NAJ SE ZGODI TVOJA VOLJA
Z Gospodom v bolezni
NAJ SE ZGODI TVOJA VOLJA
Oče, ko je tvoj Sin Jezus Kristus
občutil vso bridkost trpljenja,
je molil:
Odmakni ta kelih od mene!
To je tudi moja molitev:
Odvrni to bolezen od mene,
ta kelih bridkosti.
Iz njega ne morem piti.
Tudi za tvojega Sina je bilo tedaj to preveč.
Vendar mu nisi odmaknil keliha.
Jezus, tvoj Sin, ga je moral izpiti.
Odkod je imel toliko moči?
Njegova molitev ni bila samo krik:
Odmakni od mene! – temveč tudi:
Naj se zgodi Tvoja volja!
Pomagaj mi, Gospod,
da bom spozna/a in sprejel/a Tvojo voljo.
Ali je Tvoja volja, da se pozdravim,
ali pa ostanem bolan/na,
še bolj bolan/na?
Je Tvoja volja, da umrem?
Nekaj verujem:
Ti hočeš, da živim.
To je bila Tvoja volja,
ko si svojega Sina obudil od mrtvih:
da bi živel.
To je Tvoja volja tudi zame:
da bi živel/a.
Vendar je moja vera trudna in šibka.
Gospod, poživi mojo vero.
Moram se izviti iz vsega,
kar sem postavil/a ne pot,
ki me vodi k Tebi.
Osvobodi me moje obupanosti,
negotovosti in tesnobe;
osvobodi me od sebe,
osvobodi me zate.
Daj, da bom Tvojo voljo spoznal/a in jo vzljubil/a.
Daj, da bom molil/a iz globine srca:
Ne moja, Tvoja volja naj se zgodi.
V BOLEČINAH
Oče, težko mi je povedati:
Zgodi se Tvoja volja.
Strt/a sem in nimam več poguma.
Bolečine so neznosne.
Vse, kar mi je v življenju kaj pomenilo,
se zdi, da me za vselej zapušča:
moji sodelavci, moje delo, vse, kar me je veselilo,
vse, kar sem počel/a dan za dnem.
Čeprav sem malodušen/na, Gospod,
se bom poskusil/a sprijazniti
s tem, kar me je doletelo:
z bolečinami, oslabelostjo, nemočjo.
Vse to bi rad/a prenašal/a,
kolikor bom le mogel/la.
Ne dopusti, da bo moje trpljenje zaman.
Morda bo koristilo tistim,
ki se zate žrtvujejo in bojujejo.
Naj se zgodi Tvoja volja.
Tvoj Sin je na križu pokazal,
da trpljenje ni zaman.
Hvala Ti, da to vem.
Blagoslovi me, Oče.
Blagoslovi vse ljudi,
ki mi strežejo in pomagajo.
Blagoslovi vse, ki morajo
trpeti, kakor trpim jaz.
In če hočeš, povrni zdravje
meni in drugim.
ZAKAJ MORAM TRPETI
Gospod, iščem smisel svojega trpljenja.
V sebi ne najdem odgovora.
Ta bolezen mi je v breme,
ki se mi zdi nesmiselno.
Ko sem bil/a še zdrav/a,
se nisem nikdar vprašal/a, zakaj živim.
Je mar smisel življenja, da umrem?
Tega ne morem verjeti.
Moje življenje pa se že počasi izteka.
-------------------------------------------------
Rekel jima je: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega,
kar so povedali preroki!
Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel
in šel v svojo slavo ?« (Lk 24,25-26)
-------------------------------------------------
Potem ko so te križali, Gospod,
tvoji učenci niso vedeli odgovoriti,
zakaj si moral trpeti:
šele ko si vstal od mrtvih,
si jim razodel smisel svoje smrti.
Moral si trpeti in umreti,
da si stopil v svojo slavo.
Povej mi, ali je to tudi moja pot?
Medtem, ko o tem premišljujem in molim,
si Ti ob meni – čeprav tega ne vidim.
Razodeni mi smisel moje bolezni
in me pripravi na to,
da bom sprejel/a Božjo voljo.
S TUMORJEM V TELESU
Prosila sem te, Gospod, za moč,
da bom dosegla uspeh,
Ti si me naredil slabotno,
da se naučim ubogati.
Prosila sem te za zdravje,
da bi lahko uresničila mnogo stvari,
dobila pa sem bolezen,
da uresničim še boljše.
Prosila sem te za bogastvo, da bi bila srečna,
namesto tega pa sem dobila siromaštvo,
da bi rasla v modrosti.
Prosila sem te za moč,
da bi bila deležna spoštovanja,
dobila pa sem šibkost,
da bi občutila potrebo po Tebi.
Prosila sem te za prijateljstvo,
da ne bi bila tako sama,
dal si mi pa srce, da morem ljubiti,
da imam lahko rada svoje brate.
Prosila sem te za vse tisto,
kar bi me lahko v življenju veselilo,
ti si mi pa daroval življenje,
da bi se mogla stvari veseliti.
Ničesar od tistega, za kar sem prosila,
nisem dobila,
dobila pa sem tisto, na kar sem upala.
Kakor da bi bile vse moje neizrečene molitve
popolnoma uslišane.
Tukaj sem najbogatejša med vsemi ljudmi.
Hvala ti, Gospod!
BOLEZEN
Zakaj sem bolan/na? Koliko časa še? Čemu?
Živel/a sem med zdravimi,
bolnih sploh nisem opazil/a.
Zdaj vem, kaj je trpljenje.
Odpri mi oči za vse, ki z mano trpijo.
Zmerom sem bil/a zakopan/a v delo,
nikoli nisem imel/a časa na voljo.
Zdaj mi čas mineva brez haska. Zaman?
Ne vem, Ti veš, Ti edini.
Koliko je bilo brezobzirnosti,
koliko prerekanj, koliko neprijaznosti,
koliko površnosti – samo nase sem mislil/a.
Odpusti mi krivdo in daj mi toliko časa,
da bom odpustil/a drugim.
Vrni mi zdravje, da bo začel/a od kraja.
MATI ŽALOSTNIH
Mati žalostnih,
bodi pri zglavju vseh bolnikov na svetu:
tistih, ki so v tem trenutku izgubili zavest
in umirajo,
tistih, ki so izgubili zadnje upanje,
da bodo ozdraveli,
tistih, ki vpijejo od bolečin
in jočejo,
tistih, ki se ne morejo zdraviti,
ker nimajo denarja,
tistih, ki bi tako radi hodili,
pa morajo negibno ležati,
tistih, ki vso noč
ne morejo zatisniti očesa,
tistih, ki morajo svoje najlepše načrte
za nekaj časa odložiti,
posebno tistih, kateri ne verujejo
v posmrtno življenje,
tistih, ki se upirajo Bogu
in ga preklinjajo,
tistih, ki sploh ne vedo, da je Kristus trpel kakor oni.
VODI ME, GOSPOD
Gospod, tvoja beseda Petru:
Drugi te bodo vodili, kamor nočeš iti,
naj postane moja molitev.
Lahko bi bil/a šel/a, kamor bi se mi ljubilo:
nekoč, ko sem bil/a še zdrav/a.
To so bile dobre,
vendar ne vselej najboljše poti.
Sedaj, v svoji bolezni, pa sem doživel/a,
da me vodijo drugi:
prepogostoma tja, kamor nočem.
Kam pravzaprav?
Proti koncu mojega življenja?
K cilju mojega življenja: k Tebi?
Je mar to smisel mojega stanja?
Bridko občutim:
Po tej poti ne morem hoditi sam/a.
Ti me moraš voditi, da te bom našel/la.
Vodi me – to je moja molitev –
tja, kamor sam nočem.
Zakaj vse se še v meni upira
tvojemu vodstvu.
Moj jaz je še premočan,
da bi se dal/a voditi.
Kaj bo ostalo od moje svobode,
od moje volje, odločitve?
Moram se osvoboditi,
odločiti zate ter se Ti prepustiti.
Bom tedaj še našel/la osvoboditev,
pot v življenje?
Svobodo, za katero Ti osvobajaš;
na koncu katere čaka življenje,
ki nikdar ne mine?
Vodi me, Gospod,
in pomagaj mi, da bom spoznal/a
da je meni v dobro,
kamor me vodiš.
MOLITEV ZA ZDRAVNIKA
Gospod, molim te za svojega zdravnika;
zahvaljujem se Ti, ker ga imam
za duhovnika svojega telesa,
kakor v duhovniku vidim
zdravnika svoje duše.
Razsvetli mu um,
ko bo ugotavljal mojo bolezen
in ko me bo zdravil;
vodi njegovo roko pri delu,
povišaj ga v svojega sodelavca.
Meni pa nakloni zaupanje vanj
in njemu vame; oba morava
verjeti v zdravila in čudeže.
Naj bo moj zdravnik veder in zanesljiv;
naj bo zmerom vljuden
in vreden spoštovanja;
z vsakomer naj bo plemenit in ljubezniv.
Naj ne prodaja svojega znanja ne svoje vesti.
Naj zmerom išče in rešuje samo življenje,
vendar mora biti zmožen
tudi smrti zreti v oči.
Naj zdravi telesa, duše pa spoštuje,
njegov poklic naj bo usmiljen.
V bolniku naj vidi Božjega otroka
in svojega brata.
Moj zdravnik zdravi moje telo;
Ti pa reši njegovo dušo! Reši mene in njega!
IZROČITEV PORAJA MIR
Najgloblja resničnost je Oče sam, ki vse vodi z močno in ljubečo roko, onkraj meja pojavnega in vidnega sveta; to je roka, ki ureja in usmerja, dopušča in določa, kar se dogaja okoli nas. Popolna predanost Bogu poraja mir. Izročitev je prehod od bolečine k ljubezni, od ljubezni k miru.
»Zato se popolnoma izročam v Tvoje roke, Oče. Za vse, kar si že dovolil ali boš dovolil, da se zgodi, ti že danes pravim: v popolnem miru čakam. Strinjam se z vsem, sprejemam vse. Zgôdi se tvoja volja.«
Živeti s takšnim takim pogledom vere in predanosti pomeni biti močan. Blagor človeku, ki se na poti skozi življenje izroča v Božje roke. Zanj možnost poraza ne obstaja in prebival bo v hiši MIRU.
Molitev izročitve
Svetujemo vam, da se na pamet naučite molitev z naslovom MOLITEV IZROČITVE (iz Molitvenega priročnika Srečanje, str. 51)
Lahko pa molitveni način vadite tudi s pomočjo zapovrstnih molitvenih prošenj in odpeva, ki sledi vsaki prošnji.
Odpev:
Vse sprejemam z ljubeznijo. Naj se zgodi tvoja volja!
Mirno in molče se izročam v tvoje roke.
Molitvene prošnje
- Mirno sprejemam dejstvo, da mi je v življenju marsikdo nasprotoval in mi ga otežil. (Odpev)
- Mirno sprejemam dejstvo, da me domači, sorodniki in znanci ne razumejo. (Odpev)
- Mirno sprejemam dejstvo, da bo po moji smrti vse šlo naprej enako, kot da se ni nič posebnega zgodilo. (Odpev)
- Mirno sprejemam to, da želim mnogo, zmorem pa bore malo. (Odpev)
- Mirno sprejemam resnico, da lahko z velikim naporom mnogokrat dosežem le majhen uspeh. (Odpev)
- Mirno sprejemam dejstvo, da moram početi to, česar ne maram, in da ne delam tistega, kar imam rad. (Odpev)
- V tvoje roke, Gospod, prelagam vse, kar bi moral postati, pa nisem postal, kar bi moral storiti, pa nisem storil. (Odpev)
- Mirno sprejemam dejstvo, da sem nekaj tako majhnega. (Odpev)
- Mirno sprejmem tudi to, da pri mnogih rečeh nisem uspel. (Odpev)
Duhovna drža
Kadar začutim, da postajam boječ, vznemirjen, siten in podobno, se moram takoj prebuditi in vprašati sam sebe: Kaj se z menoj dogaja? Če poznam rešitev, se moram mirno boriti, če pa rešitve ne poznam, moram vse izročiti v Božje roke in reči: Zgôdi se!
Spričo tolikih stvari in dogodkov, ki me žalostijo, skrbijo in vznemirjajo, moram vse izročiti v Božje roke in reči Očetu: Zgôdi se!
Ne dovolim, da bi karkoli motilo moj mir.