Vicente Aleixandre: Upaj

Ali razumeš? Razumel si.
To narediš znova? In to boš naredil znova.
Usedi se. Ne glej nazaj. Naprej!
Naprej. Vzdigni se. Še malo. To je življenje.
To je pot. Zakaj imaš čelo pokrito s potom, s trni,
s prahom, z grenkobo, brez ljubezni, brez jutrišnjega dne?
Naprej, vzpenjaj se naprej. Še malo manjka. Oh, kako
mlad si.
Kako mlad, kako zelo mlad, kakor pravkar rojen.
Kako neveden.
Med sivimi lasmi, ki so se povesili na čelo, žarijo tvoje
jasne modre oči,
tvoje žive, tvoje mirne, čiste oči, tam čakajo pod
nekako tančico.
Oh, ne obotavljaj se, vstani. Vstani vendar. Kaj hočeš?
Vzemi svojo palico iz belega jesena in se opri. Rad
bi kako roko ob svoji strani. Poglej jo.
Poglej, ali je ne čutiš? Tam, iznenada, mirna je.
Molčeča postava.
Samo barva njene obleke jo daje slutiti. In v tvojem
ušesu govori o nji neizgovorjena beseda.
Beseda brez melodije, čeprav jo poslušaš.
Beseda z vetrom, s hladno sapico. Ta pregiblje tvojo
ponošeno obleko.
Prijazno hladi tvoje čelo. Suši tvoj obraz,
briše sledove tvojih solza.
Gladi tvoje lase, komaj se jih dotika, zdaj, ko se noči.
Vzemi to belo roko. Njo, ki jo komaj poznaš, vendar
jo znova spoznavaš.
Vzdigni se in poglej modro progo neverjetnega somraka,
žarek upanja na robu zemlje.
In z velikimi gotovimi koraki se odpravi, in tam,
opirajoč se, zaupajoč, sam,
začni hitro hoditi.

Tone Pavček: Dober dan, življenje

Življenje, veliko, visoko večno,
kličem ti: Dober dan!
in ti ponujam roko za srečno
skupno vandranje kdove kam.

Čez solzenja, cvetenja, zorenja,
na severni in na južni tečaj,
v dolino solz in na goro vstajenja
in zmerom znova k sebi nazaj.

Dober dan, možnosti in dolžnosti,
večni up in stalna norost,
dober dan, mila ptica mladosti
in tvoja pesem – dar in skrivnost.

Dober dan, življenje! Silno in milo.
Kot na praznik prihajam v tvoj hram
in ti šepečem na uho
besedilo zaljubljenih: Rad te imam!

Karol Woytila: Ljubezen mi je vse razodela

Ljubezen mi je vse razodela,
ljubezen mi je vse odpustila –
zato obožujem Ljubezen,
kjerkoli bi se naselila.

Tako postal sem ravnina,
razprta v tihi pretok,
kjer ni šumečega vala,
ne vzpenja se mavrični lok,
je blagodejno zibanje,
ki luč v globini odkriva
in s to lučjo po listih neposrebrenih sije.

V taki tišini skrit sem jaz – list,
ki veter ne more do njega,
ne skrbijo me več dnevi odpadli,
ker vem, kako preidejo vsi.

Eduardo Galeano, Knjiga objemov:

"Kdo so moji sodobniki?" se sprašuje Juan Gelman.
Juan pravi, da včasih v Buenos Airesu, Parizu ali drugje po svetu sreča ljudi, ki zaudarjajo po strahu, in začuti, da niso njegovi sodobniki. Neki Kitajec je pred nekaj tisoč leti napisal pesem o kozjem pastirju, ki je zelo daleč od ljubljene ženske, a kljub vsemu lahko sredi noči in snega sliši zvok glavnika, ki drsi skozi njene lase. In ko Juan bere tisto daljno pesem, spozna, da so oni: da so tisti pesnik, tisti pastir in tista ženska njegovi sodobniki.

Karol Woytila: Začudenje nad Edincem

Ta luč se je počasi prebijala skozi vsakdanje dogajanje,
ki se nanj od otroštva navajajo dekliške oči in roke -
vendar je počasi iz teh vsakdanjih dogodkov začela sijati takšna neizmerna svetloba,
da sta se dlani sami sklenili, ko so besede zgubile svojo prostranost.

Sin moj - v tistem revnem mestecu, kjer ljudje so naju poznali,
si mi rekel "Mati" - in nihče ni pogledal v globino
čudežnih dogodkov, ki so se utrinjali vsak dan
- tvoje življenje se je potem zlilo z življenjem revežev,
ki si jim hotel pripadati s težkim delom rok.

Jaz pa sem vedela, da si luč, ki se prede v tistih dogodkih
kot globoko tkivo iskre pod skorjo dneva,
da si to Ti.
Ni sijala iz mene -

koliko več sem imela Tebe v tistem sijaju in v tistem molku,
kot pa sem Te imela iz sada svojega telesa in krvi.

Miroslav Košuta: Jutro s sončnicami

Ko se je vzpelo jutro s sončnicami do okna,
se je zbudil pri prijatelju na kmetih.
Naslikal je sončnice po oknih svojega doma,
da je s prijateljem še po mnogih letih.

Ingrid Merc: ...

Stojim pod zvezdo
in čakam.
Čakam na srečanje,
na izpolnitev upov,
na potešitev hrepenenj.

In vem,
tam nekje daleč
stojiš pod isto zvezdo
tudi ti.

Karol Woytila

Počasi besedam odvzemam blesk,odganjam misli kot kopico senc
- počasi vse napolnjujejm z ničem,
ki čaka na svoj dan stvarjenja.

Vse le zato, da bi napravil prostor
za Tvoje razprte roke,
vse le zato, da bi približal večnost,
ki boš vanjo dihnil.

Nepotešen od enega dneva stvarjenja,
vse več si niča želim,
da bi srce odprl za dih
Tvoje ljubezni.

GOBAVEC

Bog te vedno čaka tam
kjer ga najmanj pričakuješ.
Za tabo hodi po stezah,
kjer si prepričan, da si sam,
da v tistih krajih sam domuješ.

Sredi mirnega sprehoda
ti, o sladka groza,
vdre v srce
in ga navzven obrne,
da  močna luč
presije vse,
kar mislim je, pogledom skrito,
in gole žile
brizgajo resnico v oči,

ki so doslaj bežale
(v navalu gnusa)
pred ranami človeka,
in moreš mirno poljubiti gnoj,
ki iz njegovih ran odteka.

(p. Stane Zore)

BOG

Negiben si, najgloblji mir Te preveva, v tako jekleni
negibnosti ni stal noben stilit na svojem stebru - in
vendar sučeš sočasno v tisoč smeri svetovja v blazen
ples, vzgibavaš v njem rast in glasove in butanje
valov, življenje barv in mraz in bliske, drznost misli in
viharje in rojstvo, dehtenje in smrt.

Ni meje, da bi Ti onkraj nje ne dihal, v vse brezkončne
prostranosti si živel - in vendar si ves v mojem
majhnem, majhnem srcu.

V Tebi je bučanje kakor od najtežjega slapov, in ker
grom nikdar ne bo presegel bobnenja v Tebi - in
vendar ne vem zate, ko Te nosim.

Nepremično si zazrt vase: kdo bi od bleščave takega
jezera odmaknil oko? - In se vendar zagrebaš z vso
svojo bitjo v prečudni zaskrbljenosti v vsak prašek,
kapljico in lučko.

                      (Vladimir Truhlar)

Nekoč smo našli človeka;

sedel je na klopi v parku

in si upal odpreti zbirko pesmi ...