Rad bi ti predstavil svetega Ludvika IX., francoskega kralja.

Morda se ti je za trenutek zazdelo, da je življenje kralja, ki je v trinajstem stoletju vodil Francijo, pač le preveč oddaljeno od tvojega vsakdanjega življenja, da bi ti bil lahko sopotnik  in prijatelj v dneh, ki jih živiš. Morda pa vendarle …?

 Sveti Ludvik IX. nama je bil zelo podoben. Tako kot ti in jaz je namreč neizmerno hrepenel po tem, da bi vsak svoj dan preživel tesno povezan z Bogom. Tudi njegovo življenje je bilo zaznamovano z iskanjem odgovora na vprašanje: »Gospod, kaj hočeš, da storim?«. Tako kot ti je v preprosti poti svetega Frančiška  Asiškega odkril največje veselje: evangeljsko radost, svobodo za ljubezen in mir srca.

Ludvik IX. je najin brat. Naj te ne moti, da je bil kralj, da je živel v razkošnih palačah, da so se mu klanjali ljudje, da je vodil vojsko na križarske vojne, da je bil politik in gospodarstvenik hkrati. Vse te zunanje okoliščine življenja ga niso ovirale v globoki ljubezni do Gospoda; nasprotno, v vsaki svoji zadolžitvi je iskal Božjo voljo, vera v Jezusa Kristusa je bila vedno in v vsem njegov temelj.

Je morda zdaj razdalja med vama že manjša? Je hrepenenje po življenju z Bogom že premostilo vrzel stoletij?

Naj ti nadaljnjih nekaj vrstic pomaga, da tvoj nos ne bo več zaznal »vonja po naftalinu«, kadar bo sveti Ludvik IX. stopil predte. Ta sveti mož naju oba lahko nauči svetosti v vsakdanjem življenju: tam, kjer sva, sredi vsakdanjih opravil, se lahko povsem izročiva Gospodu.

Ker ti je verjetno  Frančiškova pot svetosti še posebej pri srcu, naj ti najprej zaupam, da je bil sveti kralj Ludvik član Frančiškovega tretjega reda in da je danes njegov nebeški zavetnik. Frančiškov način hoje za Jezusom ga je tako prevzel, da se je odločil živeti tako, kot je živel asiški ubožec. Da bi bolje spoznala njegovo pot z Bogom skozi življenje, se vrniva na začetek.

Ludvik IX., kralj Francije, se je rodil 25. aprila 1214 v Poissyju.  V letu, ko je umrl sveti Frančišek, je bil po smrti svojega očeta Ludvika VIII. okronan za francoskega kralja. Star je bil komaj dvanajst let.

Potomec slavnih kraljev, vnuk Filipa II., ki si je zaradi svojih ozemeljskih osvojitev pridobil vzdevek August, in sin Ludvika VIII., ki se je odlikoval z izredno hrabrostjo, je bil že po svojih naravnih lastnostih »idealen kralj«. Bil je skrajno pošten, odkritosrčen, brez svetohlinstva ali nepotrebnega pobožnjakarstva. Po značaju je bil vesel in rad se je šalil, vse njegovo življenje je govorilo o tem, da mu je živeti nekaj čudovitega. Do drugih se je vedno vedel spoštljivo in dostojanstveno, njegova očetovska drža pa je v položajih, ko je bilo to potrebno, vsebovala tudi neomajno trdnost.

Na to plemenito »naravno podlago« je Sveti Duh cepil svoje darove. Kralj Ludvik je poslušen njegovim navdihom uspel trdno povezati prisrčno pobožnost s smislom za stvarnost in z zagnano dejavnostjo. Na svet je vedno gledal z očmi vere. kljub številnim odgovornim in težkim dolžnostim si je vsak dan vzel čas za Boga. In časa, ki ga je dnevno posvetil Gospodu, ni bilo malo: vsak dan je opravil liturgične molitve, redno je bral Sveto pismo in spise cerkvenih očetov, pogosto se je spovedoval, se postil in z drugimi spokornimi dejanji pripravljal svoje srce za delovanje Svetega Duha. Bil je čist v svojih željah in nepopustljiv do tistih nagnjenj, ki silijo človeka v nizkotnost in nesrečo. Ta čistost se je najočitneje kazala v njegovem zakonskem življenju. v zakonski zvestobi ima zasluge, ki jih pozna le Gospod.  Poročil se je že kot mladenič, njegova očarljiva žena pa je bila prelahkoživa in preveč spogledljiva, da bi lahko razumela njegova mistična teženja. Vendar pa je Ludvik v tem zakonu, ki je bil poln težkih preizkušenj, ostal neomajno zvest in se ni nikdar izneveril geslu, vrezanem v njegovem poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« Tudi razkošje kraljevega dvora, ki ga je obdajalo, ga ni premamilo: vse življenje je preživel nadvse skromno – tudi v tem pogledu je zvesto sledil svojemu vzorniku svetemu Frančišku.

V pobožnosti ni nikdar tako pretiraval, da bi trpelo njegovo delo ali ugled vladarja. Znal je združiti vero in vsakdanje življenje. predsedoval je sejam ministrov, poslušal poročila pravnikov, prisostvoval sodnim razpravam, sprejemal zakone. V duhu evangelija je z uredbo leta 1260 prepovedal sodni dvoboj in ga nadomestil z dokazi in pričami. Boril se je proti korupciji na sodiščih, načelo pravičnosti pa ga je vodilo tudi pri razporejanju davkov. S svojimi dejanji je sveti Ludvik  tudi kot vladar izpolnjeval Kristusovo naročilo o ljubezni do bližnjega. Dajal je streho in hrano potrebnim, obiskoval je bolnike in jim stregel, ni se bal dotikati gobavcev. Ustanovil je številne bolnišnice, sirotišnice in zavetišča, za duhovno oskrbo ljudi pa je skrbel z ustanavljanjem samostanov. V času vladanja svetega Ludvika IX. je bila Francija v očeh vsega krščanskega sveta najbolj srečna in najbolj blagoslovljena dežela.

Kralj Ludvik je bil po srcu vitez. Vse življenje je bil vojak, kateremu je bil pogum nekaj samoumevnega, saj je temeljil na neomajni veri v večno življenje. Poleg vojaških kreposti viteza pa so ga krasile tudi človekoljubnost, rahločutnost, pohlevnost, velikodušnost do nasprotnikov in izrazita želja, da bi ščitil slabotne.

Njegova globoka vera in viteški duh sta ga vodila tudi na križarski pohod v Sveto deželo. Vzeti križ, da bi osvobodil svete kraje iz rok nevernikov, je bilo zanj poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog sam. Leta 1267, potem ko je egipčanska vojska vdrla v Palestino in porušila cerkve v Betlehemu in Nazaretu , je na poziv papeža Klemena VII. zbral vojsko in se podal osvobajat svete kraje. Ko se je skupaj s svojimi vojaki v juliju 1270 izkrcal nedaleč od Kartagine v Tuniziji, je bil star že 56 let. Bil je bolehen in oslabljen, tako da ni bilo čudno, da je bil med prvimi, ki je v neugodnem podnebju zbolel za kolero. Ko je začutil, da se mu bliža konec, je narekoval čudovito duhovno oporoko svojemu sinu Filipu, potem pa skoraj ni več govoril, ampak samo molil. Dva dni pred smrtjo je na lastno željo prejel sveto popotnico. Njegov smrtni boj je bila ena sama dolga molitev. 25. avgusta 1270 je prosil, naj ga položijo na tla na pepel in tam je, spravljen z Gospodom, ki ga je tako zelo ljubil, mirno umrl.

Kraljeva smrt je globoko pretresla Francoze. Njihovo bolečino je pretresljivo izrazila žalostinka: »Komu naj kličejo v svoji stiski ubogi ljudje, ko je mrtev dobri kralj, ki jih je tako ljubil?« Ubogi so ga častili kot svetnika že mnogo prej, preden ga je papež Bonifacij VIII. leta 1297 uradno razglasil za svetnika in za dan njegovega češčenja določil 25. avgust.