Advent pomeni pričakovanje prihoda našega Odrešenika. Ni to neko folklorno spominjanje dogodkov izpred dva tisoč let, temveč je pričakovanje osebnega srečanja slehernega od nas z Jezusom, ki prihaja. Dobro vemo, kakšen je velikokrat naš advent: površni smo, mlačni, pozabljamo, koga čakamo. Predvsem pa pozabljamo, da ne čakamo samo mi, ampak da nas čaka Bog - veliki Čakajoči. Na vprašanje Koga pričakuješ? bi mi odgovorili: Pričakujem Jezusa, ki prihaja kot Odrešenik, kot tisti, ki mi s svojo besedo in z zgledom kaže pot iz sebičnosti, iz zaprtosti vase, iz brezupne ozkosti, v katero se zapiram zaradi greha. Bog pa bi dejal: Pričakujem tebe. Pričakujem, da vsak dan odpreš okna in vrata svojega srca in svoje duše, da lahko vanjo posveti sonce moje milosti. Ne maram, da bi zmrzoval daleč proč od mene, temveč hočem, da živiš od moje ljubezni. Tudi če mi obrneš hrbet, jaz te čakam in te vabim k sebi z ogrevajočimi žarki usmiljenja in odpuščanja...Kako se bo na zunaj poznalo, da pričakujemo Jezusa? Tako, da ga bomo znali videti in sprejemati v ljudeh, ki živijo z nami in okoli nas. Božič ni praznik čustvene romantike za zaklenjenimi vrati in zapahnjenimi polkni, temveč mora biti dan odprte ljubezni. Ni treba iskati tujcev, da bi jim za božič postregli. Ozrimo se okoli sebe: velikokrat smo v domači družini eden drugemu tujci. Poskusimo v teh dneh nekoliko utihniti in prisluhniti drug drugemu v družinskem krogu. Pojdimo za nekaj časa iz svoje kože, iz katere nemalokrat napačno presojamo druge, in se postavimo v kožo drugih: starši v otroke, mož v ženo, žena v moža, stari v mlade, mladi v stare... Bog od nas ne pričakuje velikih besed, ampak majhna, iskrena dejanja. Ljudje, ki živijo ob nas, ob bližnjih praznikih od nas ne pričakujejo naših daril, ampak nekaj več srca, nekaj več razumevanja.

                                                     (iz Oznanil župnije Ljubljana - Stožice, 7. 12. 2008)