Bratje in sestre,

 

dovolite, da se nocoj pridružim angelu, ki se je prikazal pastirjem na betlehemskih poljanah, in skupaj z njim zakličem: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo.«

Oznanjam vam veselje, ki je za vse ljudi sveta! Veselje, ki je za vas, za tiste, ki so vam blizu in tiste, ki jih komaj poznate, za tiste, ki jih ljubite in tiste, ki vam gredo na živce, za verne in neverne, za naše in njihove, za vse!

Oznanjam vam, da se je sam Vsemogočni, Vseljubeči, Nedoumljivi, Neskončni, Brezmejni, Večni BOG spustil s svojega Božjega veličastva na zemljo in postal eden izmed nas, tak kot mi!

Bog je v Jezusu Kristusu postal človek!

Srečna naša ušesa, da to slišijo! Srečne naše oči, da to vidijo! Srečno naše srce, da to veruje!

Prav slednje, VERA, je izvir silnega veselja, ki ga občutimo danes! Veselje se je prebudilo v naši notranjosti, ker nam je Sveti Duh v nebogljenem otroku, ki je privekal na svet v votlini, v hlevu med živalmi, dal spoznati ŽIVEGA BOGA!

Čeprav naj bi bilo rojstvo slehernega otroka vir veselja – zelo žalostno je, da v temi tega sveta ni vedno tako – pa prinaša rojstvo Jezusa Kristusa neprimerljivo večjo radost. V njem je BOG odrešil svet greha in ponovno odprl vrata večnega življenja!

Veselimo se, sestre in bratje! Veselimo se v veri Vanj, ki je vsakemu življenju smisel, vsakemu trpljenju tolažba, vsakemu iskanju pot in cilj…

 

Ozrimo se na kratko v evangeljsko poročilo o Jezusovem rojstvu, ki smo ga slišali. Sestavljeno je iz dveh delov. Najprej je preprost, lahko bi rekli celo precej skromen opis tega velikega dogodka. Omenjen je cesar Avgust, nesporna svetna avtoriteta tedanjega časa, a celo on v Božjem načrtu odrešenja postane orodje v Božjih rokah. Prav popisovanje, ki ga je cesar ukazal, je pripeljalo Jožefa z zaročenko Marijo, ki je bila noseča, v Betlehem, Davidovo mesto. To je kraj, ki ga je GOSPOD BOG že po prerokih napovedal kot kraj rojstva Mesija, Božjega Maziljenca.

Opis tega rojstva, ki je za vso večnost spremenilo potek zgodovine vesoljstva, je presenetljivo skop: je rodila, ga povila, položila v jasli. In to je vse! Toliko lahko zaznajo naši čuti… Toliko nam razodeva narava…

 

Če hočemo prodreti globlje, če hočemo spoznati vso resnico, je potrebna MILOST!

 

(Milost je beseda, ki jo v cerkveni govorici ogromno uporabljamo, zunaj Cerkve pa je skoraj ni najti. Zato je morda včasih težko doumeti njeno vsebino in iz nje zajeti za življenje. Naj se torej na kratko ustavim ob MILOSTI: MILOST (gr. CHARIS) pomeni preprosto dar. Kadar pa gre za Božjo milost pa pomeni povsem zastonjski Božji dar človeku. Milosti, darovi, ki jih prejemamo od Boga so zelo različni: dar življenja, dar zdravja, dar miru, dar dobrih medsebojnih odnosov, predvsem pa dar odrešenja v Jezusu Kristusu!)

 

MILOST, ki jo potrebujemo, če hočemo v novorojenčku iz Betlehema spoznati Odrešenika sveta, je milost vere. Darovan nam mora biti pogled, ki presega to, kar se vidi s telesnimi očmi, in vidi globlje v resničnost Božjega delovanja v svetu. Pismo Hebrejcem v 11. poglavju pravi: »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.«

Kako smo lahko prepričani v nekaj, česar ne vidimo, ne zaznavamo s čuti?

VERA je sad delovanja Svetega Duha v nas. Bog sam vžiga v naših srcih trdno prepričanje, da je deček, ki je bil rojen v Betlehemu, pravi človek in pravi BOG!

 

Pastirjev se je Bog dotaknil po angelu, ki jim je prinesel veselo novico. Nič čudnega, da so se najprej prestrašili, saj Božji vdor v človekovo življenje običajno prinese nekaj povsem nepričakovanega, novega, drugačnega…

 

Potreben je torej Božji dotik našega srca, bratje in sestre!

BOG se nas je že dotaknil, drugače nocoj, sredi noči, ne bi bili tukaj, ampak bi mirno počivali v svojih toplih posteljah…

A če se navežem na drugo berilo iz Pisma apostola Pavla Titu, moram ugotoviti, da je ta Božji dotik, ki se je nocoj zgodil v novorojenem Detetu, prvi, Božji korak na poti do srečanja med Bogom in nami. Apostol Pavel piše Titu: » … razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku.«

V podobi bi lahko rekel, da je Bog premostil ogromno razdaljo med seboj in nami, prišel do naših vrat in potrkal – sedaj pa čaka, da mi naredimo tistih nekaj korakov do vrat in jih odpremo. Kakšno veselje ob srečanju dveh ljubezni: Vseljubečega in večno ljubljenega!

Ko bomo torej čez slabo uro odhajali domov, pojdimo nazaj v vsakdanje življenje kot novi ljudje! Novi zato, ker nas je notranje pretresla ta Božja bližina in skrb za nas! Novi zato, ker nočemo več živeti niti trenutka svojega življenja brez Boga! Novi zato, ker bomo odslej svoje odločitve živeli iz odnosa z Gospodom in ne bomo več poslušali glasov tega sveta, ki ponuja mnogo stvari, v svoji pestri ponudbi pa nima globokega miru, prave ljubezni in pristnega veselja!

 

Mislim, da angeli danes ponovno prepevajo hvalnice Bogu: » Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

Njihove hvalnice so namenjene tudi nam, ki bomo posvečeni po tej skrivnosti svete noči, odšli domov kot novi ljudje, ki so Bogu po volji.

 

Blagoslovljen, srečen in vesel božič, bratje in sestre!

 


Na spodbudo nekaterih, ki so jo slišali, objavljam pridigo pri polnočni maši v cerkvi sv. Štefana v župniji LJ - Štepanja vas.

 



Dodatne informacije