VLADIMIR SERGEJEVIČ SOLOVJOV

(1853 - 1900):

Živeti vseedinost

 

 

            Srečanje z Vladimirjem Solovjovom, filozofom, paleontologom, pesnikom, mistikom, teologom, literarnim kritikom pomeni vstop v presenetljiv, čudovit svet človeka, ki je svoje življenje posvetil prizadevanjem za vseedinost. Njegova iskanja so bila vse od 21. leta starosti, ko je jasno spoznal, da je vizija vseedinosti tisto, za kar hoče darovati svoje življenje, izrazito usmerjena v iskanje poti - teoloških, filozofskih in praktičnih - k uresničevanju edinosti. Tako je Vladimir Solovjov v svojem velikanskem opusu združil zahodnjaške in slavjanofilske težnje ruske misli in s tem napravil pomemben korak k zbližanju vse preveč nacionalno zaznamovane ruske religioznosti s katolištvom. Bil je univerzalist, pa vendar je odločno obsojal zahodni racionalizem, v katerem se je zadušilo marsikatero seme pristnega religioznega življenja. Njegova pot do globoke osebne vernosti ni bila brez ovinkov, saj je že s trinajstimi leti zakorakal v svet kot prepričan ateist. Privlačilo ga je naravoslovje, kajti pričakoval je, da bo v njem odkril potrditev svojih brezbožnih spoznanj. Poglabljanje v naravoslovne znanosti pa ga je nepričakovano vrnilo v okrilje vere, kajti iskren kakor je bil, je moral priznati, da vedenja v njegovi celovitosti ne more doseči drugaèe kot znotraj verovanja.

            Njegovo prizadevanje za Božje kraljestvo za zemlji je z leti dobivalo vse jasnejšo podobo. Zavrnil je nacionalizem slavjanofilov in opozoril na dve enako upravičeni usmeritvi v zgodovini - vzhodno in zahodno. Iz tega spoznanja je sledilo tudi njegovo zbliževanje s Katoliško cerkvijo, ki mu je nakopalo veliko nasprotovanje s strani vodstva Ruske pravoslavne cerkve; njegova dela so bila redno podvržena cenzuri. Vendar je Solovjov ostal zvest klicu, ki ga je nosil v srcu. S svojo ekleziologijo je preroško začrtal pot k zbornemu zedinjenju Pravoslavnih cerkva z Rimom.

            Zelo pomemben korak na poti edinosti, ki jo je gradil Vladimir Solovjov je bila povezava z zagrebškim škofom Stossmayerjem, v katerem je dobil odličnega sodelavca in podpornika. Skupaj sta se lotila načrtovanja zedinjenja med pravoslavjem in katolištvom, katerega plod je bil načrt cerkvenega zedinjenja, ki naj bi ga škof Strossmayer predložil papežu. V njem je Solovjov dokazal pravovernost Pravoslavne cerkve in poudaril, da so protikatoliška stališča pravoslavnih teologov le zasebna mnenja. Za pravoslavje je obvezujoč samo nauk prvih sedmih koncilov. Podobno je v delu Dogemski razvoj poskusil prepričati ruske rojake, da je tudi Katoliška cerkev ostala zvesta vsem temeljnim dogmam pravoslavja. Delo je temeljita analiza Svetega pisma v izvirnih jezikih, cerkvenih očetov in koncilskih dokumentov. Podobno kot kardinal Newman, le še z večjo temeljitostjo, je opisal razvoj cerkvenih dogem in hkrati odkrito pokazal na okostenelost vzhodne Cerkve, ki ostaja vse preveč obrnjena v preteklost. Ob študiju se je še dodatno prepričal v pravovernost Rimske cerkve; cenil jo je zaradi neustrašnega boja zoper protikrščanskega duha in proti novodobnemu poganstvu. Videl jo je kot tisto, ki posvečuje vse človeštvo.

            Solovjovova ekumenska vizija pa je nedvomno dosegla svoj vrh v delu Rusija in vesoljna Cerkev (Pariz 1889). V njem se pogovor  med veroizpovedmi razširi do svetovne perspektive in postane pogovor med Vzhodom in Zahodom; Bizancem, Moskvo in Rimom; veliki razkol postane spet aktualen, vendar tokrat v luči sprave in iskanja edinosti. V tem svojem “najbolj katoliškem” delu je Solovjov presegel tudi največje pregrade, ki obstajajo med pravoslavjem in katolištvom in z izrednim darom za integracijo povezal vsa delna stališča v organsko celoto. To je katolištvo po katerem tako hrepenimo, uresničitev edinosti v Kristusu.

            Če Solovjov še nekaj let prej v delu Sofija vidi papeštvo blatno, v toku stoletij okrvavljeno in za nezmotljivostjo se skrivajoče, protestantizem pa kot razdeljen, nemočen in le še na pol veren, pa je to začetno iskanje v delu Rusija in vesoljna Cerkev popolnoma preseženo. Še več. To izjemno ekleziološko delo je najsijajnejša apologija papeštva in katoliškega krščanstva.

            Knjiga je sestavljena iz treh sklopov izmed katerih prvi predstavi stanje vzhodnega krščanstva, drugi je v bistvu prava apologija “cerkvene monarhije” in Petrovega nasledstva, s tretjim pa Solovjov umesti teologijo Cerkve v sofiologijo, pogled vseedinosti.

            Sam sem se zaustavil predvsem pri prvem delu knjige, ki ga avtor zelo duhovito in prodorno začenja z rusko legendo o sv. Nikolaju in sv. Kancijanu. Prav genialno jo uporabi na primeru dveh ločenih Cerkva in že takoj na začetku pokaže kako ljube sta mu obe.

Sv. Nikolaj je ob sprehodu po zemlji brez oklevanja priskočil na pomoè kmetu, katerega voz je obstal v blatu. Seveda se je umazal in raztrgal, a sv. Peter ga je ob povratku v nebesa pohvalil in nagradil s častjo. Sv. Kancijan, ki je spremljal sv. Nikolaja, pa je svoje poslanstvo razumel bolj v ohranjanju svojega svetniškega blišča in se zaradi tega ni spustil v blato. Sv. Peter je bil z njim malo manj zadovoljen.

            Solovjov takoj poudari, da bi bilo absolutno napak, če bi obsojali kateregakoli izmed svetnikov. Vsak je po svoje razumel dolžnost do človeštva. Zato pravi: “Radi imamo sijajno in čisto oblaèilo sv. Kasijana, vendar pa, ker je naš voz še vedno sredi blata, potrebujemo predvsem sv. Nikolaja.” Zahodna Cerkev se -zvesta apostolskemu življenju - tako kot sv. Nikolaj ni bala stopiti v blato zgodovinskega življenja. Prevzela je nase tako nalogo materialnega upravljanja, kot duhovno vzgojo. Ko se je Papeštvo posvetilo temu trdemu delu, je manj mislilo na svoj lastni izgled, kot na resnične potrebe človeštva. Vzhodna Cerkev pa želi - zaznamovana s samotnim asketstvom, kontemplativnim misticizmom, oddaljevanjem od politike in od vseh družbenih vprašanj - prispeti v nebesa brez slehernega madeža na svoji obleki. V prizadevanju Zahoda, da Božjo in človeške moči uporabi za vesoljni cilj in Vzhoda, da ohrani lastno čistost, vidi Solovjov najglobji razlog za ločitev med obema Cerkvama. Sprašuje se: VZHOD MOLI, ZAHOD MOLI IN DELA. KATERI OD OBEH IMA PRAV?  Odgovarja kar sam, ko v Svetem pismu odkriva resnico, da Jezus Kristus svoje vidne Cerkve ni ustanovil samo zato, da bi motrila nebo, ampak tudi za to, da bi delovala na zemlji in premagala peklenska vrata. Solovjov se napoti naproti Katoliški cerkvi. Resnično bi lahko že v njegovi interpretaciji legende našli potrditev trditve, ki jo je v predgovoru h knjigi zapisal F. Grivec: “Odkar je prišlo do ločitve med Vzhodom in Zahodom, se na Vzhodu ni rodil tako velik prerok cerkvene edinosti, kot je bil Vladimir Sergejevič Solovjov.”

            Uvod v delo Rusija in vesoljna Cerkev je ves prežet z razmišljanjem o krivicah v svetu, še posebej o nespoštovanju človekovega dostojanstva, ob tem pa avtor vidi v pravičnosti praktični vidik resnice za katero si prizadeva. Stanje v svetu ga nagiba k vprašanju ali je individualna ljubezen res dovolj ali pa je potrebno širše družbeno delovanje, s tem pa že stoji na pragu različnih pojmovanj poslanstva v obeh ločenih Cerkvah. Solovjov išče odgovor...V Božjem mestu namreč ni sovražnika in ne tujca, ni sužnja in ne proletarca, ni zločinca in ne obsojenca. Tujec je brat, ki živi daleč, proletarec je nesrečni brat, kateremu je dobro pomagati, zločinec je padli brat, katerega je potrebno dvigniti.

            Nato se Solovjov posveti zgodovini razkola. Rimski apostolski sedež - “ta čudodelna ikona vesoljnega krščanstva” - je bil vedno glavna ovira različnim krivoverskim napadom. Vse herezije, prihajale so vglavnem z vzhoda, so se ravno ob Rimski cerkvi, tej “evangeljski pečini”. razbile. Solovjov ugotavlja, in v tem ni prav nič prizanesljiv do Pravoslavne cerkve, da je na žalost pravoslavje “blagoslovilo” poganstvo javnega življenja, kljub dejstvu, da je glavna dogma krščanstva ozko in popolno zedinjenje božanskega in človeškega brez mešanja in brez ločevanja. Vzhod je v razvoju podlegel ločitvi vere in življenja. Avtor zelo ostroumno in jasno kaže razvoj Cerkve na vzhodu in zahodu in kot vrhunec slovesno izpove svoj dodatek k veroizpovedi:

“Kod ud resnične in častitljive Vzhodne pravoslavne ali grško-ruske cerkve, ki ne govori po protizakonitem sinodu niti po uslužbencih svetnih oblasti, ampak po glasovih svojih velikih očetov in učiteljev, priznavam za najvišjega razsodnika v zadevah religije njega, ki so ga kot takšnega priznali sveti Irenej, sveti Dionizij Veliki, sveti Atanazij Veliki, sveti Janez Zlatousti, sveti Ciril, sveti Flavijan, blaženi Teodoret, sveti Maksim Spoznavalec, sveti Teodor Studit, sveti Ignacij itd.-namreè apostola Petra, ki živi v svojih naslednikih in ki ni zaman slišal Gospodovih besed: “Ti si Peter-skala in na to skalo bom sezidal svojo cerkev. - Potrdi svoje brate. - Pasi moje ovce, pasi moja jagnjeta.””

            Ta kratek izsek iz dela Vladimirja Sergejevièa Solovjova je lahko le vzpodbuda, da se še bolj poglobimo v njegovo delo in življenje. Predvsem s slednjim je kot prerok edinosti pričeval za našega Gospoda. Tako je 18. 2. 1896 prejel obhajilo iz rok katoliškega duhovnika in s tem simbolno pokazal, da je prepričan, da je kot pravoslaven že tudi katoličan. Solovjov ni nikdar želel preloma z Rusko pravoslavno cerkvijo, saj je živel v zavesti, da se pravoslavna Rusija formalno ni nikdar ločila od Rima.

Rezultat iskanja slik za solovjov

Dodatne informacije