S PSALMI CERKEV HVALI BOGA

Iz apostolske konstitucije sv. Pija X., papeža (Divino afflatu)

Svetopisemski psalmi so bili napisani pod Božjim navdihnjenjem. Že od začetka Cerkve so hranili pobožnost vernikov, ko so z njimi prinašali Bogu daritev hvale, to je sad ustnic, ki so hvalile Božje ime. So pa tudi, kakor je bilo to v navadi že v stari zavezi, zavzemali pomembno mesto pri daritvenem in molitvenem bogoslužju.

Tak je začetek »glasu Cerkve«, kakor ga naziva sv. Bazilij, petja psalmov, ki ga je naš prednik Urban VIII. označil kot »hčerko tiste hvale, ki se neprestano oglaša pred prestolom Boga in Jagnjeta«. Sv. Atanazij pravi, da psalmi učijo zlasti tiste, ki so posvečeni za bogoslužje, kako naj hvalijo Boga in s kakšnimi izbranimi besedami naj ga slavijo. O tej zadevi pravi lepo sv. Avguštin: »Da bi človek prav Boga hvalil, je Bog prej sebe hvalil. Ker je Bog sebe hvalil, zato človek sedaj ve, kako je treba Boga hvaliti«.

Poleg tega imajo psalmi čudovito moč, da v srcih vseh ljudi zbujajo željo po krepostih. Četudi je vse Sveto pismo stare in nove zaveze navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, kakor je pisano, vendar je knjiga psalmov kakor raj, v katerem so zbrani sadovi vseh drugih knjig; navaja speve in tem med petjem pridružuje še lastne. Tudi te besede je izrekel sv. Atanazij, ki z vso pravico dostavlja: »Meni se zdi, da so za tistega, ki jih prepeva, psalmi kakor zrcalo, da v njih gleda sebe in življenje svoje duše, in z njimi izliva svoja čustva«.

Zato tudi sv. Avguštin piše v svojih Izpovedih: »Kolikokrat so mi prišle solze, ko sem prepeval te himne in pesmi! Kako so me ganili mili napevi, ki jih je prepevala tvoja Cerkev! Spevi so mi prodrli v ušesa, resnica pa mi je prešla v srce, iz katerega mi je privrela pobožnost, iz oči pa so mi lile solze, pri vsem skupaj pa  sem se dobro počutil«.

Zares, kako bi mogli biti brez čuta ob tistih mestih v psalmih, kjer se tako vzvišeno hvali brezmejno Božje veličastvo, njegovo neizrekljivo usmiljenje, njegova vsemogočnost, njegova pravičnost, njegova dobrota in druge njegove brezkončne veličine. Komu ne bi vse to navdihovalo podobnih čustev: zahvalo za od Boga prejete dobrote, ponižne in zaupne prošnje za prihodnje dobrine, krik duše, ki se kesa svojih grehov? Ali bi mogli ostati hladni ob podobi Kristusa – Odrešenika, ki je slikana s tolikšno vztrajnostjo? Kajti sv. Avguštin je »v vseh psalmih slišal Kristusov glas, pojoči in zdihujoči, radujoči se v upanju in zdihujoči zaradi sedanje stiske«.