Verujem… v Boga, Stvarnika nebes in zemlje

 

“Zemlja je napolnjena z nebesi

in vsak preprost grm gori v Bogu;

toda samo tisti, ki vidi, si sezuje čevlje,

ostali sedijo v bližini in nabirajo ribez.”

(Elizabeth Barrett Browning)

 

Spominjam se septembra 1994. Nepozabno lep mesec je bil. Imel sem namreč privilegij, da lahko pod blagoslovljenim vplivom Delavnic molitve in življenja – v katerih so me naučili, da je vsak delček stvarstva v bistvu Božje ljubezensko pismo namenjeno meni - in v tihi jesenski lepoti slovenskih gozdov dan za dnem doživljam bližino Boga, ki je s svojo ljubeznijo zaznamoval vse, kar je ustvaril. Dneve sem – še kot študent gozdarstva – začenjal s polurnim sprehodom do poslopja Zavoda za gozdove in tam nekje na tri četrt poti se mi je jutro za jutrom pridružilo Sonce. Sredi ceste sem – prevzet od težko pričakovane lepote – poklekal in se zahvaljeval Velikemu Ustvarjalcu življenja. Kako osrečujoče je živeti v zavesti, da je vse, kar obstaja, zaznamovano z Božjim poljubom!

Ko hodim, tekam, šepam po poti življenja, odkrivam Stvarnika, ki se je v nedoumljivi skromnosti skril med dežne kaplje, ki so padale z bukovega listja na moje čelo, v snežniški veter, na katerega se je bilo moč nasloniti, v dvometrsko snežno odejo pokljuške planote, med meteorski dež pod trentarskim nebom, v neprehodno podrastje atlantskega deževnega gozda, v zadnje Prisankovo okno, pod drobne linejke v Soteski med Bledom in Bohinjem ter v pajčevino na stropu moje sobe. Ta dragocena igra mi iz srečanja v srečanje utrjuje spoznanje, kako se nič ne da primerjati z lepoto Boga in kako Gospod uporablja tisoče drobnih presenečenj za poslance svoje ljubezenske izpovedi. Vedno, kadar uspem dvigniti pogled od samega sebe in se odpreti čudenju nad lepoto ustvarjenega, se moja vera poživi, pomladi, zacveti.

Poleg iz »knjige stvarstva« - kot katoliškemu skavtu mi je bila izročena za učbenik o vse ljubečem in za vse skrbečem Bogu – se moj »verujem v Stvarnika nebes in zemlje« napaja še iz enega studenca. V Besedi, ki je bila spregovorjena davno, a je, zapisana v Svetem pismu, živa tudi danes. V njej doživljam potrditev, da moja »odkritja« niso zgolj pobožne sanje. Ko berem: »Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril. In kako bi kaj moglo obstajati, ako ti ne bi hotel, in kako bi se moglo obdržati, česar ti ne bi poklical?«(Mdr 11, 24-25), moje srce pritrjuje - hvaležno, ker lahko v veri po stvareh odkriva Stvarnika.

 Še nekoga moram omeniti – mojega starejšega brata svetega Frančiška Asiškega. Občudujem predvsem njegov pogum in vztrajnost, s katerima je prodrl globoko v skrivnost, ki jo sam bolj slutim kot poznam. Odkril je najglobljo vez vsega, kar obstaja. Odkril je Očeta, Stvarnika nebes in zemlje, ki tiho spremlja vsa svoja ustvarjena bitja in jih povezuje v najlepšo celoto, kar jih je moč misliti. Ker imamo vse stvari istega Očeta, ker izhajamo iz istega ljubečega izvira, je sv. Frančišek v svoji iskreni preprostosti vse stvari sprejel za svoje sestre in brate. Zavedal se je, da imamo ljudje prav posebno vlogo znotraj stvarstva, a ga to ni oviralo pri izkazovanju ljubezni vsej živi in neživi naravi. Zanj je bilo spoštovanje vseh stvari samo po sebi umevno, ker je z njim kazal svojo ljubezen do Boga. Hvalnica stvarstva, s katero se je pridružil drugim ustvarjenim bitjem v opevanju Božje slave, je najlepši sad njegove potopljenosti v Boga, ki se razodeva v stvarstvu. Z njo tudi sam prepevam Stvarniku in se mu zahvaljujem, ker nas je ustvaril.

Če sodim po sebi, bo kar držalo, da so največje stvari tako preproste in samoumevne, da jih zlahka spregledamo ali pa se nanje tako navadimo, da jih več ne opazimo. Drznem si celo trditi, da med te “stvari” sodi tudi naš Bog, v katerem “živimo, se gibljemo in smo”, a nam njegova skrivnostna navzočnost nenehno izginja izpred oči. No, vsaj meni se to kar pogosto dogaja! Zato pa sem še toliko bolj hvaležen za vse tiste trenutke, ko mi Duh odpre oči srca, da vidim, slišim in čutim Stvarnika.

 

Iz takšnih srečanj raste moja vera …

 

Lepota Slovenije – hodil sem po svetu… (Pred več kot 20-imi leti so bili pri nas na ekskurziji študenti gozdarstva z Danske. V spominu mi je posebej ostal dan, ko smo jih popeljali po delu naše čudovite domovine. Prespali smo na Pokljuki in zjutraj so jih šokirali čudoviti pokljuški gozdovi. Spustili smo se na Bled, se odpeljali v Kranjsko goro in čez Vršič v dolino Soče. Ob štirih popoldne smo bili v Škocjanskih jamah in zvečer v Strunjanu na slovenski obali. In kar niso se mogli načuditi, kako je možno v enem samem dnevu videti toliko tako čudovitih stvari. In čudili smo se z njimi …)

 

Vic: Slovenija – Božji vikend!

Ko je Bog ustvarjal svet, je vsakemu narodu dal košček zemlje. In ko je vse razdelil, se je od nekod prikazal Slovenec in žalosten dejal: »Hej, Bog, name si pa pozabil …« Bog je bil v nemajhni zadregi: »Joj, ker si tako majhen, sem te spregledal! Le kaj naj sedaj stroim?!« No, Bog ne bi bil Bog, če ne bi hitro našel odlične rešitve. »Veš kaj« je dejal Slovencu, »tukaj imaš moj vikend!«

Povezana slika

Dodatne informacije