, govorjenjem, delovanjem, zavrženostjo, trpljenjem, smrtjo in telesnim vstajenjem od mrtvih »razlaga« (Jn 1,18), »prevaja Očeta v človeku razumljivo govorico. Vse, kar ima Bog svetu povedati, namreč svojo najvišjo, v Sinu svetu izkazano ljubezen, je povedano do konca. Toda, ali ljudje to tudi razumejo? To je mogoče nekako razumeti samo tedaj, če nam Bog da svojega Duha (1 Kor 2,12), da moremo tudi mi misliti in delovati iz najglobljega mišljenja Boga. Zato nam Jezus obljublja tega Božjega Duha, ki ne bo govoril nobene druge, nove besede, ampak bo vedno dalje »razlagah (Jn 16,13-15) njega, Sina, ki je razodeval Očeta (Jn 16,13-15). Red moremo: Sveti Duh bo razlagal za nas in v nas razlago Boga (ki je Kristus). V tem smislu moremo red o Svetem pismu, da je božja beseda. In ker je Kristus tudi polna resnica Stare zaveze in ga od nje ne moremo ločevati, je vse Sveto pismo knjiga Svetega Duha, ali kar pove isto: od Duha navdihnjeno, inspirirano. Kaj to natančneje pomeni?

Božja beseda v človeških besedah

Zdaj pride zagonetno vprašanje: da Bog govori ljudem po ljudeh. Saj bi drugače ničesar ne razumeli. Toda, kako gre oboje skupaj? Spomniti se moramo dvojega: Bog ni nikdar delni vzrok, Bog je vedno »vse« in »večji ko vsa njegova dela« (Sir 43,27s). Vsi ustvarjeni vzroki mu služijo s svojo podarjeno svobodo; četudi so nepopolni, nikakor vsevedni, vsestransko omejeni, ne morejo motiti njegovega popolnega delovanja in govorjenja. V Svetem pismu je marsikaj odvisno od časa, v katerem je nastalo, vendar to ne ovira, da se Bog ne bi mogel v tem izraziti. Drugo je: Bog se je na vrhuncu svojega samorazodetja v Jezusu Kristusu brez vsake ovire natančno in dokončno izrekel: v Kristusu spoznavamo najglobljo božjo notranjost: »Bog je ljubezen.« Vse druge njegove lastnosti izvirajo iz te ljubezni. Tudi njegova modrost, pravičnost, vsemogočnost itd.

O tem govori Sveto pismo. To ni knjiga o kozmologiji, ni razprava o svetovni zgodovini, o psihologiji ali o katerikoli svetni znanosti. S svetnimi očmi gledano, morejo biti v njem pripovedi, zgodovinske netočnosti; kljub temu se Bog more v njem popolnoma suvereno in neovirano izraziti.

Jezus, ki je Očetova Beseda, ni ničesar napisal. Beseda je neskončno večja kakor vse, kar se da zajeti v črkah. Zato mora božji Duh razlagati to, kar je o Sinu in Očetu zapisano s črkami. Če torej ljudje najdejo v Svetem pismu nekatere omejenosti in postavljajo vprašanja v tej zadevi (ali so res gradili babilonski stolp tako, kakor je opisano?), naj se raje vprašajo: kaj nam hoče Bog s to (pripovedno) zgodbo povedati? Potem bo vse dovolj jasno. »Vse to se je pa z njimi (s starim Izraelom) zgodilo kot zgled in je bilo zapisano v svarilo nam« (1 Kor 10;11).

Kar se tiče Kristusa, je značilno, da njega, ki je božja Beseda v najpopolnejšem pomenu, človeške besede preprosto ne morejo zajeti. Štirje različni evangeliji se mu v človeških besedah bližajo z različnih strani, kakor je treba iti okoli kipa, da ga prav vidimo in nam kaže vedno nove vidike. V prvi generaciji Cerkve obstaja tudi razmišljanje o njegovi skrivnosti, o smislu učlovečenja, njegovega življenja, smrti in vstajenja. Postopoma se odpirajo vedno nove globlje povezave; tudi o tem priča mnogoterost Svetega pisma. Toda nobenih nasprotij ni v njem.

Ugotovili bomo tudi, da to, kar je povedano o Jezusu, da, celo njegove lastne besede, katerih se pisatelji spominjajo, lahko izhajajo iz različnih časov. Nekatere so lahko iz časa, ko je Jezus sam govoril, ki so jih pa poslušalci samo nepopolno razumeli, ker so jim šele velika not in binkošti mogli dati pravo umevanje; druge besede pa so podane iz prav tega poznejšega umevanja, toda zaradi tega niso nujno ponarejene ali »prebarvane«. Prav tu se je treba spomniti, da Sveti Duh božji daje pravilno umevanje tako, da iz mnogih odtenkov nastane enotna, kar najbolj živa podoba Jezusa, Očetove Besede.

Komu pripada Sveto pismo?

Da bomo razumeli to vprašanje, se moramo ozreti nazaj na tisto, kar smo na začetku povedali o božji zavezi z Izraelom. Predkrščanska božja beseda je bila nedvomno namenjena izvoljenemu ljudstvu in je pripadala njemu prav zato, ker je to ljudstvo pripadalo Bogu. Dovršitev tega božjega govorjenja Izraelu, ki je dosežena v Jezusu Kristusu, nikakor ne odpravlja božje zaveze, ampak jo tako dopolni, da je iz starega »mesenega« ljudstva nastal novi Izrael, »božji Izrael« (Gal 6,16), »duhovno ljudstvo«, h kateremu imajo sedaj dostop tudi pogani, ker je Kristus nesel krivdo vseh ljudi pred Boga. To novo ljudstvo je iz vseh, ki prav to verujejo, in če je že Izrael zastopal pred Bogom vsa ljudstva (1 Mz 12,3; Iz 49,6), to velja še veliko bolj za novo Kristusovo občestvo, ki se imenuje »Cerkev«, ki je izrečno poslana vsem narodom, ker se sprava Boga s svetom v Kristusu tiče vseh ljudi in naj vsem postane znana. Zato bomo rekli, da Sveto pismo pripada Cerkvi, vendar je kot tako odprto za vse ljudi.

Cerkvi pripada, ker je bil tej Cerkvi obljubljen Sveti Duh, ki je dal napisati te knjige, da bi zavaroval resnico in dal Cerkvi sposobnost, da izbere prave knjige (iz mnogih napačnih in nepomembnih) in sestavi njihov seznam. Sveto pismo pripada Cerkvi tudi zaradi tega, ker jo označuje njena vera v Boga in njegovo razodetje; kot taka pa ga tudi more na najbolj pravilen način razlagati kristjanom in vsem, ki iščejo razlage.

»Stara« in »Nova« zaveza?

Toda ali za kristjane ni dovolj Nova zaveza? Čemu še ta dolga in zapletena predzgodovina? Tu pridemo do globokih skrivnosti, ki jih končno edino Bog sam more osvetliti.

Gotovo ima Bog s človeštvom le en sam odrešenjski načrt. Z njim ne sklepa dveh »zavez«, ki bi bile druga od druge neodvisne. Kar navadno imenujemo »Stara zaveza«, je zaveza, ki je nazadnje neodpravljiva (prim. Rim 11,29), ki je naravnana na Kristusa in je v njem dovršena. Zaradi tega tudi ni dveh božjih ljudstev, ampak samo eno, ki ga sestavljata Izrael in Cerkev. Izrael v Jezusu ni spoznal ali ni priznal svoje dovršitve. Izrael je podoben razbojniku, ki se je na križu obrnil proč od Jezusa. Cerkev je priznala dovršitev zaveze in je podobna razbojniku, ki je obrnjen k Jezusu. Celotno zavezo preveva nekakšen prarazkol, se pravi zavračanje in sprejemanje. Toda zaveza je zdaj odprta za vse narode, ne da bi zaradi tega mogla ali smela biti odpravljena solidamost Cerkve »s sveto korenino« (Rim 11,16; »Zveličanje pride od Judov«: Jn 4,22). Jezus sam se trajno sklicuje na »Staro zavezoo, saj je prvenstveno prišel, da bi zbral »izgubljene ovce Izraelove hiše« (Mt 15,24). Kaj nastane iz Cerkve, če misli, da se more odpovedati Stari zavezi, je jasno razvidno na Hitlerjevih »nemških kristjanih«.

Toda vprašanje ostane zelo aktualno, če gre za tako imenovano »inkulturacijo« krščanstva v tuje kulture, recimo Afrike ali Azije. Nekateri mislijo, da bi bilo mogoče sprejeti svoje lastno versko izročilo kot podgradnjo in predzgodovino za vero v Jezusa. Čeprav je marsikatere prvine iz njih gotovo mogoče v novi razlagi koristno uporabiti za krščansko vero: vendar ostane božja beseda od Abrahama do Kristusa enotna in neločljiva; bistvenim prvinam »Stare zaveze« se ni mogoče odpovedati, če hočemo prav razumeti »Novo«. Če gledamo teološko, nikakor ni mogoče »narodov« - naj bodo njihove kulture še tako visoke - postaviti na isto raven kakor Izrael, ali njihove svete spise enačiti z Biblijo.

O pravilnem ravnanju s Svetim pismom

Sveto pismo je, kakor smo rekli, brez obrambe odprto za ves svet, lahko ga kupiš v knjigarni. Rekli smo pa tudi, da pripada Cerkvi , ki ima z ozirom nanj dvojno nalogo. Važnejša je prva: Cerkev ga mora brati kot božjo besedo, premišljevati in se po njem učiti Boga na pravi način častiti in se mu zahvaljevati. Druga naloga je drugotna, toda zaradi tega ni nepomembna: Cerkev ga mora za kristjane in nekristjane razlagati na pravi način in ga s tem braniti v njegovi resnični vsebini. To je treba storiti s primerno eksegezo, in to tern bolj, ker ga zunaj stoječi pogosto napačno razumejo in krivo razlagajo.

K prvemu: Sveto pismo je za verujočega božja beseda, toda beseda, izgovorjena v zavezi, ki zaradi tega zahteva ustrezen odgovor. Izrael je včasih kar najbolje odgovarjal, na primer v psalmih, tako da je bilo mogoče njegov odgovor sprejeti v navdihnjeno božjo besedo. Kristjani morajo še bolj zares, kolikor le mogoče pravilno odgovoriti. Jezus pravi, da dajejo pravilni odgovor »mali in »preprosti« medtem ko Očetovo razodetje ostane prikrito modrim in razumnim« (Lk 10,21). Preprostost je Jezusova temeljna beseda: Jezus hvali preprosto, neskaljeno oko, hvali preprostost, nereflektirano zaupanje otroka. V tej preprostosti naj bi se dali nagovoriti božji besedi in ji v enaki preprostosti srca odgovorili. Naša molitev naj bi bila odmev na zven in vsebino te besede. Zgled za to je Marija, ki je božje besede in dejanja »v svojem srcu hranila in vedno premišljevala« (Lk 2,19; 2,51). To moremo imenovati »premišljevanje«, kar ne pomeni zgolj gledanja, ampak pozorno poslušanje neizčrpne božje globine »vsake besede, ki pride iz božjih ust« (Mt 4,4). To se more zgoditi v samotni »kamrici« najbolje vsak dan ob določenem času ali skupno v številnih »bibličnih krožkih«, kjer vsak udeleženec v korist drugih pove, kaj se ga je dotaknilo. Smiselno je, da tudi pri premišljevanju včasih preberemo kakšno pripombo, ki osvetli pomen, da ne bomo šli v napačno smer, vendar ne tako, da bi skrenili v golo preučevanje besedila. Bistveno pri takšnem premišljevanju je, da dopustim božji besedi, da me osebno nagovori; to bo vsakega poučila izkušnja.

K drugemu: usmerjenost eksegetskega raziskovalca se od tega razlikuje v toliko, kolikor mora razumeti tekst v njegovi zgodovinski povezavi, njegovem razmerju do drugih, prejšnjih in poznejših tekstov; raziskovalec mora dognati in preizkusiti njegovo filološko najbolj pravilno obliko v skladu s tem, kaj je človeški pisatelj nameraval povedati. To slednje je pomembno in v skladu z vsakim znanstvenim obravnavanjem kakšnega besedila: kaj hoče besedilo samo od sebe povedati?

Prevedel dr. Anton Štrukelj.

Družina 4 – 26.1.1997, str. 7