PRIČA USMILJENJA

Nekega dne sem se v svojem ateljeju pogovarjal z nekim študentom. Na stojalu sem imel pravkar končano veliko sliko Kristusovega obličja. V tistem obdobju sem se približeval bizantinski interpretaciji Kristusovega lika. Njegov obraz je torej bil bleščeč, trpeč, toda veličasten z velikimi očmi usmiljenja. S študentom sva sedela vsak na svoji strani stojala.

Vprašal sem ga: »Koga gleda Kristus?«

Odgovoril mi je: »Mene.«

Nadaljeval sem: »Ne, mene gleda.«

Nato sem mu predlagal, naj vstane, gleda Kristusa in mi počasi, korak za korakom, pride naproti.

Rekel sem mu: »Sedaj si sam in imaš glavo polno hudobnih, nasilnih misli. Kaj pa Kristus?«

»Gleda me«, mi odgovori.

Ob naslednjem koraku mu pravim: »Sedaj si s svojimi prijatelji, pijan, v soboto zvečer. In Kristus?«

»Gleda me z isto dobrohotnostjo.«

Ob naslednjem koraku sem mu rekel: »Sedaj si s svojim dekletom in živiš tako spolnost, kot si mi povedal, ki ti vznemirja spomin. Kaj pa Kristus?«

»Gleda me z isto dobrohotnostjo.«

Ob še enem koraku sem mu rekel: »Sedaj sodiš druge, važiš se in si ošaben. In Kristus?«

»Gleda me z isto dobrohotnostjo.«

Ko je že skoraj prišel na mojo stran, mu pravim: »Sedaj pa si v cerkvi, pri maši in bereš berilo. In Kristus?« »Gleda me z istim usmiljenjem.«

»Glej«, mu pravim, »ko boš v vseh teh življenjskih okoliščinah čutil na sebi ta sočutni in usmiljeni Kristusov pogled, boš zares duhoven človek. Znova boš popolnoma celosten, blizu boš temu, kar imenujemo notranji mir, vedrina duše, vedrina življenja. Ko se boš zalotil v Njegovem usmiljenem pogledu in boš začutil, kako te kot balzam ovija Ljubezen, se bodo spremenile vse te situacije, ki sva jih zdaj omenila. Človek se spremeni zaradi ljubezni, ki mu zalije srce. Greši namreč zaradi pomanjkanja ljubezni, ali bolje rečeno, zaradi nesprejemanja ljubezni, ki ga čaka v srcu.«

                                                     (p. Marko I. Rupnik, V plamenih gorečega grma)

 


Dodatne informacije