1) LJUBITI CERKEV
Kdor hoče Cerkev razumeti in v njej prejemati milosti Kristusovega odrešenja, mora Cerkev najprej vzljubiti. S to mislijo želim strniti bistveno sporočilo vse prebrane literature.
Lepota Cerkve nam velikokrat ni razvidna, ker se zadržujemo le pri njenih zunanjih in največkrat še to le ob obrobnih vidikih, v globine, kjer se vidik Cerkve kot skupnosti ljudi steka s skrivnostjo Božje navzočnosti, ljubezni in milosti, pa nam ne uspe prodreti. V stoletju poplave informacij tako tudi naš odnos do Cerkve velikokrat ne uspe preseči površinskosti. Misli ljudi, ki so svoje življenje posvetili Cerkvi in jo ljubijo takšno kot je, so mi odprle nove globine skrivnosti Cerkve.
2) CERKEV JE “BITI S KRISTUSOM”
Veselje, da smo našli Kristusa, oziroma, da nas je po Cerkvi on sam poiskal, je vir krščanskega življenja. Dolga pot medsebojnega iskanja človeka in Boga, ki je vse tja od prekinitve odnosa s strani prvih staršev, zaznamovala zgodovino človeštva, se je v našem Gospodu Jezusu Kristusu dovršila. Oče je resnično nosil v svojem srcu ne le ljubljenega Sina, ampak tudi Cerkev, njegovo nevesto.
Ko je Oče v Kristusu ustvaril svet, čeprav ga mu ni bilo treba, je Cerkev določil za končni cilj vsemu stvarstvu. Kako smela je ta trditev, še zlasti v času, ko se svet otepa te svoje dokončne dopolnitve in Cerkvi odreka pravico do bivanja. Pa vendar je možen le en zadovoljiv odgovor: Le po Cerkvi se stvarstvo lahko vrne v objem Stvarnika.
Stvarstvo nam s temeljno medsebojno pripadnostjo vidnega in nevidnega, zemlje in nebes, kot predpodoba tolmači skrivnost Cerkve. Resničnost je veliko lepša, kot smo jo sposobni dojeti zgolj s svojimi čuti in razumom. Odprtost čudenju nad skrivnostjo mora ostati, če hočemo razumeti sebe, svet in Cerkev. Človek je skrivnost, ker ga je Bog ustvaril po svoji podobi. Kako lepo, a hkrati obvezujoče je dejstvo, da je človek edina stvar na zemlji, ki jo je Gospod hotel zaradi nje same; vse je naravnano na človeka. V Božji previdnosti se čudovito razpletajo načrti Stvarnika, ki pa ostaja vedno z nami in vse stvari vodi k cilju, ponovni združitvi z njim. Božja previdnost je največji izraz ljubezni.
Cerkev je moč razumeti le znotraj drame greha, kajti Gospod zbira svojo Cerkev kot odgovor na kaos, ki ga je povzročil greh. Ena in ista Cerkev živi v Bogu že od stvarjenja naprej in zagotavlja milost odrešenja vsem. Zavest Božjega ljudstva se je tako po Gospodovem navdihovanju rodila že v zgodovini Izraela in se skozi romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga kot trajno veljavna stvarnost ohranjala vse do trenutka, ko je Jezus Kristus dovršil starozavezno izvolitev. Starozavezni čas tako ostaja dragocen čas Cerkve, ki je v dolgotrajni pripravi čakala na rojstvo.
Kristus je edini vir in cilj Cerkve in prav v skrivnostih njegovega življenja tudi Cerkev zajema svoje življenje. V Kristusovi osebi je razodet celoten Božji odrešenjski načrt. Živel je za nas, postal je naš vzor in storil je, da bi mi lahko živeli v njem. Cerkev je kraj, kjer vse to nadaljuje do konca sveta.
3) ZAKAJ RAVNO TAKŠNA CERKEV
Cerkev je občestvo ljudi z Bogom po ljubezni, ki ne mine. Bistvo obstoja Cerkve je skrivnost svetosti, popolne združitve z Bogom, in vsa Cerkev je naravnana na svetost Kristusovih udov. To velja tudi za tolikokrat kritizirano hierarhično ureditev Cerkve, ki je vsa naravnana na notranje življenje udov v ljubezni in milosti Jezusa Kristusa. Cerkev je namreč najprej naša mati, ki nas po Besedi in zakramentih rojeva in vzgaja in skrbi, da iz njenih prsi prejemamo čist in pristen nauk. Vsa Cerkev, vse občestvo ima vlogo matere, ko sprejema in oblikuje svoje otroke. V Cerkvi sta mati in otrok eno. Kristusovo življenje v nas prehaja v nevidno materinstvo vseh za vsakogar in vsakogar za vse.
Hierarhičnost cerkvene institucije pa razodeva še en vidik - petrinski. Kristus sam izbira služabnike in jih pošilja, da v njegovem imenu vršijo službo edinosti. Institucija je okostje, ki omogoča življenje, gibanje in rast telesu Cerkve, katere bistvo vedno ostaja skrivnostno nedosegljivo človeškim kategorijam. Cerkev je celota in le kot takšno jo lahko tudi razumemo. V moči Svetega Duha, ki dejanjsko vodi Cerkev, se tako po avtoriteti cerkvenih služb svetu razodeva Sveta Trojica. Vsa vidna podoba Cerkve služi nadnaravnemu poslanstvu, še posebej pa to velja za institucije božjepravnega izvora (zakramenti (služba), Sveto pismo, izročilo in cerkveno pravo). Avtoriteta vedno ostaja služenje in pospeševalec rasti, njen temelj pa je Kristusova pokorščina Očetovi volji. Jezus Kristus je edina in najvišja avtoriteta v Cerkvi.
On sam je prepustil oblikovanje svoje Cerkve Svetemu Duhu nam pa zapustil jasna naročila;
- naj se ljubimo med seboj kot nas je ljubil on in se na ta način izkažemo za njegove učence
- naj z evharistijo in ostalimi zakramenti nadaljujemo njegovo delo
- nekatere je posebej izbral za pastirje in jim zaupal svojo čredo
- naj v Božji besedi iščemo Očeta, Sveti Duh pa bo Besedo ohranjal
- naj njegovo izročilo ostane živo, naj se posreduje vsem rodovom
Vse to je Gospodova volja in le s celostnim življenjem po njej se kristjani lahko v polnosti združujemo z njim.
4) POSLANSTVO CERKVE
Cerkev je sklicevanje vseh ljudi k odrešenju in v njej nam Sveti Duh daje spoznati Kristusa, Očetovo Besedo. Prav po delovanju Duha se Cerkev oblikuje kot občestvo vere, upanja in ljubezni. V Cerkvi Sveti Duh uresničuje Božje kreposti, ki jih vliva v duše vernih, da bi bili ti lahko deležni lepote življenja Trojice.
Z vero človek v celoti podredi svoj razum in svojo voljo Bogu. Kako lepa je ta podaritev, ki prinaša Boga samega v naše življenje. Sveti Duh je tisti, ki nam daje da verujemo in da v veri živimo v gotovosti, ki nima primerjave. Cerkev nam podarja vero in ker si nihče ne more sam dati vere, je tudi življenje iz vere možno le v občestvu vernih.
Sveti Duh v nas pa nas vabi tudi k molitvi, ki je prijateljski odnos z Gospodom. Molitev je izraz hrepenenja in razlagalka upanja. Kdor moli, hrepeni po Božjem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji dokončni sreči. Upanje je resnični izvir veselja v Cerkvi, saj vemo, da vse prejemamo od njega, ki nas ljubi čez vse.
Ljubezen pa je najglobje življenje Cerkve. Obstoj in delovanje Cerkve ima smisel in cilj v graditvi prijateljstva z Bogom in med ljudmi. Milost, prostovoljna Božja podaritev, je vez med nami in njim, vendar pa moramo tudi sami ljubiti, da se lahko razvije pravo prijateljstvo. A vendar je ljubezen najprej od Boga podarjeno počelo Cerkve.
5) VEČNA DOMOVINA
Vemo, da smo na romanju proti domovini in Cerkev je trdna obljuba domovine. Ker je najprej nebeška stvarnost, iz nebes osnovana v čas, je prav upanje na nebesa toliko trdnejši temelj vsega našega delovanja. Romarska obleka Cerkve, institucionalni red Cerkve, spada k podobi tega sveta, ki preide, v občestvu svetnikov bomo z Bogom združeni drugače. Že danes pa uživamo neomajno vez ljubezni med nebeščani in nami, saj ima v Cerkvi najmanjše dejanje, storjeno iz ljubezni, odmev v korist vseh.
Cerkev šele bo dovršena, do takrat pa ostajamo sezonski delavci na zemlji, ki se v potu svojega obraza prečiščujejo za srečanje Ženinom. Pridi, Gospod Jezus!
VPRAŠANJA ZA POGOVOR:
Ali je podoba Ecclesia universalis, vse stvarstvo obsegajoče Cerkve, danes lahko zgovorna?
Katera izmed prvin, ki jih je Kristus dal svoji Cerkvi, je danes najbolj zanemarjena? Zakaj?
Katere so tiste prvine v Cerkvi, ki niso božjepravnega izvora in kaj nam o njih kažejo znamenja časa?
Kako približati ljudem, ki so zunaj Cerkve, njeno lepoto in pomembnost?
Ali ne bi bilo potrebno v kristjanih ponovno prebuditi zavest, da je vidni svet le majhen del resničnosti (vera v angele, priprošnjo svetnikov...)?
Kako je danes v Cerkvi navzoče teocentrično razumevanje Cerkve? Ali različne “demokratične” pobude ne kažejo na pozabo te bistvene razsežnosti Cerkve?
Kaj nam lahko povedo opažanja predstavnikov pravoslavnih Cerkva, ki menijo, da je Rimokatoliška Cerkev zanemarila Svetega Duha kot svoje počelo in pristala v neke vrste kristomonizmu?
LITERATURA:
H. U. von Balthasar, Šest prvin, ki jih je Kristus dal svoji Cerkvi; Neznatnost Cerkve, v: Živeti iz poslednjih globin, Koper (Ognjišče) 1986, 90-93; 126-132.
J. Ratzinger, Duh in Cerkev, v: Uvod v krščanstvo, Celje (MD) 1975, 247-260.
Chr. Schönborn, Ljubiti Cerkev, Ljubljana (Družina) 1997.
A. Štrukelj, Ti si Peter Skala, Ljubljana (Družina) 1996, 29-104.