• Natisni

"Kaj pomeniš? Kaj pomeni biti ti? Ogleduješ se v drugih ljudeh kot v ogledalu. Kaj je v tebi dobrega, kaj zlega? To, da zunanji videz prenašaš na notranjega, je zmota. Kaj je v tebi vrednega, da ljubiš, in obratno? V neskončni daljavi včasih pomežikne drobcena lučka. Mežika in ugaša, mežika in ugaša ... Nikoli ne bo bolje, mogoče pa vendarle, pa spet mogoče, pa spet nemogoče ...


Namenoma greš brez dežnika v nalivu skozi tivolski park. Sanjariš o tem, kako bi bilo, če bi zdajle nasproti prišel nekdo z odprtim dežnikom in rekel: "Preveč si lepa, da bi te dež premočil."
Sanjariš, da v dolgi rožnati krinolini pritečeš z gradu po belem stopnišču v objem nekoga, ki te čaka z odprtim naročjem. On je tisti, ki reče: "Končno si prišla!"
Vživljaš se v tistega, ki te čaka ob vznožju stopnišča in dahne: "Končno!"
V resnici pa čakaš samo sebe."


                                                         (Svetlana Makarovič, Luciferka, str. 65)

 

https://www.slovenskenovice.si/images/slike/2019/07/05/o_252753_1024.jpg