1) SVETO PISMO O SV. ŠTEFANU

Iz Apostolskih del (Apd 6,8 – 8,4)

Štefana zaprejo (6. poglavje)

8 Štefan pa je bil poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi. 9 Toda vstali so nekateri iz shodnice, ki se imenuje shodnica osvobojencev in Cirencev in Aleksandríncev, in nekateri iz Kilikije in Azije ter se prerekali s Štefanom. 10 In niso se mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril. 11 Tedaj so naščuvali može, da so trdili: »Slišali smo, kako je govoril bogokletne besede proti Mojzesu in proti Bogu!« 12 In nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke, da so pristopili k njemu, ga zgrabili in odvlekli pred véliki zbor. 13 Privedli so krive priče, ki so trdile: »Ta človek kar naprej govori zoper ta sveti kraj in zoper postavo. 14 Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus Nazarečan razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes.« 15 Vsi, ki so sedeli v vélikem zboru, so uprli pogled v Štefana in videli, da je njegov obraz kakor angelov.

Štefanov govor (7. poglavje)

1 Véliki duhovnik je vprašal: »Ali je res tako?« 2 Štefan je odgovoril: »Bratje in očetje! Poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je živel v Mezopotamiji, še preden se je naselil v Haránu, 3 in mu rekel: ›Odidi iz svoje dežele in iz svojega sorodstva in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal!‹ 4 Tedaj je Abraham zapustil kaldejsko deželo in se naselil v Haránu. Po očetovi smrti mu je Bog vêlel, naj odide od tam; in prišel je v deželo, v kateri zdaj vi prebivate. 5 In ni mu dal niti sežnja dedne posesti; obljubil pa je, da jo bo dal v last njemu in njegovemu potomstvu za njim, čeprav je bil brez otrok. 6 In Bog je takóle govoril: Tvoji potomci bodo priseljenci v tuji deželi; spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. 7 Toda jaz bom sodil ljudstvu, ki mu bodo hlapčevali kot sužnji, je rekel Bog. In potem bodo odšli in me bodo častili na tem kraju. 8 In dal mu je zavezo obrezovanja; in tako se mu je rodil Izak, katerega je obrezal osmi dan, in Izaku Jakob in Jakobu dvanajst očakov.

9 Očaki so Jožefa iz nevoščljivosti prodali za sužnja v Egipt. Toda Bog je bil z njim 10 in ga je rešil iz vseh stisk ter mu naklonil milost in modrost pred faraonom, egiptovskim kraljem. Faraon ga je postavil za upravitelja nad Egiptom in vso svojo hišo. 11 Prišla pa je lakota nad ves Egipt in nad Kánaan. Stiska je bila velika in naši očetje niso mogli najti živeža. 12 Ko je Jakob slišal, da imajo v Egiptu žito, je prvič poslal naše prednike tja. 13 Ko pa so prišli drugič, se je dal Jožef svojim bratom prepoznati in faraon je spoznal Jožefov rod. 14 Jožef je poslal po svojega očeta Jakoba in ga povabil, naj pride k njemu z vsem sorodstvom, ki je štelo petinsedemdeset duš. 15 In Jakob se je preselil v Egipt in tam umrl, kakor tudi naši očetje. 16 Njihova trupla so prepeljali v Sihem in jih pokopali v grobu, ki ga je Abraham za srebrn denar kupil od Hamórjevih sinov v Sihemu.

17 Bolj ko se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, bolj je ljudstvo v Egiptu rastlo in se množilo, 18 dokler ni nad Egiptom nastopil drug kralj, ki ni poznal Jožefa. 19 Ta je varal naš narod in zatiral naše očete; silil jih je izpostavljati novorojence, da ne bi ostali pri življenju. 20 V tem času se je rodil Mojzes, ki je bil lep pred Bogom. Tri mesece je rastel v očetovi hiši. 21 Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in si ga vzgojila za sina. 22 In Mojzes se je izobrazil v vsej egipčanski modrosti in bil silen v besedah in dejanjih.

23 Ko je dopolnil štirideset let, ga je v srcu obšlo, da bi obiskal brate, Izraelove sinove. 24 In ko je videl, kako se nekomu izmed njih godi krivica, ga je branil in maščeval zatiranega tako, da je Egipčana ubil. 25 Prepričan je bil, da bodo bratje razumeli, kako jih hoče Bog po njegovi roki rešiti; pa niso razumeli. 26 Naslednjega dne se je pojavil med njimi, ko so se prepirali. Skušal jih je pomiriti z besedami: ›Možje, saj ste bratje! Zakaj delate krivico drug drugemu?‹ 27 Toda mož, ki je storil krivico sosedu, ga je odrinil in vprašal: ›Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? 28 Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‹ 29 Ob tej besedi je Mojzes zbežal in se naselil kot tujec v midjánski deželi; tam sta se mu rodila dva sinova.

30 Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sinajski gori prikazal angel v plamenu gorečega grma. 31 Mojzes je ostrmel, ko je zagledal to prikazen, in se je hotel približati, da bi bolje videl. Tedaj pa se je zaslišal Gospodov glas: 32 ›Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov.‹ Mojzes je začel drgetati in si ni upal pogledati. 33 Gospod pa mu je rekel: ›Sezuj si sandale z nog, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja! 34 Glej, videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal sem njihovo tožbo. Prišel sem, da jih rešim. In zdaj pojdi, pošiljam te v Egipt.‹ 35 Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? –, tega je Bog poslal za poglavarja in rešitelja po angelu, ki se mu je prikazal v grmu. 36 On jih je odpeljal proč ter delal čudeže in znamenja v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v puščavi štirideset let. 37 To je Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: Bog vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. 38 On je bil pri občestvu, zbranem v puščavi, z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti; on je prejel besede življenja, da jih nam izroči. 39 Toda naši očetje ga niso hoteli ubogati. Zavrnili so ga in si v svojih srcih želeli nazaj v Egipt. 40 Govorili so Aronu: ›Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Zakaj ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ 41 In v tistih dneh so naredili tele, žrtvovali maliku in se veselili nad izdelkom svojih rok. 42 Bog pa se je odvrnil od njih in dopustil, da so častili nebesno vojsko, kakor je zapisano v knjigi prerokov:

Ali ste mi prinašali žrtve in daritve

štirideset let v puščavi, Izraelova hiša?

43 Prevzeli ste Molohov šotor

in zvezdo svojega boga Rajfána,

malike, ki ste jih naredili, da bi klečali pred njimi.

Zato vas bom preselil onkraj Babilona.

44 Naši očetje so imeli šotor pričevanja v puščavi. Tako je naročil on, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl. 45 Ta šotor so prevzeli v dediščino naši očetje in ga odnesli s seboj, ko so pod Józuetovim vodstvom vzeli deželo poganom, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov. Tako je bilo do dni kralja Davida, 46 ki je našel milost pred Bogom in prosil, da bi našel bivališče Bogu Jakobovemu. 47 Toda šele Salomon mu je sezidal hišo. 48 Vendar Najvišji ne prebiva v izdelku rok, kakor pravi prerok:

49 Nebo mi je prestol in zemlja podnožnik mojih nog.

Kakšno hišo mi boste sezidali, govori Gospod,

kje bo kraj mojega počitka?

50 Ali ni moja roka naredila vsega tega?

51 Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! 52 Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. 53 Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!«

Štefana kamnajo

54 Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. 55 Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.

Savel preganja Cerkev (8. poglavje)

1 Savel je bil med tistimi, ki so odobravali ta uboj.

Tisti dan je nastalo veliko preganjanje Cerkve v Jeruzalemu. Vsi razen apostolov so se razkropili po krajih Judeje in Samarije. 2 Pobožni možje so pokopali Štefana in glasnó žalovali za njim. 3 Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo.

2) BESEDILA IZ MOLITVENEGA BOGOSLUŽJA V ČAST SVETEMU ŠTEFANU 

Iz ure bogoslužnega branja:

Pesem
Slovesni god obhajamo
in Štefana proslavljamo,
ki prvi venec je prejel,
ko muke, smrt je pretrpel.

Zavrnil zmote je, laži,
bil veri zvest do konca dni,
odprto videl je nebo
in ob Očetu Jezusa.

Usliši naših prošenj glas,
podpri, mučenec, tudi nas,
da v isti slavi kakor ti
bi pri Gospodu kdaj bili.

Umila te je lastna kri,
obdaja te nebeški svit,
spominjaj se nas, grešnikov,
da Božjo luč dosežemo.

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki iz Device rojen si,
Očetu, Duhu Svetemu
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Iz govorov sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe (3. govor, 1-3, 5-6)[1]

Ljubezen ima svoje orožje

Včeraj smo obhajali časno rojstvo našega večnega Kralja, danes slavimo zmagoslavno trpljenje njegovega služabnika.

Včeraj se je naš Kralj oblekel v naše telo. Prišel je iz naročja deviške Matere in v svojem usmiljenju obiskal svet. Danes je njegov služabnik rešen telesnih spon in vstopa zmagoslavno v nebesa.

Vsevišnji, naš Kralj, prihaja zaradi nas ves ponižen, vendar ne praznih rok. Svojim služabnikom prinaša veliki dar, s katerim jih ne samo obilno bogati, ampak jih obenem krepi v boju z nepremagljivo močjo. Prinaša in podarja nam ljubezen, ki nas vodi v občestvo z Bogom.

Kar prinaša, razdaja, ne da bi sam trpel škodo. Čudovito bogati revščino svojih izvoljenih, pri tem pa ostaja poln neizčrpnih zakladov.

Ljubezen je ponižala Kristusa iz nebes na zemljo in povzdignila Štefana z zemlje v nebesa. Ljubezen, ki je použila najprej Kralja, je potem vnela tudi služabnika.

Da bi si priboril zmagoslavni venec, ki je že v njegovem imenu, je imel Štefan za orožje ljubezen, s katero je zmagoval povsod. S pomočjo ljubezni ni klonil pred Judi, ki so besneli zoper njega. Iz ljubezni do bližnjega je molil za tiste, ki so ga kamnali. Z ljubeznijo je zavračal tiste, ki so se motili, da bi se spreobrnili. Z ljubeznijo je molil za morilce, da ne bi bili kaznovani.

Ljubezen ga je podpirala, da je zmagal surovega in podivjanega Savla. Tako je zaslužil, da ima v nebesih za tovariša tistega, ki je bil na zemlji njegov preganjalec. Ta sveta in neutrudljiva ljubezen je želela pridobiti z molitvijo vse, ki jih ni mogla spreobrniti z besedami.

Zato je zdaj Pavel srečen poleg Štefana. S Štefanom uživa Kristusovo slavo, s Štefanom se raduje, s Štefanom kraljuje. Po Štefanovi molitvi je šel Pavel tja, kamor je šel pred njim Štefan, ki so ga ubili Pavlovi kamni.

Čudovito življenje, bratje, kjer Pavla ni sram, da je ubil Štefana, kjer se Štefan veseli Pavlove družbe, kajti ljubezen se raduje v obeh. Da, Štefanova ljubezen je premagala judovsko posurovelost, Pavlova ljubezen je pokrila množico grehov. Z ljubeznijo sta oba zaslužila, da zdaj skupaj uživata nebeško kraljestvo.

Ljubezen je torej studenec in vir vseh dobrin, najboljša obramba, pot, ki vodi v nebesa. Kdor hodi v ljubezni, se ne more izgubiti. Takemu se ni treba ničesar bati. Ljubezen vodi, varuje, z njo pridemo do srečnega konca.

Bratje, Kristus nam je dal ljubezen kot lestev, po kateri lahko pride v nebesa vsak kristjan. Krepko ohranite neomadeževano ljubezen, izkazujte si jo med seboj in nenehno napredujte v njej!

Iz hvalnic:

Pesem
Prinaša Kristus Božje nam življenje,
človeško premaguje smrt, trpljenje,
k Očetu vodi v večno nas veselje,
v nebeško srečo.

Za njim zvesto je hodil sveti Štefan,
s častjo življenje svoje je ovenčal,
ga Sveti Duh je z milostjo navdihnil
in ga okrepil.

Sovražni bes ga s kamenjem posuje,
a vdano on krivično smrt sprejema,
krvnikom svojim prosi odpuščanja
v ljubezni svoji.

Usliši nas, svetnik blagoslovljeni,
ki te sprejel je sveti zbor nebeški,
utrdi v veri mlačni svet današnji
in ga razvnemi.

Slavimo vsi Boga, Trojico sveto,
ki daje vsem mučencem večno slavo,
a Štefanu je prvemu naklonil
nebeško krono. Amen.

Sklepna prošnja
Molimo. Vsemogočni Bog, slavimo prvega mučenca, svetega Štefana, ki je umirajoč molil za svoje preganjalce. Daj nam, da ga bomo posnemali v odpuščanju sovražnikom. Po našem Gospodu …

3) SVETI ŠTEFAN, PRVI MUČENEC ZA KRISTUSA[2]

Štefanu, prvemu mučencu, ki se ga Cerkev spominja prvi dan po božičnem prazniku, vemo le malo iz Apostolskih del (6,1-8,2), v katerih nam evangelist Luka poroča o njegovem mučeništvu. Luka nam ni hotel prikazati Štefana toliko za zgled »prvega mučenca«, njegova smrt mu pomeni predvsem izreden dogodek, ki je prispeval k širjenju mlade Cerkve po vsej »Judeji in Samariji« (Apd 1, 8) in oznanjanju krščanstva med pogani.

Štefan je bil eden izmed sedmih mož, ki so bili »na dobrem glasu, polni Duha in modrosti« (Apd 6, 3). Apostoli so jih izbrali in jim zaupali – da bi se izognili sporom v cerkveni občini – s službo božje besede in oskrbovanja mize med helenisti, to je grški govorečimi Judi, rojenimi zunaj Palestine, ki pa so se preselili v Jeruzalem in tam sprejeli krščansko vero, in sploh vsemu helenistično mislečemu delu prve Cerkve. Ti možje so postali voditelji in zastopniki v Jeruzalemu bivajočih krščanskih helenistov, njihove starešine, zraven tega so bili tudi pravi – čeprav ne enakovredni dvanajsterim – »apostoli«, ki so odkrito in prepričevalno oznanjali evangelij v Judeji in zunaj meja. Pred drugimi sedmimi možmi Luka označuje Štefana kot »moža polnega vere in Svetega duha« (Apd 6,5), kot pravega kristjana. Po veri v Boga in v od njega obujenega Jezusa Kristusa je raslo število prvih kristjanov (Apd 2, 36 sl.). S krstom v imenu Jezusa Kristusa so jim bili odpuščeni grehi in so prejeli dar Svetega Duha (Apd 2, 38; 4, 31 in drugod). Kakor drugih »sedem« je bil tudi Štefan na dobrem glasu, poln Duha in modrosti« (Apd 6, 3). Božja milost in moč sta delala po njem velike čudeže in znamenja.. bolj kakor drugi se je odlikoval po modrosti in duhu, ki se jima nasprotniki »niso mogli ustavljati«; s tako močjo in prepričevalnostjo je oznanjal Božjo besedo. Evangelist Luka pripoveduje o tem: »Štefan, ki je bil poln milosti in moči, je med ljudstvom delal čudeže in velika znamenja. Vstali pa so nekateri iz shodnice, ki se je imenovala shodnica Libertincev, Cirenejcev in Aleksandrijcev, in izmed tistih, ki so bili iz Cilicije in Azije, in so se prerekali s Štefanom, pa se niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril« (Apd 6, 8 – 10).

Luka ne opisuje Štefana samo kot moža, polnega modrosti in duha, sijajnega govornika, marveč tudi kot z milostjo obdarovanega vizionarja, ki se mu je obličje svetilo kakor obličje angelovo (6, 15) in je bil vreden, da je »gledal božje veličanstvo in Jezusa, stoječega na desnici božji« (7, 55 sl.).

Vendar pisatelju Apostolskih del ne gre za to, da bi nam naslikal podobo prvega mučenca, da bi se ob Štefanovih osebnih odlikah in darovih poglobili v pobožno premišljevanje. Gre mu za nekaj več, za pomen tega svetega moža za zgodovino Cerkve: njegova smrt povzroči, da se Cerkev iztrga iz vezi judovstva, postave in templja. Sveti Štefan je s svojim nastopom in poslanstvom, kakor pred njim že Janez Krstnik - in to zaradi Jezusa - osebnost, ki povzroči temeljito in dokončno ločitev duhov. Usoda tega učenca ni tako slučajno podobna Učenikovi. Vsi darovi, ki so mu bili dani, so mu bili dani za opravljanje službe »diakona«, to je strežnika. Kakor Jezusu so tudi njemu naprtili proces pred velikim zborom. Očitali so mu iste prekrške kakor božjemu Učeniku, privedli prav tako krive priče, nahujskali zoper njega ljudstvo, starešine in pismouke: »Tedaj so naščuvali može, da so govorili: ,Slišali smo ga, da je govoril bogokletne besede zoper Mojzesa in Boga'. In nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke; ti so pristopili, ga zgrabili in odvlekli pred veliki zbor. Privedli so krive priče, ki so govorile: ,Ta človek ne neha žaljivo govoriti zoper sveti kraj in zoper postavo'« (Apd 6, 11 – 13).

Na Štefanu se je zdaj izpolnila Jezusova napoved: » Kadar pa vas bodo vlačili v shodnice in pred gosposko in pred oblasti, ne skrbite, kako ali s čim bi se zagovarjali ali kaj bi rekli. Sveti Duh vas bo namreč v isti uri poučil, kaj je treba reči« (Lk 12, 11 sl). Štefan je vedel, kaj mora reči. V mislih je pregledal vso Izraelovo zgodovino, zgodovino Božjega odrešenja, Božje naklonjenosti ljudstvu, čudežno Božje vodstvo – pa tudi upornost izraelskega ljudstva, njegovih očetov, ki »mu niso hoteli biti poslušni, ampak so ga od sebe pahnili in se v srcu obrnili k Egiptu« (Apd 7, 39). Štefan je videl v duhu ves potek dogodkov: Bog pošlje svojega Sina, Pravičnega (Apd 7, 52), pa so ga v svoji trdovratni zakrknjenosti izdali in pribili na križ. In zdaj pride do preloma: Božja navzočnost ni vezana na tempelj ne na izvoljeno ljudstvo, njegovo (božje) ljudstvo«, evangelij se bo poslej oznanjal poganom: »Najvišji pa ne prebiva v tem, kar napravijo roke, kakor pravi prerok: , Nebesa so mi prestol in zemlja podnožje mojih nog; kakšno hišo mi boste sezidali, pravi Gospod, ali kje je mesto za moj počitek? Ali ni vsega tega naredila moja roka?' Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov vaši očetje niso preganjali? Celo morili so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in tega ste zdaj izdali in umorili, vi, ki ste prejeli postavo po uredbi angelov in se je niste držali« (Apd 7, 48 – 53).

Obrambni govor obtoženega Štefana se je spremenil v obtožbo, ki je nasprotnike raztogotila v njihovih srcih, da so z zobmi škripali zoper njega (Apd 7, 45). On pa jih je obtoževal dalje in izrekel sodbo: 'Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na desnici Božji« (7, 56). »Da v nebesih se je vzdignil sodnik, Sin človekov, ki zataji pred božjimi angeli tistega, ki njega zataji« (prim. Lk 12, 9). Njim bo odvzeto veselo oznanilo; ta, ki ga zdaj kamenjajo, jih je moral postaviti pred zadnjo odločitev.

Pogumna Štefanova izpoved je zapečatila njegovo smrt. Toda sodnik v nebesih, ki se je vzdignil proti svojim sovražnikom, drži besedo in prizna tistega, ki je njega priznal (Lk 12, 8). Resnični pričevalec za Kristusa, ki je bil svojemu Gospodu v smrti tako zelo podoben, ni zaman klical: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« (Apd 7, 59).

To je vse, kar vemo o Štefanovem življenju. Malo je, a to je prepričljivo dovolj, da spoznamo njegovega duha, njegov značaj. Vsa druga razmišljanja in ugibanja o njegovem duhovnem rodu kot »helenistu«, o njegovem stališču v prvi cerkveni občini in o njegovem nedvomno visokem položaju v njej in podobno, bi se utegnilo izroditi v brezplodna umovanja in iskanja. Zatrdno vemo, da je bil poklican v Gospodovo službo in je zvesto hodil po njegovih stopinjah: kot pooblaščeni oznanjevalec, zvest spoznavalec, kot pravi pričevalec – da, kot mučenec svojega Gospoda.

Štefan je bil tako zelo služabnik in strežnik (diakon), da je Luka zgodbo njegovega mučeništva lahko postavil povsem v službo zgodovine širjenja evangelija. Zares pravi in veliki svetniki Cerkve so taki pričevalci, ki svojo osebnost popolnoma podredijo službi, ki jo opravljajo po Božjem naročilu za ljudi, za krščansko občino, za svet in naposled tudi za zgodovino odrešenja, ki jo uravnava Bog. Tako je tudi Jezus sam pojmoval nalogo svojega življenja: »Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45). Pravi učenec, pravi svetnik gre za svojim Gospodom – kamor ga kliče, tudi v mučeništvo.

Kamnanje prvega mučenca, na katerega se je vrgla nahujskana množica in ga surovo pobila, bi danes imenovali linčanje. Tako je bil Štefan ena prvih žrtev preganjanja, ki je zadelo mlado krščansko občino v Jeruzalemu. Pri mučeniški smrti svetega Štefana je bil posredno udeležen poznejši apostol Pavel; varoval je obleko tistih, ki so Štefana kamnali, in odobraval njegov umor (Apd 7, 58; 8, 1).

Ko je takoj nato izbruhnilo v Palestini splošno preganjanje, je v imenu judovskega velikega zbora sam vneto preganjal kristjane (Apd 8, 3). Drhteč od groženj in morije zoper Gospodove učence si je Pavel – takrat se je še imenoval Savel – od velikega duhovnika izprosil dovoljenje, da bi po shodnicah v Damasku iskal kristjane in jih zvezane privedel v Jeruzalem. Toda tik pred Damaskom je nastal v njegovi notranjosti preobrat: , nenadoma ga je obsijala svetloba z neba; padel je in zaslišal glas: Savel, Savel, kaj me preganjaš? Odgovoril je: Kdo si, Gospod? In ta: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš; toda vstani, pojdi v mesto in povedalo se ti bo, kaj ti je treba storiti« (Apd 9, 1 – 3). Po spreobrnjenju je Pavel spoznal zmoto, sam priznava Timoteju: »Usmiljenje pa sem dosegel, ker sem v neveri ravnal iz nevednosti« (1 Tim 1, 13). Zdaj si je mučenca Štefana vzel za zgled, posnemal je celo način njegovega govorjenja, uporabljal njegove misli in zadnje besede sv. Pavla v 2. pismu Timoteju so skoraj enake Štefanovim besedam, preden je izdihnil.

Značaj in pogum svetega Štefana so naposled občudovali tudi njegovi nasprotniki. Helenistični Judje so ga pokopali in ga iskreno objokovali. Kraj, kjer so ga kamnali, je zunaj, na severni strani mestnega obzidja, nedaleč od današnjih Damaščanskih vrat.

4) PRAZNOVANJE PRAZNIKA SV. ŠTEFANA

Praznik svetega Štefana se že od konca četrtega stoletja obhaja takoj za božičnim praznikom. Na Štefanovo v cerkvah blagoslovijo vodo in sol. Mnogih navad, ki so se ohranile na Štefanovo, je še v znamenju božiča, tako tudi slovenska pripovedna pesem o sv. Štefanu, ki ga nam predstavlja kot kolednika, ki pod Herodeživim gradom oznanja Mesijevo rojstvo. Kot zavetnik konj in živine sploh je sv. Štefan pač postal na tak način, da je nadomestil neko božanstvo, ki je indoevropskim ljudstvom varovalo konje in živino.

O Štefanovem in ljudskem praznovanju tega patrona ter običajih na njegov god, nam veliko zanimivega pripoveduje Kuretova knjiga Praznično leto Slovencev (IV, 188-206). Svetnikove relikvije časte v Rimu v cerkvi sv. Lovrenca (San Lorenzo fuori le mura). Svetega Štefana upodabljajo najpogosteje s prizorom kamnanja, kot diakona, ki nosi v gubah svoje obleke kamne. Starejše upodobitve ga pogosto kažejo skupaj z diakonom Lovrencom, samega pred velikim zborom, oblečenega kot diakona v amikt, albo in dalmatiko; s palmo v eni in s kamni v drugi roki; s kamni na knjigi, ki jo drži v rokah. Za patrona so si ga izbrali sodarji, kočijaži, zidarji, konjski hlapci, krojači, kamnoseki, tkalci, tesarji; velja za priprošnjika proti obsedenosti, glavobolu, bodečici, proti bolečinam zaradi žolčnih in ledvičnih kamnov, priporočajo pa se mu tudi za srečno smrt.

Štefanovo (26. december)[3]

Ljudsko izročilo od Skandinavije do Slovenije pozna povsem drugačnega Štefana. V Srednji in Severni Evropi je sv. Štefan konjski patron. To zavetništvo ni v nobeni zvezi z njegovim življenjem in smrtjo. V vrsti svetniških godov (npr. sv. Florjana, sv. Urbana, sv. Janeza Krstnika, sv. Urha in drugih) smo srečali nekaj podobnega. Svetniku je Cerkev pri svojem misijonskem delu dodelila posebno vlogo in nalogo, moral je izriniti in zamenjati neko pogansko božanstvo, zakriti in spremeniti neki poganski praznik. Ali se je ujemalo z njegovim življenjem, ni bilo važno. Važen je bil samo čas njegovega godu, ki je sovpadal s kakim poganskim praznovanjem. Tako se je zgodilo tudi svetemu Štefanu.

Sveti Štefan je postal zavetnik konj in živine sploh, ker je nadomestil neko božanstvo, ki je indoevropskim ljudstvom varovalo konje in živino. »Pokristjanil« je neko pogansko praznovanje, pri katerem je bilo žrtvovanje konj glavno obredno opravilo. Krščanstvo ni moglo precèj iztrebiti vseh poganskih verovanj. Videli smo, da so predstave o divjem lovu živele tudi pri nas še do nedavnega. Toda viharni dir skrivnostnih konj, ki naj bi hrumeli v grozljivih »volčjih nočeh« pod nebesnim obokom, je dobil v luči krščanstva drug pomen. Duhovi prednikov in duhovi narave, ki naj bi se bili poprej v »divjem lovu« podili skozi zimsko noč, so se spremenili v hudobne duhove, v peklenske pošasti, ki zdaj preganjajo poganske zablode. Zato kdaj pograbijo kak kos konjske žrtve, ki se po poganjskem obredniku še kod smodi na skritem žrtveniku, in ga razjarjeni vržejo v popotnika. Na Slovenskem je vanj priletelo krvavo stegno«, ki pa je danes le še strašilo za otroke. Ker je bil praznik germanskega boga Frȏja, zavetnika konj in živine in njegovega domnevnega slovanskega vrstnika Velesa v času okoli zimskega kresa, je kaj naravno, da je moral svetnik Štefan prevzeti njuno mesto. Značilno je, da so po legendi konji vlekli krsto z mrtvim sv. Štefanom, kakor vidimo na podobi v Utiku pri Ljubljani.

Kako globoko je bilo zakoreninjeno to praznovanje, zlasti na severu, dokazuje sprememba, ki jo je moral sprejeti sv. Štefan na Švedskem. Po švedski legendi »Staffan« sploh ni bil diakon, ampak kónjar pri Herodu, kar poje švedska pesem:

                 Štefan je bil konjar,

                 je krmni Herodove konje…

ker je oznanjal Kristusovo vero, so ga pogani ubili.

Podobno pa je tudi slovensko ljudstvo, ne meneč se za poročilo v Apostolskih delih naredilo iz svetnika Štefana nekaj povsem svojega. Pripovedna pesem o sv. Štefanu, ki jo poznamo v več različicah nam ga predstavlja kot kolednika, ki pod Herodeževim gradom oznanja Mesijevo rojstvo:

»Nocoj, nocoj je en svet večer,

en svet večer, ena sveta noč,

ki je ni blo in je ne bo:

nocoj, nocoj se je en kralj rodil,

en kralj rodil čez kralje vse,

tudi čez kralja Herodeža!

»Herodežka« stoji v lini in Štefana posluša. Pesem ji seveda ni po godu. Hlapcem ukaže, naj Štefana ujemo:

»Ujemite ga, zvežite ga,

peljite ga v zeleni gojzd,

k eni bukvi ga pervežite.

Perdirjal bode divji konj,

Ujedel bode Štefana.

Ker je že ujedel mnoziga,

Bode Štefana uboziga.«

Hlapci so ubogali, divji konj je pridirjal, toda

Štefan je storil sveti križ,

konjič je pa postal krotak,

da še ni bil nikoli tak…

Štefan se je odpasal, naredil uzdo, zajahal konja in odjezdil »pod beli grad«, kjer je spet zapel svojo kolednico. Zdaj ga je »Herodežka« velela vreči v ječo, polno golazni, toda spet je Štefan »storil sveti križ«, golazen se je spremenila v ribice, ptičice, zvezdice. Štefan pa je sédel za mizo in spet pel svojo kolednico. Naposled je »Herodežka« ukazala hlapcem, naj Štefana zvežejo, odvedejo na prod in posipljejo »s kamnjam«.

Učeraj je bla groblja kamnjà,

zjutraj je pa kapela bla

ljubga svetga Štefana;

zvečer je bila groblja kamnjà,

zjutraj je bla kamnita sol:

»Na moj god dan bo žegnana«

V različici iz Motnika pa divji konj celo poklekne pred sv. Štefana:

Pred svetga Štefana dol poklekne,

svetga Štefana počasti.

Sv. Štefan je imel torej čudodelno moč do »divjega« konja. Z znamenjem križa ga je ukrotil, konj je celo pokleknil predenj. Kdorkoli že se je domislil te legendarne poteze: z njo je sv. Štefan popolnoma nadomestil svojega poganskega prednika in tako v očeh ljudstva prevzel zavezništvo nad konji. Zgodilo se mu je kakor mnogim drugim nebeščanom. Prevzeti je moral vlogo, ki je njegovi osebi in njegovemu življenju tuja.

To zavetništvo je rodilo vrsto značilnih svetoštefanskih šeg, od katerih se jih je komaj kaj rešilo v naš čas. Te so po B. Orlu: vožnja z vozovi in ježa na konjih v vaško okolico, v sosednjo vas, v gozd ali na polje – vožnja z vozovi in ježa na okrašenih konjih k cerkvi – ježa okoli cerkve in blagoslov konj na prostem pred cerkvijo – puščanje krvi konjem – »ofer« lesenih in voščenih konjičkov – darovanje sveč in denarja – blagoslovitev soli, vode in ovsa. Dodali bi jim še značilne družabne zabave predvsem v krogu sorodnikov (»gostje«) – lazenje polàžarjev in obhode kolednikov – »lučanje« sv. Štefana.

Po cerkvenem obredniku danes na Štefanovo še blagoslavljajo vodo in sol. Besedilo obeh obredov pa nima nobene veze s sv. Štefanom, 'ampak je v zvezi z živinorejo in poljedelstvom«. Današnja raba blagoslovljene soli je različna: le malokje jo še potresajo po polju, ko kropijo hkrati z blagoslovljeno vodo, »da suho vreme ne bi škodovalo«. V vižmarski okolici pri Ljubljani so farani, kakor piše Manica Komanova prinesli na Štefanovo v cerkev sol blagoslovit. Navada je bila, da so sol raztrosili po polju še isti dan. Ker pa je tedaj navadno sneg in so pota slaba, je kateri od moških zajahal konja in raztrosil štefanjo sol po travnikih in polju. Podobno se je dogajalo v Polju pri Ljubljani. »Štefanji dan« je bil tam zmerom velik dan. Pri rani službi božji je duhovnik blagoslovil sol in gospodinje so jo prècej, ko so prišle od maše, potresle živini. Najstarejši sin pa je zajahal najboljšega konja in je pohitel z njim »potresat sol« po vsem domačem polju. Tudi v Breznici pri Škofji Loki neso Štefanovo blagoslovljeno sol na polje, na vsako njivo vržejo po nekaj zrn in jo pokrope z blagoslovljeno vodo, da jo obvarujejo ujme.

Največkrat dobi danes sol le še živina, navadno prècej potem, ko pridejo domov na koščku kruha ji jo odnesejo na Štajerskem (Studene) in na Koroškem (Podjuna); na Gorenjskem (Vodice) pa dobi živina blagoslovljeno sol na koščku kruha šele na dan svetih treh kraljev. Večinoma pa blagoslovljeno sol spravijo in jo dajo živini med letom ob bolezni. Sicer pa spravijo blagoslovljeno sol za domačo rabo in zdravilo ljudem. Tako jo stresejo nekoliko med drugo sol in tako je vsa blagoslovljena. Na Štajerskem in v Beli Krajini uporabljajo Štefanovo blagoslovljeno sol ob kolinah……

Blagoslov soli in vode je danes pravzaprav edino, kar je ostalo od starosvetnega obrednega okvira praznika sv. Štefana. Oboje je namenjeno živini, zemlji in ljudem; s svetim Štefanom neposredne zveze nima. Je pa ostanek mnogo bogatejših šeg, ki so jih poznali naši predniki za ta dan. Blagoslov konj omenja prvič neki rokopis iz Triera v Nemčiji v 10. stoletju. Že Valvasor poroča o imenitni slovesnosti blagoslovitvi konj v Nevljah pri Kamniku. Na Kranjskem se ej blagoslov konj v nekaterih krajih ohranil prav do druge svetovne vojne.

…..

V preteklosti so bile poznane tudi »konjske božje poti«. Konjskih božjih poti pa je bilo na nekdanjem Kranjskem v prejšnjih časih mnogo več, posebno so še sloveli: Kupljenik pri Bohinjski Bistrici, Blejska Dobrava, Št. Vid pri Lukovici, Mengeš, Utik pri Vodicah, Suha pri Kranju, Sora pri Medvodah…..

Zlasti na Gorenjskem je poseben pomen zavzelo tudi darovanje za cerkveno razsvetljavo. Tako so imeli v Železnikih »ofer za cerkvene sveče«. Posebno izrazito je bilo koledovanje za cerkveno svečavo v Šenčurju pri Kranju. Ker pa so bile priprave nanj zahtevne, so ga opustili….

Kakor pri mnogih podobnih poganskih obredjih je bil sestavni del »konjskih« obredij napoj, obredno pitje do pijanosti. Napoj se je prenesel v krščansko dobo. Napijali so se pač sv. Štefanu. V Karolinških kapitularijih iz l. 789 srečamo izrecno prepoved pijanskih izgredov »v čas sv. Štefanu«. Cerkev je take izgrede, kakor je videti, iztrebila. Malenkostni spomini nanje pa so ostali.

Na Dolenjskem (grosupeljska okolica in Ribniška dolina) je moral svojčas vsak boter (krstni ali birmanski), prinesti otroku na Štefanovo v dar tičko (tico), podobnjak, ki so ga spekli hkrati s poprtnikom. V Poljanski dolini pa so dajala dekleta svojim fantom na Štefanovo »mali kruhek«, podobnjak z ljubezenskim napisom, kupile pa so ga pri medičarju.

Zanimiv je občinski praznik, kakor so ga v prejšnjem stoletju obhajali na Štefanovo v ljutomerski okolici. Ob božiču je srenja pregledala račune in sklenila »poslovno leto«.

LITANIJE SVETEGA ŠTEFANA

Odpev:

In kamenjali so Štefana, medtem ko je klical in molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha.« In klečeč na kolenih je zaklical z močni glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« In ko je to rekel, je zaspal v Gospodu.

Voditelj: Vidim nebesa odprta.

Ljudstvo: In Jezusa stoječega na desnici moči Boga.

Gospod, usmili se

Kristus, usmili se

Gospod, usmili se

Kristus, sliši nas

Kristus, usliši nas

Bog Oče nebeški – usmili se nas

Bog Sin, Odrešenik sveta

Bog Sveti Duh

Sveta Trojica, en sam Bog

Sveti Štefan, prvi mučenec Cerkve – prosi za nas!

Sveti Štefan, ki si trpel zaradi oznanjevanja Jezusovega imena

Sveti Štefan, ki si tako tesno posnemal Jezusa v veliki kreposti ljubezni do sovražnikov

Sveti Štefan, ki si, ko so te nasprotniki kamenjali, molil zanje

Sveti Štefan, ki sovražnikom nisi vračal z jezo, temveč z ljubeznijo,

Sveti Štefan, ki si ljubil tiste, ki so te kamenjali, da bi v njihovih srcih Bog vžgal iskro ljubezni

Sveti Štefan, ki si izročil svojo dušo Bogu in prosil za usmiljenja za sovražnike

Sveti Štefan, nadvse goreč za Božjo slavo

Sveti Štefan, nadvse potrpežljiv in stanoviten

Sveti Štefan, vzor čistosti srca in telesa

Sveti Štefan, čigar moč iz nebes je vzbujala občudovanje vseh

Sveti Štefan, po katerem se je zgodilo toliko čudežev

Sveti Štefan, ki po ljubezni do Boga nisi bil manjši od apostolov

Sveti Štefan, ki si mnoge spreobrnil k veri v Kristusa

Sveti Štefan, po katerem je Cerkev prejela in prejema posebne milosti

Sveti Štefan, o katerem je bilo rečeno, da je Sveti Duh razsvetljeval tvojo dušo in telo

Sveti Štefan, katerega obraz je žarel kot angelski

Sveti Štefan, poln vere in Svetega Duha

Sveti Štefan, drag Jezusovemu Srcu

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – prizanesi nam, o Gospod.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usliši nas, o Gospod.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, – usmili se nas.

V: Izprosi nam, o sveti Štefan, krepost ljubezni.

L: V kateri si bil ti tako zelo bogat, mi pa smo je tako zelo potrebni.

Molimo.

Nakloni nam, Gospod, da bomo na priprošnjo svetega Štefana posnemali to, kar v njem občudujemo. Daj da bomo ljubili tudi svoje sovražnike, saj se zatekamo k njemu, ki je za svoje preganjalce celo prosil tvojega Sina našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.