Rojen: 8. maja 1786 v Dirdillyju
Umrl: 4. avgusta 1859 v Arsu

sv. Janez Marija Vianney

Goduje: 4. avgusta
MARIJIN OTROK

Janez Maria Vianney se je rodil 8. maja 1786 v mestu Dardilly blizu Lyona v krščanski družini in bil tako kljub obdobju – takrat se je namreč razplamtela francoska revolucija, ki je prinesla tudi preganjanje katoličanov – že v svojih ranih letih deležen dobrega krščanskega zgleda. Kot deček je hodil na pašo, kjer je najraje molil in tudi druge pastirčke navajal k molitvi. Da je posebno častil Božjo Mater, vidimo v njegovi prisrčni gesti – ko je opravljal kakšno težko delo na polju ali v vinogradu in mu je že zmanjkovalo moči, je pred sebe postavil njen kipec in delal naprej iz ljubezni do nje.

PREGANJAN, A VZTRAJEN

Ker so torej v tistem času duhovnike preganjali, je Janez lahko prisostvoval verouku le ponoči, ko so ga vodile redovnice, preoblečene v navadna oblačila. Na ta način je prejel tudi prvo obhajilo – v oddaljeni kmečki hiši, pred katero so zapeljali vozove sena, da se skozi okna ne bi videle goreče sveče. Ko se je revolucija umirila, je v bližnjo vas prišel za župnika svetniški duhovnik Karol Balley. Takoj je opazil pobožnega, tedaj devetnajstletnega Janeza in ga vzel k sebi, da bi ga pripravil na duhovniško pot. Vendar pa je pri tem naletel na nemalo težav in največja izmed njih je bila, da se je Janez težko učil. Ker pa si je Janez zelo želel postati duhovnik, se je, kot še mnogokrat kasneje, zatekel k molitvi in postu in se odpravil na romanje v La Louvesc na grob svetega Frančiška Regisa. Od takrat je napredoval v učenju in ni več zapadal v malodušnost. Po posredovanju generalnega vikarja iz Lyona, osebnega prijatelja Karola Ballyja, ki je svoje priporočilo izrazil takole: »Vianney je pobožen, zna moliti rožni venec in spoštuje Božjo Mati. Milost in njegovo srce pa bosta napravila ostalo.«, je cerkev v Janezu Vianneyu dobila enega svojih najboljših duhovnikov.

ZGLED ČUDOVITEGA DUHOVNIKA

Pri svojih skoraj tridesetih letih je Janez Vianney 13. avgusta 1815 postal duhovnik. Njegova prva služba je bila pri očetovskem prijatelju in učitelju Karolu Balleyu, kjer je bil postavljen za kaplana. Ta ga je uvedel v še globlje molitveno, asketsko in pastoralno življenje. O njima G. Gilbert piše takole: »Župnik iz Eccullyja in njegov kaplan sta čudovita duhovnika. Oba prakticirata pokoro in odrekanje. Kadar ne pozabita jesti, si privoščita povsem enostaven obrok: kuhana govedina in krompir. V duhu pokore za svoje in tuje grehe sta oblečena v obleko iz živalske kože z ostrimi dlakami, da bolje sledita Jezusu na križu. Ko je župnik leta 1817 umrl, je Janez za njim žaloval kot za svojo materjo.«

ČE BI VEDEL, KAJ GA ČAKA V ARSU …

Že leta 1818 je bil Janez imenovan za župnika v majhni župniji Ars, kar je generalni vikar razložil s temi besedami: »V tej župniji ni veliko ljubezni do Boga; vi jo boste vanjo vnesli.« Janez je sam kasneje dejal: »To sem imel križev! Če bi ob prihodu v Ars vedel, kaj me čaka, bi bil pri tisti priči umrl.« Kljub temu je ostal v Arsu vse do svoje smrti.

V Ars se je Janez odpravil peš s svojo skromno prtljago na vozu. Ko se je približal vasi, se zaradi goste megle ni znašel. Za pot je vprašal mimoidočega pastirja. Ko ga je ta usmeril, se mu je zahvalil in dejal: »Otrok moj. Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebo.« Na tem mestu danes stoji spomenik v spomin na to srečanje.

Ob njegovem prihodu je bil Ars majhna, versko zapuščena in zanemarjena vas. Novi župnik se je zato takoj spravil k delu. Začel je s težkimi pokorami, dolgimi prebedenimi nočmi v molitvi pred Najsvetejšim, resnimi in ostrimi pridigami. Kmalu je začel sodelovati tudi na ljudskih misijonih po bližnjih vaseh in tako se je glas o njem širil daleč naokrog. Čeprav je med duhovniki veljal za ‘vaškega tepčka’, so ga ljudje spoznali kot izrednega spovednika, zato se je pred njegovo spovednico vedno vila dolga vrsta. Spovedoval je tudi po 12 ur dnevno. Dar branja človeških src, ki mu ga je dal Gospod, pa ni pripomogel le k dobrim spovedim, ampak je duše vodil po poti popolnosti k Bogu.

Veliko skrb je posvetil tudi obnovi župnišča in cerkve. Čeprav je znano, da je hotel imeti vedno najlepši mašni plašč, ker je za Jezusa želel vse najboljše, je živel zelo skromno in vse, kar je jedel, je bil krompir. Arško župnijo je v enainštiridesetih letih svojega župnikovanja prenovil in posvetil. Vas se je spreobrnila in postala središče izrednega pastoralnega dela. Znano je, da so se počasi vse gostilne, kamor so vaščani zahajali in tam zapravljali čas in denar, druga za drugo zapirale vse do zadnje.

O nespoštovanju Gospodovega dne – nedelje, kar je bila ti. “rak rana” Arsa, je arški župnik v eni svojih pridig dejal takole: »Nedelja je Gospodov dan. On je ustvaril vse dneve v tednu. Lahko bi vse pridržal zase, a kljub temu vam jih je dal šest, sebi pa prihranil sedmega. S kakšno pravico posegate v to, kar ni vaše? Dobro veste, da kar je ukradeno nikoli ne prinese koristi. Dan, ki ga boste ukradli Gospodu, vam ne bo v nobeno korist. Poznam dve sigurni poti, ki pripeljeta na beraško palico: kraja in delo v nedeljo.« Ljudje so ga poslušali in počasi se je to zlo v vasi izkoreninilo.

O tem, kako zelo ga je skrbelo za duše, priča tudi naslednji dogodek: ko je videl otroke ‘rabutati’ jabolka v župnijskem vrtu, ga je to zelo zabolelo – pa ne zaradi jabolk, ampak zaradi otrok. Da otroci ne bi bili več v skušnjavi, je žrtvoval jablane in jih dal posekati.

SATAN GA JE FIZIČNO NAPADAL

Njegovo svetniško pot pa je večkrat prekrižal tudi satan, ki ga je skušal od nje odvrniti. Enkrat ga je celo ponoči skušal sežgati, a župnik je ostal nepoškodovan. Ožgana je bila le njegova postelja, ki jo še danes lahko vidimo v Arsu.
Izčrpan od težkega in dolgotrajnega dela, ostrih pokor in drugih težav je Janez Maria Vianney umrl 4. avgusta 1859. Na njegovo priprošnjo so se zgodili mnogi čudeži, Cerkev pa ga je razglasila za zavetnika vseh župnikov.

Vir:
internetna stran župnije sv. Jurija, Šenčur

 



 

 

Dodatne informacije