Odprem cerkvena vrata in vstopim v tihoto svetišča. Na oltarju je Najsvetejše. V svetlobi in tihoti sije na obiskovalce in čaka. Za zapirajočimi vrati potihne hrup prometa in mimoidočih. Ko pokleknem in se prepustim lepoti tega, kar vidijo moje oči, počasi utihne tudi hrup v moji duši. Zavem se, da sem pred TEBOJ, ki si resnično navzoč v tem koščku kruha. Prepustim se Tvoji bližini in v tišini čakam, da vstopim v Tvojo skrivnost ter bivam s Teboj.

Pred leti sem se spraševala: »Kako moliti pred Najsvetejšim?« Nekdo mi je svetoval: »Sonči svojo dušo. Postavi se pred Gospoda, pred tabernakelj, njegovo Besedo… in pred Njim vztrajaj, da te osvetli, pregreje, prežari tvoje temine s svojo lučjo, se dotakne tvoje duše in telesa, da te umije, očisti, spremeni in odreši.« Ta molitev me je odprla za dialog in intimno domačnost z Njim. Sprejemala sem Njegovo bližino, svetlobo in pustila, da me spreminja. Tišina pred Najsvetejšim ni bila več neprijetna ali dolga, nasprotno postala je polna komunikacije in razodevanja. Evharistična adoracija je neizmeren zaklad in zadrževanje pred njo je kakor sedenje ob izviru, kjer se odžejaš in osvežiš. Vso svojo pozornost usmeriš Nanj, ki je tu zate in te ljubi takšnega kot si. Ko gledam Vanj in sprejemam, da me gleda On, On ki me pozna v globini, v resnici in me ljubi, ga prosim, da bi se znala kot On »lomiti« za druge in se darovati drugim. Veliki častilec Evharistije, sv. Frančišek Asiški, je v dolgih urah molitve odkrival kdo je Gospod. Svojim bratom je zapustil Hvalnico Bogu Najvišjemu in v njej pravi: »Ti si svet. Ti sam si dobrota, vsa dobrota, najvišja dobrota, Gospod živi in resnični. Ti si ljubezen. Ti si lepota. Ti si veselje in radost. Ti si ponižnost. Ti si naše upanje. Ti si krotkost. Ti si zavetje…«

Češčenje Najsvetejšega spreminja nas in svet. Po molitvah mnogih tečejo na svet reke milosti, ki dosežejo srca ljudi. V Njem dobivamo moč, veselje in pogum za naše pričevanje o Njegovi ljubezni.

(s. Mojca Korošec FMM)


 

EVHARISTIČNA ADORACIJA – ČEŠČENJE

Molimo lahko dejansko kjerkoli in kadarkoli si vzamemo čas, prav posebna pa je molitev, kadar smo pred samim Jezusovim obličjem. Bog je seveda vedno navzoč, kjerkoli smo, pri adoraciji pa je prisoten na prav poseben način: v svojem telesu in krvi. Med adoracijo oziroma češčenjem Najsvetejšega nam Jezus daje, da lahko gledamo Njega in hkrati pustimo, da tudi On gleda nas, takšne, kakršne smo. Daje nam, da se potopimo v Njegovo ljubezen.

Češčenje Najsvetejšega je velik dar Božje ljubezni. Vsi smo povabljeni, da večkrat stopimo v cerkev ali kapelo, kadarkoli, v stiski ali enostavno ker  želimo obiskali našega dobrega prijatelja.

Naše češčenje lahko kažemo na različne načine. Najbolj intimna oblika adoracije je pri svetem obhajilu, ko vase sprejmemo Jezusovo telo. Tu izražamo našo največjo obliko češčenja. Jezusa lahko častimo tudi z obiskom cerkve in tabernaklja v osebni in tihi molitvi ali pa med adoracijo, ko je Najsvetejše izpostavljeno. Češčenje izražamo tudi s telesno držo, npr. ko pokleknemo, kadarkoli gremo mimo Najsvetejšega.

Molitev v tišini naj bo osredotočena na Najsvetejše. V tišini lahko preprosto zremo Jezusa, lahko pa se z njim pogovarjamo iz dna svojega srca in misli. Še toliko bolj pa smo povabljeni, da Jezusu prisluhnemo in mu pustimo, da nas nagovori, tolaži, nam daje moči in nas spreminja. Kot je pravil arški župnik Vianej: »je človek pred Najsvetejšim kot stvarstvo pred Stvarnikom, ki osupne pred veličino Boga.« To je tisti kraj zaveze in molitve, kjer se srečamo z Jezusom.

Večkrat se nam lahko zgodi, da bo naš čas molitve pred Najsvetejšim zaznamovan prav z raztresenostjo, s katero se bomo bojevali vsaj na začetku naše molitve. Takšna raztresenost odvrača pozornost od Boga in nam razkriva tisto, na kar smo navezani (KKC-Kompendij 574). Naš um in srce sta lahko polna skrbi, težav, dogodkov, načrtov, obveznosti... Potrebno je vse položiti pred Gospoda in se zavestno odločiti, da bomo sedaj pripravili prostor in mu prisluhnili.

Druga težava pri molitvi je lahko duhovna suša. Ta preizkuša našo vero v času, ko postane v naši molitvi čutom odsotno vse tisto, kar jo ohranja „sočno“. Bog se nam lahko zdi neskončno daleč in ne občutimo več Njegove ljubezni. Zopet je pomembno vztrajati. Vera nas uči zaupanja in dobro se je vračati na naš temelj, na resnico, zaradi katere sploh verujemo. Lahko se spodbujamo z besedami: „Jezus, ti me ljubiš... Jezus, ti si umrl za nas, ti odpuščaš, ti si resnično navzoč tukaj in zdaj...“ Predvsem pa ga nenehno prosimo. Naša vera je dar Svetega Duha.

Sadovi molitve so skesan duh in spreobrnenje, globlji odnos z Bogom in  odprtost do ljudi. Že v zgodnjem krščanstvu so evharistijo povezovali s služenjem ubogim, ki ga molitev pred Najsvetejšim vzpodbuja. Molitev pa nam vsakemu posebej odpira poti na naši poti in osebni poklicanosti.

  Kaj pravijo sveti?

„Kadar sem pred tabernakljem, lahko rečem samo eno stvar našemu Gospodu: »Moj Bog veš, da te bom ljubila.« In občutim, da moja molitev ne utruja Jezusa, ker pozna  nemoč svoje uboge male žene, je zadovoljen z njeno dobro voljo.“

(Sv. Terezija Deteta Jezusa)

„Evharisitija je meso našega Rešenika Jezusa Kristusa, meso ki je trpelo za naše grehe in katerga je Oče v svoji dobroti poponovno povzdignil.“

(Sv. Ignacij Antiohijski)

„Tisoč let preživetih v uživanju človeške slave ni vrednih niti ene ure preživete v sladkem občestvu z Jezusom v Presvetem zakramentu.“

(Sv. pater Pij)

„Za pogovor s Teboj, o Kralj slave, ne potrebujem nikogar drugega, ti si vedno pripravljen v oltarnem zakramentu, da si navzoč za vse. Vsi, ki hrepenijo po Tebi, Te bodo vedno našli tu in se pogovarjali s Teboj iz obličja v obličje.“

(Sv. Terezija Avilska)


 

Papeški pridigar Raniero Cantalamessa v svoji knjigi Evharistija, naše posvečenje, v dveh poglavjih takole opiše adoracijo.

 

Adoracija Najsvetejšega

Toda to obliko evharistične kontemplacije v najodličnejšem pomenu besede imamo v tihi adoraciji pred Najsvetejšim. Seveda je mogoče kontemplirati Jezusa-Evharistijo tudi od daleč, v tabernaklju svojega uma. (Sveti Frančišek je imel navado povedati: »Ko nisem pri maši, častim Kristusovo telo v molitvi, z očmi uma, prav kakor ga častim, ko ga kontempliram med evharističnim obhajilom«). Vendar kontemplacija v stvarni navzočnosti pod podobama, v kar najbolj izbranem kraju, ki je, če naj tako rečemo, že prepojen z njegovo prisotnostjo, dodaja nekaj, kar nam je v veliko pomoč.

V svojem pismu o Skrivnosti in češčenju presvete evharistije, izdanem na veliki četrtek 1980, je sveti oče Janez Pavel II. zapisal: »Češčenje Kristusa v tem zakramentu ljubezni mora najti svoj izraz v različnih oblikah evharistične pobožnosti: osebni molitvi pred Najsvetejšim, uri češčenja, kratki, daljši, celoletni … izpostavitvi. Spodbuda k evharističnemu češčenju in njegova globina sta dokaz za to pristno prenovo, ki si jo je koncil zastavil kot cilj, in sta njena osrednja točka… Jezus nas čaka v tem zakramentu ljubezni. Ne bodimo skopi s svojim časom, ko ga odmerjamo za to, da bi ga srečali v češčenju in v kontemplaciji, polni vere.« Na to je bilo treba spomniti. Na tradicionalno evharistično pobožnost so namreč precej pozabili v gorečnosti po liturgični prenovi, ki se po svoji naravi bolj ukvarja z občestvenim in obrednim področjem in ne s področjem osebne pobožnosti. Prezrli so jo tudi zaradi precejšnjega naivnega pretiravanja pri sociologizmu in sekularizmu, ki vidi v evharistiji skorajda samo vidik pojedine ali, kot pravijo, horizontalni vidik. Centrifugalno gibanje (k ubogim, k političnemu delovanju, k tretjemu svetu itd.), ki je zaznamovalo toliko krščanskih skupnosti po koncilu, je treba uravnovesiti s centripetalnim gibanjem, ki kliče nazaj v srce skupnosti, v njeno središče, kjer je evharistija.

Kult in češčenje evharistije zunaj svete maše je relativno novejši sad krščanske pobožnosti. Razvijati se je namreč začel na Zahodu od 11. stoletja dalje kot odziv na krivoverstvo Berengarija Tourškega, ki je zanikal »stvarno« navzočnost in je sprejemal samo simbolno navzočnost Jezusa v evharistiji. Toda po tem datumu, lahko rečemo, ni bilo nobenega svetnika, v čigar življenju ne bi bilo opaziti odločilnega vpliva evharistične pobožnosti. Bila je zmeraj žareče žarišče sredi Božje hiše, pri kateri so se greli vsi veliki otroci Cerkve.

Morebiti je v relativno poznem razvoju evharističnega češčenja zunaj maše umestno videti napotilo, naj glede tega dovolimo različnim krščanskim veroizpovedim nekaj svobode. Takšna evharistična pobožnost je dar, ki ga je Sveti Duh dal katoliški Cerkvi in jo mora le-ta hvaležno gojiti tudi za kristjane, ne da bi ga zaradi tega nujno morala zahtevati tudi od njih. Vsak veliki duhovni tok znotraj krščanstva je imel svojo posebno karizmo, ki je njen prispevek k bogastvu vse Cerkve. Za protestante je to češčenje božje besede; za pravoslavne češčenje ikon (in toliko smo mi, katoličani, prevzeli od njih na teh področjih!); za katoliško Cerkev je to evharistično češčenje. Po vsaki od teh treh poti se uresničuje isti bistveni cilj, namreč kontemplacija Kristusa in njegove skrivnosti.

Če sta poseben dar katoliške Cerkve in skrivnost njene moči v edinstvenem načinu, kako je Jezus-Evharistija v njej navzoč in češčen, vidimo, kako pomembno je, da začnemo spet resnično vrednotiti ta dar. Je, kakor da bi zdaj Sveti Duh spodbujal Cerkev, naj spet obnovi nekatere oblike evharistične pobožnosti, ki so postale precej obrabljene zaradi navade in ritualizma, zaradi naj jih ponovno začne uveljavljati na prenovljen način, tako da bo tudi vanje vlila povečano svetopisemsko in bogoslužno občutljivost, ki si jo je v tem času pridobila krščanska pobožnost. Smo priča prerodu globoke potrebe po evharističnem češčenju in po tem, da bi bili kakor Marija iz Betanije pri Učiteljevih nogah (prim. Lk 10,39). Odkrivamo, da se skrivnostno Kristusovo telo, ki je Cerkev, ne more roditi in razvijati drugače kakor okrog svojega stvarnega telesa, evharistije.

V tem smislu pravim, da evharistija gradi Cerkev po kontemplaciji. Ko smo mirni in tihi, in če je mogoče, dolgo pred Jezusom v zakramentu, zaznavamo njegove želje glede nas, odložimo svoje načrte in pripravimo prostor za Kristusove, Božja luč postopoma prodira v srce in ga zdravi. Dogaja se nekaj, kar spominja na dogajanje v drevesih pomladi, namreč na proces fotosinteze. Iz vej poganjajo zeleni listi; iz ozračja črpajo prvine, ki se zaradi učinkovanja sončne luči spremenijo v prehrano za rastline. Brez takšnih zelenih listov rastlina ne bi mogla rasti in ploditi in ne bi še naprej prenavljala kisika, ki ga tudi mi dihamo. Biti moramo kakor ti zeleni listi! So simbol evharističnih duš, ki s tem, ko zrejo »Sonce pravičnosti«, ki je Kristus, »ohranijo« prehrano, ki je sam Sveti Duh, v prid velikega drevesa Cerkve. Z drugimi besedami, to je tisto, kar pravi tudi apostol Pavel, ko piše: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor od Gospoda, Duha« (2 Kor 3,18).

Neki sodobni pesnik je zapisal čudovit verz, ki bi ga lahko prav dobro posvojila duša v kontemplaciji pred evharistijo: »Osvetljujemo se z neskončnim.«

 

Jaz gledam Njega in On gleda mene

Toda kaj konkretno pomeni opravljati evharistično kontempalcijo? Sama po sebi evharistična kontemplacija ni nič drugega kakor sposobnost, ali bolje dar, da znamo vzpostaviti stik srca s srcem Jezusa, ki je stvarno navzoč v hostiji, in da se po njem dvignemo k Očetu v Svetem Duhu. Vse to je najbolj mogoče v tihoti, tako zunanji kakor tudi notranji. Molk je najljubši ženin kontemplacije in zanjo skrbi, kakor je Jožef skrbel za Marijo. Kontemplirati pomeni, da se intuitivno osredotočimo na Božjo stvarnost (ki je lahko sam Bog, neka njegova lastnost ali ena od skrivnosti Kristusovega življenja) in uživamo njeno prisotnost. V meditaciji prevladuje iskanje resnice, v kontemplaciji pa uživanje najdene Resnice. (Tukaj pišemo Resnica z veliko začetnico, ker kontemplacija vedno teži k osebi, k celoti in ne k delom.)

Veliki duhovni učitelji so kontemplacijo (zrenje) opredelili takole: »Svoboden prodoren in nepremičen pogled« (Hugo od Svetega Viktorja) ali: »Čustveno naklonjen pogled na Boga« (sveti Bonaventura). Zato je evharistično kontemplacijo odlično opravljal tisti kmet v arški župniji, ki je ure in ure preživljal v cerkvi s pogledom, uprtim v tabernakelj; ko ga je arški župnik vprašal kaj tako počne ves dan je odgovoril: »Nič, jaz gledam Njega in On gleda mene!« To nam pove, da krščanska kontemplacija nikoli ni enosmerna in ni usmerjena v »Nič« (kakor je kontemplacija nekaterih vzhodnjaških religij, še posebej budizma). Vedno se srečata dva pogleda: naš pogled na Boga in Božji pogled na nas. Naš pogled se včasih povesi in ga zmanjka, vendar je Božji pogled ves čas uprt v nas. Evharistična kontemplacija se včasih zvede zgolj na to, da delamo Jezusu družbo, da smo pod njegovim pogledom in tudi njemu naklanjamo veselje, da gleda nas, ki smo sicer kot ustvarjena bitja res ničvredni in grešniki, vendar smo sad njegovega trpljenja, tisti, za katere je dal življenje: »On me gleda!«

Evharistične kontemplacije same na sebi torej ne preprečuje suša, ki jo je včasih mogoče izkusiti, najsi je posledica naše raztresenosti ali pa jo dovoljuje Bog za naše očiščenje. Zadošča ji dati smisle in se odpovedati tudi našemu zadovoljstvu, ki prihaja iz gorečnosti, da le naredimo srečnega Njega, in dejati, kakor je govoril Charles de Foucauld: »Tvoja sreča, Jezus, mi zadošča!« Torej: zadošča mi, da si srečen. Jezus ima na razpolago večnost, da nas naredi srečne; mi pa imamo samo ta kratki trenutek, da naredimo srečnega Njega; kako bi se mogli predati, da ne bi zamudili priložnosti, ki se v večnosti ne bo nikoli več vrnila? Včasih se naša evharistična adoracija zdi le izguba časa, gledanje, ne da bi videli; toda kakšna moč in kakšno pričevanje vere sta zaobjeta v njej! Jezus ve, da bi lahko odšli in počeli tisoč drugih stvari, ki bi nam dale zdaleč večje zadoščenje, vendar ostajamo tam in zapravljamo čas. Ko se nam ne posreči moliti z dušo, lahko še zmeraj molimo s svojim telesom, in to (da smo pred Njim) je molitev s telesom (čeprav je tudi duša vse kaj drugega kot odsotna).

Ko zremo Jezusa v oltarnem zakramentu uresničujemo preroštvo, izrečeno v trenutku Jezusove smrti na križu: »gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Še več, takšna kontemplacija je tudi sama preroštvo, ker vnaprej udejanja, kar bomo stalno počeli v nebeškem Jeruzalemu. Je najbolj eshatološko in preroško dejanje, ki ga je sploh mogoče udejanjiti v Cerkvi. Ob koncu se Jagnje ne bo več darovalo in tudi ne bomo jedli njegovega mesa. Prenehali bosta posvečevanje in obhajanje; vendar pa ne bo prenehala kontemplacija Jagnjeta, ki je bilo darovano za nas. To je namreč tisto, kar svetniki počnejo v nebesih (prim. Raz 5,1 sl.). Ko smo pred tabernakljem, že sestavljamo en sam zbor s Cerkvijo v nebesih; oni so spredaj, mi smo, če naj tako rečemo, za oltarjem; oni so v gledanju, mi v veri.

V 2. Mojzesovi knjigi beremo, »ko je Mojzes šel z gore Sinaj, ni vedel, da koža njegovega obraza žari zaradi pogovora z njim« (2 Mz 24,29). Mojzes ni vedel in tudi mi ne vemo (kajti dobro je, da je tako); toda morebiti se bo dogodilo tudi nam, da bo, ko se bomo vrnili med brate, po teh trenutkih kdo videl, da je naše obličje postalo žareče, ker smo gledali Gospoda. In to bo najlepši dar, ki jim ga bomo mogli dati.


 

  Kot je v okrožnici Cerkev iz evharistije zapisal Janez Pavel II., je evharistija neprecenljiv zaklad: ne le takrat, ko jo obhajamo, tudi takrat, ko molimo pred Najsvetejšim zunaj maše, prihajamo v stik z izvirom milosti. Nicolas Buttet, govori o notranjih čudežih, ki se dogajajo prek adoracije: o rasti vere, ljubezni, upanja, o milosti odpuščanja, milosti ozdravljenja notranjih ran ali pomanjkanja ljubezni, o milosti resnice o sebi z veselim sprejemanjem svojih meja, nezmožnosti. Obstajajo pa tudi pričevanja o številnih drugih milostih. Nekateri pravijo, da se v župnijah z adoracijo poveča obiskovanje maše. Še zlasti v zahodnih državah, kjer je manj duhovnih poklicev, pa pripovedujejo, da je mnogo mladih našlo svoj poklic prav prek adoracije.

Tudi blažena mati Terezija je dobro vedela za velike sadove, ki jih je evharistično češčenje prinašalo njeni skupnosti. »Takoj ko smo začele z vsakdanjo adoracijo, je naša ljubezen do Jezusa postala zaupnejša, naša medsebojna ljubezen bolj razumevajoča, naša ljubezen do ubogih sočutnejša in imele smo dvakrat več poklicev.« Zato je iz lastne izkušnje tudi druge vabila, naj uvedejo to obliko molitve. Slovenskim romarjem je nekoč naročila: »Prosim, recite svojim dušnim pastirjem, naj v vsaki župniji uvedejo vsak teden vsaj en dan češčenje Najsvetejšega.« Tudi po koncu leta evharistije imamo vsak dan priložnost, da čedalje bolj črpamo iz tega velikega vira milosti.

Dodatne informacije