SVETA KLARA ASIŠKA – ŽENA POLNA VERE IN SVETEGA DUHA

VERA SV. KLARE: ZVESTA VSE ŽIVLJENJE

Življenje sv. Klare zaznamujeta globoka človečnost in preroška svoboda, ki navdušujeta in vabita. Na obrazu te žene pa še posebej močno sije  svetla, vztrajna, pristna in konkretna vera, ki je zaznamovala vse vidike njenega življenja.

To je najprej vera žene, ki je vsa prepletena s tipičnim materinskim pričakovanjem. V žensko identiteto je vtisnjena sposobnost biti sprejemajoče naročje za nastanek novega življenja: Življenja, ki ga ženska nežno varuje, goreče pričakuje, se z njim notranje povezuje – a hkrati življenja, ki ji ne pripada, ki si ga ne more lastiti, ki jo kliče k podarjanju!
Na ta način sv. Klara biva v svojem Bogu in živi sanje o »Najvišjem Uboštvu« zase in za svoje sestre.

Sv. Klara zmore verovati, ker zna videti v poteku povsem navadnih dni konkretna znamenja najvišje Obljube, ki se izpolnjuje v »malem« najbolj običajnega življenja. Sv. Klara zna premišljevati »neizmerne dobrine«, s katerimi Bog neprestano obdarja njo in njene sestre, zna slediti znakom na neki poti, ki jo Nekdo odpira pred njo, a za katero ne ve, kam jo bo vodila. Njena vera se hrani s temi znamenji, je podprta s hvaležnim spominom na dobrote, ohranja pa jo Božja beseda, ki jo spremlja kakor svetilka njenim korakom.

Sv. Klara veruje, ker vidi (znamenja), predvsem pa zato, ker ne vidi: Neprestano namreč izkuša bolečo razdaljo med Božjim klicem in konkretnimi okoliščinami. Ona pozna težo nerazumevanja - ne samo s strani sveta, ampak tudi v sami Cerkvi in celo med sestrami – v povezavi s »Privilegijem Uboštva«, za katerega je bila izbrana, da ga prinese v življenje.
Sv. Klara je morala čakati ne samo kakšno leto, temveč vse svoje življenje, preden je videla potrjen s strani papeža »način življenja«, ki ji ga je navdihnil Gospod Bog. In šele dan pred smrtjo je lahko vzela v svoje roke in poljubila končno potrjeno Vodilo, prvo v zgodovini Cerkve, ki ga je napisala ženska.

Vera sv. Klare je gola vera, ki se je prečistila v ognju pričakovanja in v stiskalnici samote: je uboga vera, slečena slehernega pričakovanja, predvidevanja ali posedovanja.
Sv. Klara je v tistih izredno dolgih letih pričakovanja spoznala, razumela, da tisto novo Življenje, ki se poraja v njej in skoznjo, ni njeno. Spoznala je, da je v rokah Drugega in da se Njemu mora vedno znova podarjati, izročati, posvečevati, če hoče da to novo življenje v njej živi in raste…

Sv. Klara veruje in trpi. Njena vera je trpeča vera, ki pa se ne ustavlja pred nobenim naporom. Je vera, ki pozna težavnost življenja, a se ne obotavlja nadaljevati in napredovati z lahkim korakom in odločno po poti, ki jo je začrtal Božji Sin in ji jo je pokazal sv. Frančišek: svoje sestre prosi, naj niti prah ne ovira njihove hoje za Gospodom…

Vera sv. Klare je vztrajna in pogumna. A ta pogum ni zakoreninjen v človeških močeh sv. Klare ali v njeni psihološki trdnosti: trdna vera te žene je dovolj močna za vse življenje, ker je iz Izvira iz Večne Zvestobe, je utemeljena na Božji Vztrajnosti, ki se hrani iz Božje ljubezni do človeka, iz njegove Potrpežljivosti, ki traja skozi stoletja, in iz Odpuščanja, ki daje vedno nove možnosti življenja.

Sv. Klara je učenka Boga nemogočih stvari in veruje, da se nemogoče lahko uresniči v človeški zgodovini, ki si neprestano prizadeva, da bi se izpolnilo, a si izpolnjenega nikdar ne lasti, temveč ga neprestano posvečuje zanesljivemu varstvu Velikega Darovalca.

Sv. Klara je žena, ki ne pripada več sama sebi, temveč popolnoma pripada Drugemu, ki sanja Božje sanje, ki diha z njegovim dihom: Svetim Duhom!
                                                                       

https://www.maranatha.it/leivi/Ch3page.htm