• 

Kaj je torej sreča?

Vsak hrepeni po tem, da bi bil srečen. Vse odločitve v življenju imajo za cilj lastno srečo. Pravo vprašanje je torej, če je ta sreča sploh možna in kako.

Če pogledamo sami vase, ali ne najdemo v sebi želje, da bi ljubezen dajali in jo sprejemali? Ali niso ljubezenske rane najbolj boleče? Pravo in trajajočo srečo najdemo edino in samo v ljubezni. Ni le golo osebno zadovoljevanje, temveč mnogo bolj svobodna podaritev bližnjemu.

To ne pomeni, da zabave, zadovoljstvo, veselje, materialne dobrine in družbeno življenje ne morejo prispevati k naši sreči. Cela vrsta stvari podarja našemu življenju kakovost. Toda same zase nas ne morejo zadovoljiti. Kar tvori našo srečo in naše veselje, je podaritev samega sebe in ljubezen, ki jo prejmemo od bližnjega.

Taka čudovita sreča ostaja kljub temu krhka, saj je podvržena človeškim mejam. Kako pogosto se zalotimo pri poskusu, da bi uveljavili svojo željo po sreči, lastnini in uspehu.

Naša potrošniška družba teži k temu, da bi beg v individualistično ravnanje še bolj okrepila. Nebogljeno iskanje sreče pogosto privede do konfliktov z drugimi in celo do razočaranj, četudi si tega ne upamo priznati.

Na drugi strani trčimo tudi pri pravi ljubezni na meje: veselje biti skupaj vendarle ni čisto popolno. Naše srce hrepeni po še večjem. Ustvarjeno je namreč za neskončno ljubezen in le ta neskončna ljubezen ga lahko izpolni. "Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi," pravi sveti Avguštin, ki je z vso močjo užival življenje, preden je postal kristjan.

Mnogi menijo, da bo prava, od Boga obljubljena sreča, prišla šele po smrti. Torej je potrebno čakati do tedaj? Dejansko pa se sreča, večno življenje v božji ljubezni, začenja že sedaj, v tem trenutku, ko se mu odprem in mu verjamem, ko mi pravi: "Dragocen si v mojih očeh in te ljubim!" Bog ni oddaljen od nas. Bog ni daleč od nas. Približal se nam je v Jezusu Kristusu, Emanuelu, postal je celo eden izmed nas. Z njim lahko vsa področja našega bivanja sprejmejo novo razsvetljenje: naša človeška ljubezen, naše delo, naši odnosi, umetnost, lepota stvarstva, na kratko - vse naše življenje, celo naše preizkušnje. Naše srce vstopi z veseljem v svojo dejansko razsežnost.

S Kristusom je božje kraljestvo že sredi med nami. To kraljestvo opisuje evangelist Janez takole:
"Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. In zaslišal sem mogočen glas, ki je prišel od prestola in rekel: "Glej, prebivališče Boga med ljudmi!" In prebival bo z njimi, oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo z njim. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Jaz mu bom Bog, on pa bo meni sin."