1) PROTISLOVJE VERE IN LJUBEZNI

Izhodišče avtorjevega razmišljanja je teza, da je bog v bistvu enak človeškemu bistvu, vendar pa smo ga verniki (kristjani) na zavedni ravni umetno ločili od človeka in ustvarili neko drugo bitje. Ljubezen naj bi bila edina tista, ki bi povezovala človeka z bogom in ljudi med seboj, vera pa po avtorjevo ločuje boga od človeka in zato tudi ljudi med seboj. Vero vidi kot izključujočo že po njeni naravi, kar izvaja iz posebnosti božjega razodetja, ki naj ne bi bilo dostopno vsem v enaki meri. Tako naj bi bila vera tista, ki bi človeku jemala svobodo in sposobnost, da ceni drugo, od njega različno. Blaženost, kot cilj krščanskega življenja, naj bi bila torej instrument Boga, s katerim od ljudi izsili svoje priznanje. Vernik naj bi se kot izbranec čutil povzdignjenega nad neverne ljudi, vse svoja skrita teženja pa naj bi projiciral v Boga in z navideznim služenjem njemu potrjeval samega sebe. Feuerbach vero vidi kot zapovedovalno in iz tega izpeljuje sklep, da je tudi nesvobodna, ujeta. Svoj sklep utemeljuje s tem, da vsebina verovanja ni dana na izbiro, ampak je strogo določena. Ko govori o prekletstvu kot bistveni razsežnosti vere, izhaja iz pristranskosti Boga: naklonjen naj bi bil le vernikom. Vera v tem kontekstu dobi legitimacijo dobrega, neverniki pa so potemtakem zlobneži in zakrknjenci. V veri torej leži zlo načelo. Vera naj bi tako proizvajala sovražna prepričanja in v krščanstvu naj bi bila ljubezen do tistega, ki ne veruje v Kristusa, greh proti Kristusu. Bog tako ali tako ljubi ljudi samo če so kristjani (vsaj potencialni). Krščanska ljubezen je tako izključujoča, ker izhaja iz vere, ki je takšna.

Vera je nasprotje ljubezni, ker ljubezen spoznava tudi v grehu krepost in v zmoti resnico, vera pa tega ni sposobna. Ljubezen je identična z umom, z naravno enotnostjo človeštva, z humanostjo, vera pa je ozkosrčne, omejene narave. Um sam ni nič drugega kot univerzalna ljubezen. Vera pa nasprotno povzema vsa dejanja, ki oporekajo ljubezni, humanosti, umu. Vera je dobra le do same sebe, torej je zlo zakoreninjeno že v njej sami. Na tem mestu avtor prinese cel kup svetopisemskih citatov, ki navidezno (po njegovem mnenju) potrjujejo njegove teze. Predvsem odkriva v njih veliko nestrpnost do neverujočih. Iz teh odkritij izhaja ugotovitev, da vera nujno preide v sovraštvo povsod tam, kjer se ji ne zoperstavi ljubezen, humanost.

Dolžnosti do boga avtor ločuje od dolžnosti do človeka in jih le tem celo postavlja nasproti. Ob tem pa odkriva, da je z utemeljitvijo človekovega bivanja v Bogu razvrednoten človek sam. Človek postane le sredstvo po katerem Bogu izkazujemo čast in tako dobra dela niso povezana z resnično ljubeznijo. Vera vodi človeka k ravnodušnosti do sveta in sočloveka in nujno znižuje oziroma zanikuje naravno človeško krepost, da bi povišala navidezne kreposti. Krščanstvo ni dojelo absolutnosti ljubezni; ljubezen je ostala podrejena gospostvu vere. Pa vendar je po avtorju ravno ljubezen absolutno bitje - ljubezen je Bog. Ljubezen tako odpravlja samostojnost boga, kajti bog ne more biti nič za sebe. Tako je ljubezen nujno neverna, ker ne pozna ničesar bolj božanskega od same sebe, ker veruje v samo sebe kot absolutno resnico.

Ljubezen je torej univerzalen zakon inteligence in narave in tudi Kristusova ljubezen je bila samo izpeljana ljubezen. Kristus ni bil vzrok ljubezni, kajti pojem ljubezni je o njega neodvisen pojem in ne šele abstrahiran iz njegovega življenja. Krščanska pot je torej korak nazaj ravno v tem, ko je univerzalnost ljubezni z vero ponovno partikularizirala in storila, da človeka ne ljubimo več zaradi človeka samega. In samo tisti, ki ljubi drugega samo zaradi tega, ker je človek, ima pravo ljubezen.

2) SOOČENJE S FEUERBACHOVO KRITIKO KRŠČANSKE VERE

Radikalna kritika krščanske vere in ljubezni je spričo v praksi nepopolno udejanjenih krščanskih skrivnosti delno upravičena, vsekakor pa je nam kristjanom lahko pozitivna spodbuda za odkrivanje naše lastne resničnosti. Ob branju besedila sem dobil vtis, da se avtor predvsem ob nestrpni teološki praksi 19. stoletja opredeljuje za novo, brezbožno utemeljevanje ljubezni. Pa vendar njegova kritika sama sebi postavlja meje, ko apriori odklanja možnost, da bi bila vera skupaj z ljubeznijo graditeljica pristnih medčloveških odnosov. Žal vse njegovo dokazovanje izhaja iz predpostavke, da Boga ni. S tem si avtor sam zapre možnost drugačnega pogleda.

Avtorju je neznana notranja povezanost vere, upanja in ljubezni in kljub poznavanju Svetega pisma žal spregleda njegovo jasno sporočilo, da je ljubezen zadnji kriterij življenja vernih in nevernih (1Kor 13). Avtorjev pogled na vero je vse preveč pragmatičen (morda smo mu povod za to dali kristjani sami), saj pozablja, da vera ni posedovanje ampak korenita razlastitev. V veri je vse, prav vse, povezano med seboj in zato očitek navideznega partikularizma, ki ga povzroča vera, lahko obstane le v oziru na človeško nesposobnost v polnosti živeti iz vere. Žal je podoba Boga, ki jo v sebi nosi avtor zmaličena na sliko pristranega samodržca, ki je postavil kriterije ločevanja in sodbe in kateremu je zastonjska ljubezen nepoznana. Nasploh dobi v kontekstu Feuerbachovih besed krščanska vera prizvok fatalizma in fanatizma. Sprašujem se zakaj?

Kljub navidezni korenitosti, pa razprava ne seže dovolj globoko, da bi se soočila z dejstvom, da človek kljub univerzalnemu zakonu ljubezni, ki naj bi bil v posesti njegovega uma, velikokrat prav po svojem umu prihaja v nasprotje z ljubeznijo. Tako se postavlja vprašanje kako je lahko ljubezen utemeljena v sami sebi, če je njena absolutna človeškost vprašljiva?