PISMO BOŽJIM SLUŽABNIKOM[1]

Odločil sem se zapisati ta razmislek o našem življenju: o globoki skrivnosti, v katero smo poklicani in naj bi popolnoma prepletla vse naše življenje. Poklicani smo biti služabniki Božjega ljudstva.

Ljudje običajno presojamo druge glede na sposobnosti, ki jih imajo za opravljanje njihovega poklica in z njimi lahko dosežejo uspešno kariero. Nekaj konkretnih primerov: Peter ima čudovit dar govora, je bistroumen in razodeva pristen dar za vodenje ter razpravljanje; izvrsten pravnik bo. Marija ima dobro sposobnost presojanja, nagnjena je k znanosti, njene roke so spretne in z lahkoto se približa ljudem; postala bo odlična kirurginja.

 Obstaja težnja, da bi uporabili podoben način ocenjevanja tudi pri našem služenju: da bi poudarili vse pozitivne vidike – socialna prilagodljivost, intelektualni potencial, notranja celovitost, občutek za skupnost, nagnjenost k molitvi, … – in tako presodili ali bo posameznik uspel dobro služiti Božjemu ljudstvu.

 Mislim, da bi bilo takšno ocenjevanje primernosti za služenje Bogu in njegovemu ljudstvu porazno. Obstaja namreč drugo, ključno in nujno vprašanje, ki pripada prav naši poklicanosti: »So te osebe dovolj slabotne, da bodo Gospodovi služabniki?« Dovolite, da razložim, kaj hočem reči. Ali se dovolj zavedajo svojih omejitev, da ne bodo v življenju preveč trpele zaradi neizogibnih porazov, ki jih le te prinašajo? Bodo sposobne sobivati s svojimi slabostmi in razumeti, kaj pomeni biti normalna oseba? Kajti prav v tej slabotnosti, v tej notranji praznini, v tej krhkosti – kot pravi Pismo Hebrejcem – je učinkovitost služenja in Kristusovega duhovništva:

»Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim« (Heb 2, 18) »Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Heb 4,15). »Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo« (Heb 5,2).

Za nas je izjemno pomembno, da to razodetje vzamemo zares! Zares moramo vzeti to povezanost med služenjem in slabotnostjo: slabotnost je del naše poklicanosti! Tvegano je prilagoditi naše življenje kriterijem sveta, ga spremeniti v mešanico želja in talentov, v kateri se zdi slabotnost grožnja naši poklicanosti. Tako se namreč lahko zdi, da moramo zaradi nje (slabotnosti) ponovno premisliti našo poklicanost, da je pokazatelj, da nikdar nismo bili zares poklicani, da nimamo dovolj sposobnosti, da bi dovršili to, kar smo nekoč imeli za svojo »usodo«, pa čeprav smo jo tedaj sprejeli širokosrčno in obljubili zvestobo.

Kaj hočem reči z besedo »slabotnost«? Ne mislim na izkušnjo greha, čeprav lahko slabotnost predstavlja »okolje« greha, temveč na posebno izkušnjo nesposobnosti za prenašanje trpljenja; na globok občutek nezmožnosti za izvrševanje in ohranjanje; nesposobnost, da - kljub velikim naporom - izvršimo tisto, kar si želimo; nezmožnost zagotoviti si lastno prihodnost, zavarovati samega sebe, živeti v jasnosti in varnosti ter se osvoboditi sramu ali trpljenja.

Če si precej inteligenten, pretkan in previden, če uspeš omejiti svoje horizonte pričakovanj, boš lahko dosegel veliko več od tega, kar si želel. Lahko zavaruješ svoje pozicije in živiš brez občutka zmotnosti, nezadostnosti ali sramu pred tem, kar naj bi bil. Če pa tega ne moreš, bodisi zaradi svoje osebne zgodovine, svojega značaja ali položaja, v katerem se nahajaš, boš izkusil slabotnost v samem središču svojega življenja. Ta izkušnja ni nekaj kar bi ogrožalo tvoje služenje, ampak je bistveni del njegove strukture.

V moderni filozofiji obstaja klasična primerjava Sokrata in Jezusa Kristusa glede njune človeške izjemnosti. Sokrat je šel na srečanje s smrtjo miren in samoobvladan. Sprejel je sodbo sodišča in ker ni našel razumskega razloga za strah pred smrtjo, je mirno popil strup.

 Z Jezusom je povsem drugače. Bil je skoraj na robu histerije zaradi nasilja in strahu; iskal je tolažbo prijateljev in se je želel izogniti trpljenju, a mu ni bilo dano ne eno ne drugo. Končno je uspel obvladati samega sebe in je v tišini in osamljenosti sprejel lastno smrt. Včasih sem mislil, da razlika med njima (Sokratom in Jezusom Kristusom) izhaja iz različnih načinov smrti, danes pa sem prepričan, da je ta predpostavka – četudi morda pravilna – drugotnega pomena.

Verjamem, da je Jezus v sebi izkušal veliko globljo slabotnost kot Sokrat. Sokrat ni nikdar jokal nad Atenami. Nikdar ni izkusil žalosti in bolečine zaradi izdaje s strani prijateljev. Imel je sam sebe v oblasti, bil je celosten, trdno prepričan, da pravičen človek ne more biti nikdar v resnici ranjen. In zato je bil Sokrat – eden največji ljudi vseh časov, čudovit primer tega, kar lahko človeštvo doseže v eni sami osebi – »filozof«.

Jezus pa je prav v svoji slabotnosti postal »služabnik«, negotov, trpeč, skrivnosten… toda odrešujoč.

Tako tudi mi; tako tudi mi. Tudi služabniki Božjega ljudstva morajo biti sposobni trpeti, biti slabotni kot človeška bitja, kajti postati morajo podobni Kristusovemu telesu. Kaj je evharistija? Seveda, Kristusovo telo je, toda kako ga razumeti?

Kako je Jezus razumel svoje telo? Telo, ki je bilo razlomljeno za nas; kri, ki je bila prelita za nas; njegova žrtev je pomenila njegovo »uničenje«. Dodati moramo: evharistija lahko vstopi v naše življenje samo, če je razlomljena in razdeljena med ljudi. To je Kristusov odnos do trpljenja: prav njegova zmožnost biti razlomljen in razdeljen dela njegovo duhovništvo učinkovito in njegovo evharistijo možno. Kako težko razumljiva in nasprotujoča si je ta skrivnost: moč našega služenja je skrita prav v slabotnosti naše človeške narave in se izraža skoznjo.

Kako to? Mislim, da  predvsem zaradi dveh razlogov. Slabotnost nas tesno poveže z ljudmi, omogoča nam deliti z njimi človeško krhkost, napor, temo in stisko, ki kličejo po odrešenju. Predvsem pa nas naša slabotnost postavlja v globok apostolski odnos z Bogom, kajti pripravlja »areno«, v kateri lahko Bog deluje in se razodeva; Božja moč se razodeva v naši slabotnosti.

Sveti Pavel pravi: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,9b-10).

Iz vsega tega izhaja pomembna posledica, ki se tiče vseh nas. Vse skupnosti posvečenega življenja naj bi pospeševale takšen stil življenja: pomagati si moramo k zmagi v naših slabostih, si vsakodnevno odpuščati krivde in nositi bremena drug drugega. Tako bi postalo resnično nesmiselno imeti slabotnost za del naše poklicanosti in hkrati podcenjevati tiste, ki so manj sposobni, gojiti jezo do tistih, ki niso dovolj občutljivi ali sposobni, dovoliti nesoglasja in sovražnosti ali nadaljevati boj in se jeziti zaradi razlik v čustvovanju.

Zapoved in merilo za naše življenje je ljubezen, s katero nas je ljubil Gospod Jezus. On je sprejel slabotnost in je zaradi naše slabotnosti postal »evharistija«. To je temelj našega skupnega življenja, globoka skrivnost naše medsebojne povezanosti; zato si neprestano prizadevajmo, da bomo spravljeni med seboj.

Gospod naj vam da milost za služenje, ki je pred vami: »Ta pa do vas ni slaboten, ampak je mogočen med vami. Res, križan je bil v slabotnosti, toda živi iz Božje moči. Tudi mi smo slabotni v njem, a pred vami bomo živi z njim zaradi Božje moči« (2 Kor 13,3-4).